Porok spoštovanja ustave in »tavžentkinstler«
Če verjamemo, da je predsednik republike porok spoštovanja ustave, smo padli zelo nizko.
Odpri galerijo
Naivni ljudje si predstavljajo, da ima Sergio Mattarella v prvem predalu na desni strani svoje pisalne mize tako imenovani »zaščitni zakon« št. 38 z dne 23. februarja 2001. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Predsednik Italijanske republike Sergio Mattarella (rojen 23. julija 1941, Palermo) je dokončal študij prava leta 1964 (23), odvetniški izpit je opravil leta 1967 (26), za poslanca je bil izvoljen po več letih poučevanja na pravni fakulteti leta 1983 (42), od leta 1987 (46 let) je bil večkrat minister do leta 2001 (60).
Povprečen Kraševec utegne biti prepričan, da ta človek dobro pozna ustavo Italijanske republike, tudi zato, ker je v svoji dolgi karieri gotovo velikokrat prisegel zvestobo temu temeljnemu zakonu italijanske države. Potem je bil 5. oktobra 2011 izvoljen za ustavnega sodnika in je kot tak 11. oktobra 2011 prisegel zvestobo – seveda republiški ustavi. Zato se ljudje, ki se zanašajo na pravni red Italijanske republike, zanašajo tudi, da se mož razume na razsodbe ustavnega sodišča in da ve celo, kaj je »sentenza monitoria«.
Odkar je bil 3. februarja 2015 izvoljen za predsednika te nesrečne republike, je gotovo že večkrat imel opravka z organiziranostjo slovenske narodne skupnosti. Zato si naivni ljudje predstavljajo, da ima v prvem predalu na desni strani svoje pisalne mize tako imenovani »zaščitni zakon« št. 38 z dne 23. februarja 2001 (od 9. maja 1996 do 22. oktobra 1998 je mogoče celo prebral katerega od zakonskih osnutkov za varstvo slovenske jezikovne manjšine, od 22. oktobra 1998 do 9. junija 2001 pa je bil seveda popolnoma zaseden s posli ministra za obrambo) kot tudi razsodbe ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982, št. 62 iz leta 1992 in št. 15 iz leta 1996, ki obravnavajo pravico do izključne rabe slovenskega jezika v odnosih z javnimi oblastmi.
Zaradi tega se že vrabci na strehi čudijo, kako je mogoče, da mu ni prišlo na misel, da bi se poklonil Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču s tem, da bi poskrbel, da se predloži zakon št. 38 z dne 23. februarja 2001 ustavnemu sodišču v presojo ustavne zakonitosti, ker je vrsta določil tega zakona v popolnem nasprotju s tremi zgoraj navedenimi razsodbami ustavnega sodišča o najnižji stopnji varstva (»tutela minima«) priznanih jezikovnih manjšin. Tako bi namreč prispeval za uveljavitev enakopravnosti slovenskega prebivalstva in za spoštovanje 2., 3. in 6. člena ustave. Za kar so štirje junaki žrtvovali življenje.
Če verjamemo krilatici, da je predsednik republike porok spoštovanja ustave, smo padli zelo nizko.
O predsedniku Republike Slovenije (rojen 2. novembra 1963 v Postojni) ni, da bi izgubljali besede. Samo po centimetrih visoki predstavnik Slovenije nam je s patetičnim rokovanjem (v opreki s predpisi WHO) z »iskrenim prijateljem« priklical v spomin starega lisjaka (79), ki je speljal na stranpota mladega Ostržka (57), da sta spravila javni red v tolikšno nevarnost, da je bila uprava javne varnosti prepričana, da je nujna okrepitev s 300 oboroženci ob številnih kovinskih pregradah in z zlorabo pandemije ter preprečitvijo možnosti, da državljan izrazi svoje mnenje ali prepričanje o vprašljivem početju »iskrenih prijateljev«, ki jima je spoštovanje italijanske ustave in enakopravnosti slovenske narodne skupnosti deveta briga.
Dodajam slovenski prevod opredelitev najnižje stopnje varstva priznane jezikovne manjšine (»tutela minima«) po razsodbi ustavnega sodišča italijanske republike št. 62 iz leta 1992, ki jo je italijanski parlament pri oblikovanju »zaščitnega zakona« krepko ignoriral: »Na osnovi pravkar navedenih ustavnih načel mednarodnega prava ne more biti dvoma, da se varstvo priznane jezikovne manjšine polno udejanja, z vidika rabe maternega jezika s strani vsakega pripadnika takšne manjšine, kadar se dopusti tem osebam, da na naselitvenem ozemlju manjšine, kateri pripadajo, niso prisiljene, da uporabljajo v odnosih z javnimi oblastmi jezik, ki ni njihov materni jezik.«
Za boljše razumevanje mojega pisanja pojasnjujem okoliščine, o katerih vam pišem: 1. veljaki slovenske manjšine se niso nikoli sklicevali na razsodbe ustavnega sodišča v času, ko je parlament izoblikoval zakon 2. veljaki slovenske manjšine so vedno hvalili »zaščitni zakon« in niso nikoli posegli na pristojnih mestih, da bi opozorili na ustavne nezakonitosti mnogih odločb.
