Bes besede

Naj bo vaša beseda še tako prepričljiva, vedno bo naletela na nepremagljivo nasprotnico – besedo drugega.
Fotografija: Nepremagljivi! FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Nepremagljivi! FOTO: Shutterstock

Seveda smo se, otročad, šli vojne. V najekstremnejši različici smo z odvržene marele nalomili šprikle in jih zavezali vrh odrezanih šib. A še preden je bila prva puščica izstreljena, idejo smo pobrali v nadaljevanki Salaš u malom ritu, je za nami tekel eden od fotrov in nam grozil s tepežkanjem.

Z novo marelo po riti. Privlačilo nas je tudi, da smo kovinske cevke polnili z naravno municijo, takšnim in drugačnim jagodičevjem. Zadetek v golo stegno je lepo zapekel.

Če ni bilo nikakršnega orožja, sta za pištolo v roki zadoščala palec in kazalec iste roke. In vsevprek so se slišali streli: »Pau, pau!« Pa se je pojavila težava z zadetki, natančneje, natančnostjo merjenja. Enega mojih tedanjih in, se zdi, večnih prijateljev se preprosto ni dalo zadeti. Bil je stoodstotno izmuzljiva tarča. Imeli smo ga poln kufer, dva sta ga zgrabila, sam pa sem kazalec povsem od blizu nameril vanj in paukal.

In on? »Falil!« Ni bilo priznanja, ni bilo zadetka. Ker ni bilo besede priznanja. Bila je zgolj naša kričeča beseda proti njegovi faliranki. Mučilnih metod, razen grožnje z nevabilom na rojstni dan, tedaj še nismo imeli v dojemalnem horizontu.
Pred leti je bila aferica, ker se je na tajnem srečanju deseterice nekaj gnilega cmarilo. Politično-gospodarskega.

Eden je vsa leta zagotavljal, da ga na sestanku ni bilo, deveterica je trdila drugače. In odpadnik je zatrdil: »Kaj, če jih devet trdi, da sem tam bil, jaz pa, da me ni bilo, pomeni, da imajo oni prav?« Naj jih je bilo devet, naj bi jih bilo devetsto, ni priznal. Beseda proti besedi, beseda proti besedam. Ni mata, je vedno in povsod pat.

Jezik, besede so dogovor, pravila, kot v vsaki igri. Ako ostajamo znotraj jezika, ta ne presega svoje omejenosti. No, pravijo, da beseda ubija, bi človek ugibal, da morda rani one, ki ji pripisujejo več-kot-besedni pomen in doseg. Ker ne vzamejo v roke, natančneje, v pomisel besednega protiorožja.



Lahko rečemo, da zadnje čase, ali pa zadnja desetletja in več, še tako argumentirano besedenje naleti na svoje protistavke. Gledate teve debate? Politične, kakršnekoli že? Se vam zdi, da končni izplen, rezultat kdaj preseže neodločenost? Včasih tej možnosti časa na videz zmanjka, včasih ga niti deset ur ne bi bilo dovolj.

Moja beseda proti tvoji besedi. Pa da vidimo – kaj? Moč besede žalibog ni v njej sami, ampak v poziciji, s katere je izgovarjana. Moč argumenta je šibkejša od argumenta moči. Kdor ima nebesedno moč, ima zadnjo besedo. Vsaj do trenutka, ko je detroniziran. Potem se okoliščine, največkrat v politiki, zgolj prezrcalijo. In s tem stoodstotno pokažejo na svojo relativnost.

Bojna moč besede pa ni edino, kar nam lahko da. Lahko je rekvizit igre, lahko je samonanašalno bogastvo, brez osti, zgolj preigravanje neizmernih možnosti znotrajjezikovne raznolikosti. V očeh onih, besednih bojevnikov, nevredna počenega groša.
Beseda ni konj, konj pa je beseda.

Tudi besede, v tisočih nanizane v knjigi, niso, tako ozkogledno, kot se zadeve lotevamo, pretirano učinkovito orožje, kot je nekdo nekdaj izjavil, razen če jo primemo v roke in z njo udrihamo po sovragu.

Oni, ki zaradi šibke razvitosti besednjaka v nemoči sežejo po neverbalnem izražanju svojih maksim, nehote sledijo reklu, da je včasih treba od besed preiti k dejanjem. A če to ukaže ali predlaga nekdo, ki natančno ve, kaj je razlika med besedo in dejanjem, bi si rekel: ne poslušam ga, saj predobro ve, kaj govori!

To je bila danes zadnja beseda.

Komentarji: