Dediščina, na katero bi elite pozabile
Petje ob spremljavi gusel je na Unescovem reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Odpri galerijo
Hrvati so se guslam dokončno odrekli med vojno, nadomestili so jih s tamburicami. Bošnjaki so se raje ogreli za turško glasbilo saz. FOTO: Shutterstock
Gusle so v preteklosti simbolizirale glas ljudstva v nacionalnem in socialnem pomenu. V času vzpostavljanja držav južnih Slovanov so veljale za glas upornega slovanskega naroda. Na Balkanu si nacionalne elite večinoma prizadevajo, da bi se jih znebile. Petje ob spremljavi gusel se je konec preteklega leta uvrstilo kot srbska kulturna dediščina na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
V času vzpostavljanja držav južnih Slovanov so bile gusle glas upornega slovanskega naroda. Bile so simbol avtentične slovanske duše in slovanske enotnosti ter legitimnosti boja za neodvisnost od turških in avstro-ogrskih gospodarjev. Glasbeni kritiki so »guslanje«, ki se je prenašalo iz roda v rod, krstili kot »balkanski stari val«. Guslarji so v nekaj urah razprodali tudi največje koncerte na prostem.
Socialni pomen simbola legitimnosti oblasti v imenu naroda so imele gusle v komunističnih režimih. Zagrebški sociolingvist Ivo Žanić navaja, da je nanje med drugo svetovno vojno igral tudi vodilni član jugoslovanske komunistične stranke Milovan Đilas. Njegov šef Tito ni igral, rad pa jih je poslušal. Po pričevanju guslarja Muja Nikčevića, ki je igral Josipu Brozu in egiptovskemu predsedniku Naserju na Sutjeski, Tito med zbranim poslušanjem ni povlekel niti enega dima ali otresel pepela s svoje cigare.
Žanić v knjigi Prevarana zgodovina s proučevanjem gusel in tamburice pojasnjuje tudi vlogo tradicionalne kulture v političnih spopadih in vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. S primeri iz guslarskega epskega pesništva, tiska in govora na različnih javnih shodih, plakati, slogani in transparenti prikazuje, kako so ideologi vojne zlorabili zgodovinski spomin in epske motive v osvajalne in vojne namene.
Iz knjige Ivana Čolovića Balkan – teror kulture je še razvidno, da se je tudi albanski diktator Enver Hoxha zatekal h guslam, da bi pokazal bližino z narodom. Albanski guslarji so mu v večno zahvalo posvetili več pesmi, ki so objavljene tudi v zbirkah albanskih narodnih pesmi. Beograjski etnolog se je o guslarski estradi in preučevanju njihove politične usode razpisal tudi v drugih svojih delih.
Čolović v knjigi Etno o etno glasbi in aktualnih razmerah v Srbiji ugotavlja, da so gusle postale simbol nezaželenega in nepriznanega bratstva. Na Balkanu si nacionalne elite večinoma prizadevajo, da bi se jih znebile, tako da jih prepuščajo drugim. Hrvati so se jim dokončno odrekli med vojno. Nadomestili so jih s tamburicami, ki da so avtohtono hrvaško glasbilo. Bošnjaki so se raje ogreli za turški saz. Bolgari so gusle že zdavnaj prepustili Srbom, za svoj nacionalni inštrument pa razglasili gadulko. Del srbske elite gleda na gusle kot na ostanek črnogorske plemenske zavesti, del črnogorske elite pa vidi v njih simbol primitivne prosrbske struje v sodobni Črni gori.
Petje ob spremljavi gusel se je konec preteklega leta kljub temu uvrstilo kot srbska kulturna dediščina na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V ta namen so v Srbiji »guslanje« ustrezno registrirali in ga sprejeli kot obeležje lastne identitete, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Da bi bilo uvrščeno na seznam, je bilo treba tudi dokazati, da prispeva k medkulturnemu dialogu in kulturni raznolikosti. Guslarska skupnost in nosilci dediščine so se morali zavezati, da bodo ohranjali in prenašali to tradicijo.
Po mnenju srbske predstavnice na zasedanju pristojnega medvladnega odbora Unesca Danijele Filipović, ki je sodelovala pri pripravi nominacije, uvrstitev petja ob spremljavi gusel na Unescov seznam zagotavlja njegovo mednarodno opaznost. Pomaga tudi k večji zavesti, da je treba tradicijo ohraniti, in preusmerja pozornost na tiste vidike »guslanja«, ki predstavljajo univerzalne vrednote človeštva, kot je etični kodeks, ki so ga negovale generacije skozi epsko tradicijo.
Uvrstitev na Unescov seznam ne pomeni, da si lahko Srbi prilastijo to dediščino. To je razvidno tudi iz predloga za nominacijo, ki je poudaril, da je petje ob spremljavi gusel razširjeno tudi na ozemlju sosednjih držav, predvsem Črne gore, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Albanije. Ker se nesnovna kulturna dediščina praviloma ne ujema z administrativnimi mejami, je šlo tudi v tem primeru za večnacionalno nominacijo. To hkrati pomeni, da ostaja odprta in da se ji bodo lahko pridružili tudi Črnogorci, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, če si bodo zaželeli guslarskega bratstva.
Beograjska etnomuzikologinja Danka Lajić Mihajlović je za srbski tednik Vreme pojasnila, da se je epika po zaslugi petja epskih pesmi ob spremljavi gusel stoletja prenašala ustno. V času osmanske zasedbe je v srbski kulturni zgodovini prevladovala nepismenost. Gusle so ohranjale kontinuiteto epskih vsebin v srbskem jeziku in zgodovinski spomin naroda. Tradicionalni repertoar guslarjev so sestavljale pesmi o mitskih in zgodovinskih junakih iz legendarne preteklosti. Povzdigujejo lojalnost, resnicoljubnost, čast in univerzalna humanistična načela, kot je, da zlo ne bo prineslo dobrega.
Po mnenju Mihajlovićeve je »guslanje« tudi zato za velik del srbskega prebivalstva najpomembnejši element kulturne identitete. Spomnila je, da je bilo petje ob spremljavi gusel prepoznano kot del srbske kulturne identitete že v času Vuka Karadžića in da je imelo velik psihološki pomen za srbsko diasporo. Karadžić je zabeležil, da je gusle mogoče videti v skoraj vsaki srbski hiši, razširjenost inštrumenta in epskega petja pa so krepili vladajoči krogi v času oblikovanja naroda. Gre tudi za kulturni fenomen, ki je premostil prepad med nepismeno večino, z guslarji vred, in pismeno družbo.
Gusle so za uvrstitev na Unescov seznam predstavljene kot spremljevalno glasbilo. Mihajlovićeva meni, da glede na materiale, iz katerih so izdelane, tradicionalno ornamentiko in tehniko igranja spadajo v zgodnjo etapo razvoja družine godal. Enostrunska godala so redkost na svetovni ravni, srečamo pa jih lahko od Senegala do Etiopije v Afriki, v beduinski kulturi v Aziji in v baltiških državah na skrajnem severu Evrope. Največ se uporabljajo na Balkanskem polotoku, predvsem pri nekaterih južnih Slovanih. Na to območje so jih verjetno prinesli iz Azije v 8. ali 9. stoletju.
Kljub temu da na vprašanje o zgodovinskem izvoru glasbila ni zanesljivega znanstvenega odgovora, Mihajlovićeva meni, da ni mogoče govoriti o prisvajanju ali kraji. Etnomuzikologinja je prepričana, da so Srbi ponosni, ker so ohranili starodavni umetniški izraz, katerega vrednost je zdaj prepoznal ves svet. Tako so petje ob spremljavi gusel, ki sta ga ogrozila popularna in komercialna kultura, končno zavarovali. Mihajlovićeva sklene z besedami, da je njegova ohranitev zgodovinska dolžnost vseh državljanov in institucij do prihodnjih generacij, ki bodo živele v Srbiji.
