Povečanje glavarinskih količnikov – prazno upanje
Nekateri apologeti državnega zdravstva menijo, da je povečanje glavarinskih količnikov eden od možnih načinov za skrajševanje čakalnih dob in za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev. A ne zavedajo se dejstva, da bi bilo to na račun manjše kakovosti in varnosti.
Glavarinski količniki so bili vzpostavljeni prav zaradi tega, ker niso vsi pacienti enako medicinsko zahtevni. Med pacienti, ki imajo to »srečo«, da so lahko »opredeljeni« ali, bolje rečeno, da imajo osebnega zdravnika, so nekateri tako rekoč zdravi ter potrebujejo zdravnika redko in so taki, za katere bi bilo dobro, če bi lahko vsak dan prišli na pregled, saj narava njihove bolezni zahteva stalen nadzor in prilagajanje terapije ter pogoste kontrolne preiskave. Predlogi, da bi lahko problem neopredeljenih bolnikov in dolgih čakalnih dob v osnovnem zdravstvu rešili tako, da bi glavarinske količnike kar preprosto povečali in da bi morali zdravniki delati več, so malo preveč teoretični in jih lahko zagovarjajo le nepoznavalci načina dela in razmer v zdravstvu.
Čeprav kodeks medicinske etike natančno določa sprejemljiva zdravnikova ravnanja, je pri vsakdanjih problemih zdravnik nemalokrat postavljen pred nemogočo ali težko rešljivo dilemo in prisiljen kršiti kodeks. Samo en podatek za boljšo ponazoritev. Nedavno je bila med 2877 zdravniki napravljena anketa, v kateri jih je kar 57 odstotkov odgovorilo, da so bili kdaj prisiljeni v sporne in nezakonite prakse. Ali je potreben komentar? To lahko trdim tudi sam po 38 letih dela na ljubljanski urgenci.
Bolj sprejemljiva rešitev, ki bi zmanjšala in v prihodnosti morda celo odpravila nedopustno dolge čakalne dobe, je uvedba instituta svobodnega zdravnika, na katerega bi se lahko pacient obrnil kadarkoli in ne samo v ordinacijskem času. Seveda pa bi vsak pameten svobodni zdravnik imel tudi enega ali več namestnikov, da bi pacienti imeli tudi ob njegovi odsotnosti dostop do potrebne oskrbe ali vsaj nasveta. In to ne velja le za dostopnost do osebnega zdravnika. Še več. Celo specialisti določenih specialnosti bi v vlogi svobodnega zdravnika lahko obravnavali svoje in druge paciente izven rednega delovnega časa. Sedaj pa smo priča nesprejemljivi praksi, ko se morajo pacienti zatekati po pomoč ali nasvet na urgence, kjer pa vemo, kako je. Najprej je nepopisna gneča nujnih, malo manj nujnih in nenujnih primerov, kar pa je še slabše, jih obravnavajo zdravniki, ki pacienta ne poznajo in ga tudi ne morejo temeljito obravnavati zaradi obilice dela z drugimi pacienti. In ker pacienta ne poznajo, delajo v tistem trenutku morda tudi nenujne preiskave (na primer UZ srca, trebuha, CT itd.) ter spreminjajo dotedanjo terapijo ali predpisujejo novo, ne da bi imeli potem možnost spremljati učinek svojih odločitev.
Ko zagovorniki starega sistema zdravstva v obliki raznih gibanj tako vneto zagovarjajo preživet ter dokazano neučinkovit sistem državnega zdravstva, mi misli odhajajo v čas prejšnje države. Čeprav je takrat o vsem odločala ena politika, smo tudi takrat kršili zakone in predpise, zlasti o konkurenčni klavzuli. V to so nas silile razmere. Lahko pa bi se držali predpisov in bi težja dostopnost do zdravstvenih storitev eskalirala že davno prej. Takratna politika je bila toliko preudarna, da se ni kaj dosti vtikala v prekomerno delo zdravnikov pri drugih delodajalcih, saj je bilo to v prid delodajalcem, ki sami niso mogli zagotavljati dovolj storitev in zdravnikov, zlasti ne ambulantnih, ki smo delali kjerkoli in kadarkoli je bilo treba. Med temi zdravniki sem bil tudi sam. In dokler bo večja potreba po delu zdravnikov, kot jih zmorejo opraviti državni zdravstveni zavodi, bomo morali imeti »dvoživke« ali, bolje rečeno, zdravnike, ki delajo pri več delodajalcih. Kdor misli, da bomo s prepovedjo dela »državnim« zdravnikom izven matične ustanove dosegli cilj, ki si ga vsi želimo, to pa je dostopnost do zdravnika takrat, ko ga potrebuješ, se hudo moti. To nas bi pahnilo v še večje težave. Predstavljajmo si hipotetično: če bi denimo v Ljubljani naenkrat prenehali delati vsi zdravniki izven svojih ustanov, bi pacienti čakali v vrsti, ki bi se vila od UKC Ljubljana do ministrstva na Štefanovi.
Glede na dogajanje v zdravstvu vse od osamosvojitve dalje in tudi še prej se sprašujem, ali ne bi bilo pametno imeti stalne sestave ministrstva za zdravje daljše obdobje kot samo štiri leta, kolikor traja mandat ene vlade. Imam kar konkreten predlog. Zdravstvo naj bi vodil stalen organ, podobno kot ga ima Banka Slovenije, kjer se vodstvo menja vsakih šest let, ali še na daljše časovno obdobje, kot npr. ustavno sodišče, kjer traja mandat devet let. Nemogoče je zagotoviti neko kontinuiteto dela in odločanja, če se ministri menjajo tako hitro kot doslej (»rekord« je okoli enega meseca!).
Sedaj je bil ustanovljen še strateški svet za reformo zdravstva. Ne dvomim o dobronamernosti njegove ustanovitve, a pri taki razdrobljenosti odločanja in s tem povezani odgovornosti se izgubljata potrebna operativnost in enotnost. Kar zadeva reformo zdravstva, pa ta – to je moje osebno mnenje – v bistvu sploh ni potrebna, ker so reforme stalni proces in ne enkratno dejanje. Za začetek bi veliko storili, če bi prilagodili sistem zdravstvenega zavarovanja tako, da bo pacient res zdravstveno zavarovan, podobno kot so življenjska ali nezgodna zavarovanja ter zavarovanja premičnega in nepremičnega premoženja.
Ko toliko govorimo o depolitizaciji nekaterih javnih institucij, se nam nikakor ne posreči depolitizirati zdravstva. Nasprotno! Še bolj ga politiziramo. Z depolitizacijo mislim na njihovo večjo avtonomijo vodenja in upravljanja, kar je nedavno v neki televizijski oddaji zagovarjal tudi nekdanji minister in sedaj svetovalec ministra. A nikakor ne moremo preiti od besed k dejanjem.
Res je. Bo treba delati in še več delati, ne pa omejevati dela tistih, ki lahko, hočejo in zmorejo delati več, tudi preko rednega delovnega časa bodisi v svoji bodisi drugi zdravstveni ustanovi, kar je vedno bilo – in naj se nasprotniki takega načina dela ne sprenevedajo.
