Zapornice na Vršiču so velik nedemokratičen eksperiment

Po predstavitvi projekta postavitve zapornic na cesti čez Vršič v Kranjski Gori je bila pozneje še dvakrat javna obravnava v Trenti. Namen projekta je pretirana omejitev parkiranja na prelazu Vršič, v bližnji prihodnosti pa bo sledila podobna omejitev prometa. Pogovor o projektu, ki se že izvaja in bo dokončan v jeseni, nima velike koristi, saj utemeljene pripombe in preverjena dejstva nimajo nobenega učinka.

Projekt nima gradbenega dovoljenja in je izveden na podlagi t. i. VDK, kar naj bi pomenilo 'večja družbena korist'. Kaj to v resnici pomeni, ne ve niti stric google, so pa na takšen način elegantno izločene vse stranke v postopku (teh je res veliko), ki ne morejo uveljavljati svojih interesov in pravic. Zakaj tako? Rečeno je bilo, če bi bili v postopek vključeni vsi deležniki, nikoli ne bi prišli do konca! Cenen izgovor za nedemokratični postopek postavljanja pred dejstva, ki ne sodi v današnji čas.

Izhodišča projekta so si zamislili varuhi kulturne dediščine in njihove zahteve so bile brezprizivne in dokončne, vsaj kar se tiče parkirnih mest. Kako so prišli do števila 92 parkirnih mest, kar je krepko manj kot tretjina v preteklosti parkiranih vozil na prelazu, ni bilo pojasnjeno! Očitno so nezmotljivi in se jim ni treba soočiti z drugačnimi pogledi in dejstvom, da gre za nezadostno število parkirnih mest. Zdi se, da je v projektu delno sodelovala tudi občina Kranjska Gora, če prav razumemo izjave njihove županje, ki jih je posredovala STA in so jo povzeli vsi mediji. Citiram: »Z ministrstvom za infrastrukturo smo se dogovorili, da bomo zapornico v funkcijo spravili septembra, zunaj glavne sezone, ker bo prehod prek zapornice čez Vršič zanesljivo bolj kompleksna zadeva, kot je bila zapornica v Vratih. V glavni sezoni si je ne upamo vzpostaviti, da ne bi prišlo do kolapsa,« je pojasnila županja. Konec citata.

Na gorenjski strani so se dogovorili, primorske strani Vršiča pa ni nihče ničesar vprašal, kakor da bi bila na Vršiču še vedno državna meja, kot je bila med obema vojnama. Vsekakor nekorektno in nepošteno do soške strani prelaza Vršič in nadaljuje se stalna praksa, da so vedno drugi odločali o tem, kaj je dobro za Trentarje, ne da bi jih vprašali ali celo upoštevali. V času avstro-ogrske monarhije so jih nameravali preseliti v rodovitno ogrsko stepo, pozneje so jih pošiljali v rudnike na Kočevskem in drugod. Po drugi vojni so jim prepovedali rejo koz, ki so jih v enem dnevu, brezobzirno, z vojaškimi in vsemi razpoložljivim tovornimi vozili odpeljali iz doline in se niso vprašali, ali bodo imeli ljudje kaj dati na krožnik. Nekaj mesecev so se kasarne in zapori na Balkanu hranili s kozlovino, v dolini pa solze, lakota, izseljevanje in začetek demografskega zloma. Zdaj bodo pa zapornice.

Projekt je namenjen ekstremni omejitvi parkiranja na prelazu in v bližnji prihodnosti tudi prometa, in to z zapornicami, kar ne počnejo nikjer v alpskem svetu, v našem primeru gre za tranzitno, regijsko, državno, evropsko cesto in eno od najlepših panoramskih poti v Alpah. Poudarjeno je bilo, da so zapornice nujne, zato ker Slovenci ne upoštevamo prometnih znakov in obvestil. Če je res tako, se tovrstno nespoštovanje rešuje s predpisanim kaznovanjem in ne z zapornicami, ki resnično niso potrebne ali pa se bo v prihodnosti pokazala njihova dejanska vloga.

Povedali so tudi, da prvotno napovedane časovne omejitve tranzita (50 minut) prihodnje leto, ko se bo režim uvedel, ne bo, kar ne pomeni, da v bližnji prihodnosti omejitev ne bo uvedena, saj drugače zapornice nimajo nobenega smisla.

Obravnavana je bila tudi celoletna prevoznost oziroma neusklajeno zimsko vzdrževanje vršiške ceste, kar naj bi v bodoče odpravili. Podnebne spremembe, z vse bolj pičlimi snežnimi padavinami v visokogorju, bodo omogočile obvladovanje plazišča z Mojstrovke in zagotovile stalno prevoznost ceste čez Vršič. Upati je, da se ne bo obnovila gonja proti zimskemu vzdrževanju, češ da je predrago za tako malo prometa. Spomnimo se, kako srdito je bilo v devetdesetih letih nasprotovanje zimskemu odpiranju Vršiča, tudi takrat, ko je bila Trenta nekajkrat odrezana od sveta, so blesteli naslovi v časopisju: »Komu na čast se pluži Vršič?«, »Za tri vikendaše 300 ton soli« itn.

Po dveh zdrsih skalovja z območja Berebice, po potresu leta 1998 in zemeljskem plazu z območja Mangarta leta 2000, ki je odnesel oba mostova na predelski cesti, so bili domačini prisiljeni v nespoštovanje znaka o prepovedi prometa in rdeče luči na semaforju, saj druge poti do doma ni bilo. Takrat zapornice niso bile v igri.

Na predstavitvi smo slišali različne predloge, kako in komu omejiti vožnjo po vršiški cesti. Nekatere motijo kolesarji, druge hrupni motoristi in smrdeče »dizel kripe«, odveč so tudi avtodomarji in še kdo, in uvedlo naj bi se takšne in drugačne prepovedi, omejitve in plačila.

V resnici v poletni sezoni ni nič drugače na predelski cesti, cesti do Kobarida in vse do Nove Gorice. Pri tem ne smemo spregledati, da sta cesti v dolini reke Koritnice in Soče res v Triglavskem narodnem parku (TNP), nista pa parkovi cesti, saj sta regionalni, državni, evropski in o njuni rabi morajo odločati vsi deležniki, tudi tisti na primorski strani. Ne smemo pozabiti, da so bili Trentarji, Sočani in Lepenčani stoletja tukaj doma, veliko prej, preden so se pojavili varuhi narave in kulturne dediščine (kdo neki jo je ustvaril?) in preden je bil ustanovljen TNP.

Predstavitev projekta je pokazala vrsto slabosti, nedorečenosti in pasti. V resnici ne gre za projekt, pač pa za eksperiment, ki ima vse možnosti, da postane velik polom.

Ko pred glavno turistično sezono poslušamo in vsak dan občutimo, da postaja Slovenija velik prometni zamašek, se moramo zavedati, da morajo biti ukrepi dobro premišljeni, da ne bodo povzročali nepotrebne škode. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da vsi deležniki prispevajo zdravo pamet in preudarno iščejo dobre in boljše rešitve. In naj se gre po redni poti in ne na podlagi »večje družbene koristi«, od katere morda nekateri imajo korist, drugi pa veliko gospodarsko škodo.

Kakorkoli že, gre za resen problem in pri njegovem reševanju ne bo odveč, da preverimo, ali ne žagamo veje, na kateri sedimo.

***

Siniša Germovšek, Bovec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.