Gusle so v 19. stoletju veljale za glas zasužnjenih in ponižanih narodov ter revnih družbenih slojev, ali enih in drugih. V politični komunikaciji naj bi bile jamstvo, da oblast in njeni nasprotniki, ki bi jo radi čim prej zrušili, delujejo v imenu naroda. Ker se vsaka oblast v novejši balkanski zgodovini predstavlja kot oblast v imenu naroda, gusle dajejo legitimnost različnim režimom in ideologijam na Balkanu.
Voditelj je povezan z narodom
V času vzpostavljanja držav južnih Slovanov so bile gusle glas upornega slovanskega naroda. Bile so simbol avtentične slovanske duše in slovanske enotnosti ter legitimnosti boja za neodvisnost od turških in avstro-ogrskih gospodarjev. Glasbeni kritiki so »guslanje«, ki se je prenašalo iz roda v rod, krstili kot »balkanski stari val«. Guslarji so v nekaj urah razprodali tudi največje koncerte na prostem.
Socialni pomen simbola legitimnosti oblasti v imenu naroda so imele gusle v komunističnih režimih. Zagrebški sociolingvist Ivo Žanić navaja, da je nanje med drugo svetovno vojno igral tudi vodilni član jugoslovanske komunistične stranke Milovan Đilas. Njegov šef Tito ni igral, rad pa jih je poslušal. Po pričevanju guslarja Muja Nikčevića, ki je igral Josipu Brozu in egiptovskemu predsedniku Naserju na Sutjeski, Tito med zbranim poslušanjem ni povlekel niti enega dima ali otresel pepela s svoje cigare.
Žanić v knjigi Prevarana zgodovina s proučevanjem gusel in tamburice pojasnjuje tudi vlogo tradicionalne kulture v političnih spopadih in vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. S primeri iz guslarskega epskega pesništva, tiska in govora na različnih javnih shodih, plakati, slogani in transparenti prikazuje, kako so ideologi vojne zlorabili zgodovinski spomin in epske motive v osvajalne in vojne namene.
Iz knjige Ivana Čolovića Balkan – teror kulture je še razvidno, da se je tudi albanski diktator Enver Hoxha zatekal h guslam, da bi pokazal bližino z narodom. Albanski guslarji so mu v večno zahvalo posvetili več pesmi, ki so objavljene tudi v zbirkah albanskih narodnih pesmi. Beograjski etnolog se je o guslarski estradi in preučevanju njihove politične usode razpisal tudi v drugih svojih delih.
Guslarsko bratstvo ostaja odprto
Čolović v knjigi Etno o etno glasbi in aktualnih razmerah v Srbiji ugotavlja, da so gusle postale simbol nezaželenega in nepriznanega bratstva. Na Balkanu si nacionalne elite večinoma prizadevajo, da bi se jih znebile, tako da jih prepuščajo drugim. Hrvati so se jim dokončno odrekli med vojno. Nadomestili so jih s tamburicami, ki da so avtohtono hrvaško glasbilo. Bošnjaki so se raje ogreli za turški saz. Bolgari so gusle že zdavnaj prepustili Srbom, za svoj nacionalni inštrument pa razglasili gadulko. Del srbske elite gleda na gusle kot na ostanek črnogorske plemenske zavesti, del črnogorske elite pa vidi v njih simbol primitivne prosrbske struje v sodobni Črni gori.
Petje ob spremljavi gusel se je konec preteklega leta kljub temu uvrstilo kot srbska kulturna dediščina na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V ta namen so v Srbiji »guslanje« ustrezno registrirali in ga sprejeli kot obeležje lastne identitete, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Da bi bilo uvrščeno na seznam, je bilo treba tudi dokazati, da prispeva k medkulturnemu dialogu in kulturni raznolikosti. Guslarska skupnost in nosilci dediščine so se morali zavezati, da bodo ohranjali in prenašali to tradicijo.
Po mnenju srbske predstavnice na zasedanju pristojnega medvladnega odbora Unesca Danijele Filipović, ki je sodelovala pri pripravi nominacije, uvrstitev petja ob spremljavi gusel na Unescov seznam zagotavlja njegovo mednarodno opaznost. Pomaga tudi k večji zavesti, da je treba tradicijo ohraniti, in preusmerja pozornost na tiste vidike »guslanja«, ki predstavljajo univerzalne vrednote človeštva, kot je etični kodeks, ki so ga negovale generacije skozi epsko tradicijo.
Uvrstitev na Unescov seznam ne pomeni, da si lahko Srbi prilastijo to dediščino. To je razvidno tudi iz predloga za nominacijo, ki je poudaril, da je petje ob spremljavi gusel razširjeno tudi na ozemlju sosednjih držav, predvsem Črne gore, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Albanije. Ker se nesnovna kulturna dediščina praviloma ne ujema z administrativnimi mejami, je šlo tudi v tem primeru za večnacionalno nominacijo. To hkrati pomeni, da ostaja odprta in da se ji bodo lahko pridružili tudi Črnogorci, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, če si bodo zaželeli guslarskega bratstva.
Srbi jih niso ukradli sosedom
Beograjska etnomuzikologinja Danka Lajić Mihajlović je za srbski tednik Vreme pojasnila, da se je epika po zaslugi petja epskih pesmi ob spremljavi gusel stoletja prenašala ustno. V času osmanske zasedbe je v srbski kulturni zgodovini prevladovala nepismenost. Gusle so ohranjale kontinuiteto epskih vsebin v srbskem jeziku in zgodovinski spomin naroda. Tradicionalni repertoar guslarjev so sestavljale pesmi o mitskih in zgodovinskih junakih iz legendarne preteklosti. Povzdigujejo lojalnost, resnicoljubnost, čast in univerzalna humanistična načela, kot je, da zlo ne bo prineslo dobrega.
Po mnenju Mihajlovićeve je »guslanje« tudi zato za velik del srbskega prebivalstva najpomembnejši element kulturne identitete. Spomnila je, da je bilo petje ob spremljavi gusel prepoznano kot del srbske kulturne identitete že v času Vuka Karadžića in da je imelo velik psihološki pomen za srbsko diasporo. Karadžić je zabeležil, da je gusle mogoče videti v skoraj vsaki srbski hiši, razširjenost inštrumenta in epskega petja pa so krepili vladajoči krogi v času oblikovanja naroda. Gre tudi za kulturni fenomen, ki je premostil prepad med nepismeno večino, z guslarji vred, in pismeno družbo.
Gusle so za uvrstitev na Unescov seznam predstavljene kot spremljevalno glasbilo. Mihajlovićeva meni, da glede na materiale, iz katerih so izdelane, tradicionalno ornamentiko in tehniko igranja spadajo v zgodnjo etapo razvoja družine godal. Enostrunska godala so redkost na svetovni ravni, srečamo pa jih lahko od Senegala do Etiopije v Afriki, v beduinski kulturi v Aziji in v baltiških državah na skrajnem severu Evrope. Največ se uporabljajo na Balkanskem polotoku, predvsem pri nekaterih južnih Slovanih. Na to območje so jih verjetno prinesli iz Azije v 8. ali 9. stoletju.
Kljub temu da na vprašanje o zgodovinskem izvoru glasbila ni zanesljivega znanstvenega odgovora, Mihajlovićeva meni, da ni mogoče govoriti o prisvajanju ali kraji. Etnomuzikologinja je prepričana, da so Srbi ponosni, ker so ohranili starodavni umetniški izraz, katerega vrednost je zdaj prepoznal ves svet. Tako so petje ob spremljavi gusel, ki sta ga ogrozila popularna in komercialna kultura, končno zavarovali. Mihajlovićeva sklene z besedami, da je njegova ohranitev zgodovinska dolžnost vseh državljanov in institucij do prihodnjih generacij, ki bodo živele v Srbiji.
