Rimska nekropola v Šempetru kliče na pomoč pred propadom

Arheološko najdišče rimske nekropole v Šempetru so odkrili leta 1952. Pri izkopavanjih v letih 1953–1954 sem sodeloval kot dijak pod vodstvom prof. Klemenca in takratnih študentov arheologije, pozneje naših vrhunskih strokovnjakov, Petra Petruja, Vere Kolškove, Ljudmile Plesničar Gec, Toneta Kneza, Lojzeta Bolta in drugih, kar je oblikovalo mojo življenjsko pot.

Antična nekropola v Šempetru v Savinjski dolini vztrajno propada

Leta 1960 so odprli Arheološki park po projektu Plečnikovega učenca Jaroslova Černigoja in vanj namestili rekonstruirane veličastne najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Srednji Evropi ob rimski cesti Emona–Celeia–Poetovio. Ustvarjalcev rimske nekropole ni več med nami in nikogar ni, ki bi se z vsem srcem zavzel, da se rimska nekropola ohrani.

Propadanje spomenikov iz občutljivega pohorskega marmorja se je začelo kar kmalu po izkopu. Kisli dež industrijskega okolja je ranil površino spomenikov, zmrzal in vlažnost ter rast mikroorganizmov so že v nekaj desetletjih opravile svoje. Zimska zaščita ni kaj dosti pomagala, ravno nasprotno, veter ni sušil vlažnosti s posledico toplote in rasti mikroorganizmov. Problemi so nastali tudi zaradi razdrobljenosti lastništva. Zemljišče zahodnega dela nekropole je v lasti Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), vzhodnega pa župnišča Šempeter. Pokrajinski muzej Celje je lastnik spomenikov na območju občine Žalec, nekropolo lepo upravlja po svojih zmožnostih Turistično društvo Šempeter.

Leta 2003 je rimska nekropola postala spomenik državnega pomena, a država se za spomenik ne zmeni.

SAZU je občini za krajše obdobje podelila stavbne pravice za pridobitev gradbenega dovoljenja in župan Janko Kos je naročil projekt zaščite celotnega območja z ogromnim steklenim hangarjem, ki pokriva celotno območje arheološkega parka, ocenjenim na 5,5 milijona evrov, in ga prijavila na razpis Norveškega finančnega mehanizma za sofinanciranje. Toda projekt ni bil izbran.

Občina Žalec je vztrajala in vložila na razpisu avgusta lani na ministrstvo za kulturo prošnjo za zaščito le ene od grobnic, a je ministrstvo zaradi »nepopolnega projekta (PZI)« prošnjo zavrnilo.

Župan Janko Kos zatrjuje, da časa za pripravo dokumentacije ni bilo dovolj. Izdelanega PZI (projekta za izvedbo del) občina brez dolgodobnih predhodnih raziskav ni mogla predložiti, denarja za prepotrebne predhodne raziskave pa ni bilo.

O zaščiti rimske nekropole je razmišljal že Peter Petru, študent v času izkopavanj 1953–54, kasneje ravnatelj v Narodnem muzeju. Presenetljiva so za tisti čas (v obdobju izkopavanja in načrtovanja rekonstrukcije »in situ«) nenavadna, veliko pred svojim časom razmišljanja Petra Petruja o vdoru vode med kristale, ki izlužijo površino, o poškodbah, ki jih povzročajo zmrzal ter alge in glivice, in o nevarnosti nezračenja spomenika (sedanji način »zimske zaščite«). Peter Petru poroča o sodelovanju s strokovnjaki, med drugimi o petrografskih raziskavah prof. M. Marića. Lahko so vzor današnji metodologiji zaščite spomenikov.

Spomeniki v nekropoli so ranjeni in ranjen kamen hitro razpada, v zadnjih osemdesetih letih na prostem veliko bolj kot v dva tisoč letih pod zemljo. Pohorski »marmor« je občutljiv material, s katerim se ne sme eksperimentirati.

Ministrstvo za kulturo bi se moralo nemudoma odzvati predlogu žalskega župana Janka Kosa, »da naj država takoj poskrbi vsaj za očiščenje spomenikov in njihovo zaščito pred vremenskimi vplivi«.

Že pred osmimi leti sva s kolegom Kerševanom opozorila na problematiko nekropole in podala idejno zasnovo možne zaščite enega samega testnega objekta. Opozorila sva na poškodbe, ki jih lahko povzroči nestrokovno čiščenje spomenikov, in nujnost sodelovanja z Restavratorskim centrom ZVKDS in drugimi institucijami (npr. Institut za mikrobiologijo).

Da se pravilno ugotovi, kako ravnati s spomeniki, je potrebno izvesti periodično laboratorijsko analizo vzorcev dežja in snega, kemično analizo delovanja meteorne vode na pohorski »marmor«, analizo onesnaženega zraka, delovanje alg na kamen, predvsem pa meritve klimatskih razmer in vplivov na spomenike v ciklusu vsaj enega leta.

Za zaščito rimske nekropole v Šempetru ni potrebna megalomanska investicija. Za zaščito naše kulturne dediščine ni potrebna pomoč tujih vlagateljev, to je naša dolžnost, saj narod brez preteklosti nima prihodnosti.

***

Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.