Povprečen Kraševec utegne biti prepričan, da ta človek dobro pozna ustavo Italijanske republike, tudi zato, ker je v svoji dolgi karieri gotovo velikokrat prisegel zvestobo temu temeljnemu zakonu italijanske države. Potem je bil 5. oktobra 2011 izvoljen za ustavnega sodnika in je kot tak 11. oktobra 2011 prisegel zvestobo – seveda republiški ustavi. Zato se ljudje, ki se zanašajo na pravni red Italijanske republike, zanašajo tudi, da se mož razume na razsodbe ustavnega sodišča in da ve celo, kaj je »sentenza monitoria«.
Odkar je bil 3. februarja 2015 izvoljen za predsednika te nesrečne republike, je gotovo že večkrat imel opravka z organiziranostjo slovenske narodne skupnosti. Zato si naivni ljudje predstavljajo, da ima v prvem predalu na desni strani svoje pisalne mize tako imenovani »zaščitni zakon« št. 38 z dne 23. februarja 2001 (od 9. maja 1996 do 22. oktobra 1998 je mogoče celo prebral katerega od zakonskih osnutkov za varstvo slovenske jezikovne manjšine, od 22. oktobra 1998 do 9. junija 2001 pa je bil seveda popolnoma zaseden s posli ministra za obrambo) kot tudi razsodbe ustavnega sodišča št. 28 iz leta 1982, št. 62 iz leta 1992 in št. 15 iz leta 1996, ki obravnavajo pravico do izključne rabe slovenskega jezika v odnosih z javnimi oblastmi.
Zaradi tega se že vrabci na strehi čudijo, kako je mogoče, da mu ni prišlo na misel, da bi se poklonil Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču s tem, da bi poskrbel, da se predloži zakon št. 38 z dne 23. februarja 2001 ustavnemu sodišču v presojo ustavne zakonitosti, ker je vrsta določil tega zakona v popolnem nasprotju s tremi zgoraj navedenimi razsodbami ustavnega sodišča o najnižji stopnji varstva (»tutela minima«) priznanih jezikovnih manjšin. Tako bi namreč prispeval za uveljavitev enakopravnosti slovenskega prebivalstva in za spoštovanje 2., 3. in 6. člena ustave. Za kar so štirje junaki žrtvovali življenje.
Če verjamemo krilatici, da je predsednik republike porok spoštovanja ustave, smo padli zelo nizko.
O predsedniku Republike Slovenije (rojen 2. novembra 1963 v Postojni) ni, da bi izgubljali besede. Samo po centimetrih visoki predstavnik Slovenije nam je s patetičnim rokovanjem (v opreki s predpisi WHO) z »iskrenim prijateljem« priklical v spomin starega lisjaka (79), ki je speljal na stranpota mladega Ostržka (57), da sta spravila javni red v tolikšno nevarnost, da je bila uprava javne varnosti prepričana, da je nujna okrepitev s 300 oboroženci ob številnih kovinskih pregradah in z zlorabo pandemije ter preprečitvijo možnosti, da državljan izrazi svoje mnenje ali prepričanje o vprašljivem početju »iskrenih prijateljev«, ki jima je spoštovanje italijanske ustave in enakopravnosti slovenske narodne skupnosti deveta briga.
Dodajam slovenski prevod opredelitev najnižje stopnje varstva priznane jezikovne manjšine (»tutela minima«) po razsodbi ustavnega sodišča italijanske republike št. 62 iz leta 1992, ki jo je italijanski parlament pri oblikovanju »zaščitnega zakona« krepko ignoriral: »Na osnovi pravkar navedenih ustavnih načel mednarodnega prava ne more biti dvoma, da se varstvo priznane jezikovne manjšine polno udejanja, z vidika rabe maternega jezika s strani vsakega pripadnika takšne manjšine, kadar se dopusti tem osebam, da na naselitvenem ozemlju manjšine, kateri pripadajo, niso prisiljene, da uporabljajo v odnosih z javnimi oblastmi jezik, ki ni njihov materni jezik.«
Za boljše razumevanje mojega pisanja pojasnjujem okoliščine, o katerih vam pišem: 1. veljaki slovenske manjšine se niso nikoli sklicevali na razsodbe ustavnega sodišča v času, ko je parlament izoblikoval zakon 2. veljaki slovenske manjšine so vedno hvalili »zaščitni zakon« in niso nikoli posegli na pristojnih mestih, da bi opozorili na ustavne nezakonitosti mnogih odločb.
