Upam, da volivci nimamo spomina zlate ribice
Človek se lahko le smeji, ko posluša modrovanje poslanca SDS in nekdanjega ministra za zunanje zadeve Anžeta Logarja o tem, kako neodvisen kandidat je, ko kandidira za predsednika Slovenije. To je postal v trenutku, ko je zbral več kot potrebno število podpisov privržencev SDS. Ni čudno. Aktivisti SDS so po Sloveniji nagovarjali in tudi agresivno nadlegovali ljudi, naj podpišejo podporo »neodvisnemu kandidatu Logarju«.
To sem doživel pred upravno enoto v nekdanji tobačni tovarni v Ljubljani. Aktivistka je šla za menoj v stavbo in moledovala, naj podpišem izjavo podpore. Ko sem to odklonil z besedami, da tega kandidata ne podpiram, sem bil deležen poduka, da moramo biti med seboj strpni. Res, strpnost smo pogrešali, ko je bil na oblasti Janez Janša. In Logar je, to je treba vedeti, podaljšana roka Janše, in bi to ostal, tudi če bi mu uspelo zmagati v drugem krogu volitev. Ali si večinski del državljanov res želi takega predsednika države? Mislim, da ne.
Umirjena retorika, ki jo hvalijo Logarjevi privrženci, in trditev, kako je v tujini zgledno zastopal interese Slovenije, naj bi zavedla volivce, ki so pozabili, kako je povsem drugače govoril in ravnal še ne dolgo tega. Bil je navsezadnje minister v vladi avtokrata, delal je tako, kot mu je ukazal premier, in ne se slepiti, da zdaj misli kaj drugače. Je volk, ki se je odel v ovčjo kožo, ki jo bo odvrgel takoj, ko bo dosegel cilj stranke, kjer je, ne pozabiti, predsednik sveta, njenega najvišjega organa. Da se ne pozabi, omenjam pismo, ki ga je kot zunanji minister poslal evropski komisiji v Bruselj in v katerem je tožaril, da v Sloveniji velja »krivosodje«, česar si minister kakšne resne, demokratične evropske države nikakor ne bi privoščil. Pred tem se je tudi strinjal s pismom, ki je napadalo neodvisnost slovenskih medijev. In ne nazadnje, kot omenjeno, je bil član vlade, ki je kršila vse demokratične standarde, čeprav se zdaj distancira od vseh njenih nepriljubljenih ukrepov.
