Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Zakaj morajo kosti žrtev končno najti mir na Svetem Urhu

Kot sin žrtve, pokopane na Svetem Urhu, predlagam, da ta kraj postane osrednji spomenik sprave. Končajmo politične delitve za prihodnost naših otrok.
Dokler ne pokopljemo mrtvih, bo preteklost pokopavala nas. FOTO: Mitja Felc
Dokler ne pokopljemo mrtvih, bo preteklost pokopavala nas. FOTO: Mitja Felc
Marko Demšar
30. 6. 2025 | 12:00
2:42

Ni večjega političnega dogodka na tej ali oni strani politične palete, ki ne bi opozoril na dejanja v preteklosti, ki močno obremenjujejo državo. Tudi nagovor predsednice dr. Nataše Pirc Musar na državni proslavi ni obšel opozorila, da še vedno obstajajo odprte rane na telesu države. Tu se vedno znova omenja neuresničen pokop kosti žrtev povojnih zunajsodnih pobojev in pri tem zamolči žrtve, ki jih je slovenski narod utrpel zaradi sodelovanja z okupatorjem. Menim, da je nujnost resnično umestiti zunajsodne poboje v zgodovino slovenskega naroda. S tem bi vzeli veter iz jader tistih politikov, ki na sedanjem neurejenem stanju gradijo svoj obstoj.

Še bolj kot besede predsednice republike so otroški obrazi in otroške preproste besede (»Samostojna sem, ker stojim«) dale misliti, kakšna bo prihodnost teh generacij. Ali naj prejmejo svoje gledanje na preteklost od še vedno sprtih prednikov ali pa jim mora vzgojni proces odkriti vse resnice, četudi kdaj neprijetne in bridke?

Sveti Urh je v Sloveniji znan po svoji zgodovini. Odstranjeno in skrito dokumentacijo je mogoče najti in dodati dokumentom o povojnih pobojih.

Mrtvi se med seboj ne morejo prepirati. Iskanje primernega mesta za pokop zavlačuje rešitev. V dokaz, da je želja po spravi resnično vcepljena v zavest ljudi, je postavitev osrednje kostnice nujna. In če bi zanjo izbrali območje Svetega Urha, bi tako presegli različne interese.

Ni pa rečeno, da odločitev za tako rešitev ne bi razdelila ljudi na tiste, ki jim sprava iskreno veliko pomeni, in tiste, ki bi s tako rešitvijo izgubili svoje področje ribarjenja v kalnem.

Zakaj moje tovrstno razmišljanje? Zato, ker želim, da bi se moji pravnuki pripeljali s šolskim avtobusom v ta spominski park in bili deležni (nepotvorjenih) zgodovinskih ur … in da bi izkazali spoštovanje tistim, ki so umrli v bratomorni vojni.

P. S. Leta 1943 je bil na Sv. Urhu zakopan moj oče.

***

Marko Demšar, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine