Ne želim biti del politike, ki nam prodaja strah in sovraštvo

NE V MOJEM IMENU ni neki slogan tjavendan, ampak je verjetno ultimativni izraz ljudi v stiski, ki bi hoteli pokazati svojo željo po odgovornem državljanstvu. Morda je tudi izraz bolečine, ker se v tako opevani predstavniški demokraciji ne morejo izraziti drugače. Tako vsekakor sama doživljam vse te pobude, dogodke, gibanja, organizacije in ne nazadnje tistega mladega Juda, ki se je februarja lani v Združenih državah Amerike zažgal pred izraelskim veleposlaništvom, svoje premoženje pa zapustil neki palestinski organizaciji.

Mnogi pišejo o sedanjem položaju in se sprašujejo, kam gre svet, mnogi so že spisali pametne reči v preteklosti, tako zelo pametne, da v resnici ni več česa dodati. Pa so ta sporočila iz oblaka modrosti kakorkoli vplivala na sedanjo politiko, ki smo ji, žal, prepuščeni na milost in nemilost? Prej nasprotno. Ne le da je beseda »mirovnik« ali »nevladnik« postala tako rekoč psovka, niti akademikov ali ljudi s političnimi izkušnjami in strokovnim znanjem nihče na oblasti ne posluša. In zato je NE V MOJEM IMENU krik tistih, ki smo zaradi ugovora vesti (ali nestrinjanja z vlado, v službi katere smo) mirovniki. Ne želimo biti del politike, ki razdvaja, išče sovražnike ali jih nalašč ustvarja, nam prodaja strah in zgodbe, da so tam nekje ljudje, ki jih moramo sovražiti. Tam nekje res so ljudje – ali recimo raje ideje in prepričanja –, proti katerim se moramo boriti, ker so nas vzeli za sužnje pri gradnji svojih imperijev moči, kapitala. Medtem ko se uradna politika, tudi naša (ki je takisto ujeta talka teh istih imperijev) spreneveda, da je načelna, da spoštuje pravo, in kar je najhuje, da ji je »hudo za žrtve« vojn, pri katerih sama sodeluje.

Ne gre torej za to, da bi morali povedati nekaj novega, ampak za to, da to, kar govorimo, tudi živimo. Pravijo, da je sistem dober samo toliko, kolikor smo dobri ljudje. Verjamem, da se moramo tu in tam postaviti na kakšno stran. Na stran prava in pravičnosti. Pravila teh pa niso arbitrarna, ampak so zapisana v množici mednarodno sprejetih dokumentov. Posebej govorim o enakopravnosti, pravicah in dostojanstvu vsakega posameznika do miru in svobode. Tako bi, če bi mi bilo takrat dano, med domobranci in partizani gotovo izbrala partizane, med stalinisti in njegovo opozicijo gotovo Stalinovo opozicijo. Med nacionalsocialisti in na drugi strani Judi, Slovani in Romi, bi gotovo izbrala Jude, Slovane in Rome. Med Izraelom in Palestino izberem Palestino, med Izraelci in Palestinci pa ljudi, tiste, ki jim lahko pripišemo izraz Človek. Včasih pač moramo izbrati.

Uradna politika pravi, da dialog mora vedno obstajati. Ampak ne dialog z najstrašnejšimi zločinci. Dialog z zločinci imajo po mojem mnenju lahko samo njihovi zagovorniki, zdravniki ali pa duhovniki. Kadar gre torej za pravice v kazenskih procesih, za zdravje ali za spoved. Spoštovanje do žrtev terja, da so povzročitelji zločinov kaznovani. In terja tudi, da z zločinci ne prijateljujemo.

Politike, ki normalizira nenormalno in dopušča nedopustno, preprosto ne morem podpirati. Ne želim biti sostorilka, in vendar sem v to vlogo potisnjena že samo s privoljenjem v normalizacijo, s plačevanjem davkov, ki podpirajo vojaško industrijo in z udeležbo v drugih dejavnostih, ki posredno podpirajo vojne. Samo spomnimo se na čas med letoma 1941 in 1945: gotovo niso bili vsi nemški državljani sovražni antisemiti, a so prav tisti, ki so živeli v nevednosti ali sprenevedanju, s svojo ponižnostjo v veliki meri omogočili holokavst.

Danes imamo možnost (in po mojem mnenju tudi dolžnost) samorefleksije, lažje prepoznamo zločine, z razkrivanjem lažnega ali prirejenega informiranja se lahko prej zavemo zlorab zaupanja javnosti. Danes imamo tudi pravico do ugovora vesti, ki nam nalaga, da po najboljših močeh ne sodelujemo v takem sistemu. Zato gibanje NE V MOJEM IMENU, kot odgovor na neustrezno in ne dovolj načelno politiko, tako zunaj kot znotraj Slovenije. Zato v izbiri med uradno politiko in civilno družbo – zasmehovanimi mirovniki in nevladniki – izberem slednjo. Za mir se ne moremo boriti z besedami, temveč le z lastno držo. S tem se tako poslavljam od nekaterih dragih sodelavcev, v upanju, da bi se po svojih močeh javno odzvali in podprli različne iniciative, tudi mednarodnih diplomatov, za konec vojne in konec zločinov v Palestini.

***

Eva Marn, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.