Dediščina
Babica, ki je preživela Auschwitz, me je naučila, da se kruh nikoli ne vrže v smeti. Da je življenje neverjetno lepo in da je svoboda sveta.
Odpri galerijo
Kakšno dediščino zapuščamo prihodnjim generacijam, če vsi molčimo? FOTO: Jure Eržen/Delo
Morda ste v tem tednu zasledili zgodbo o Klimtovi sliki Rožni grmi pod drevesi, ki se po več kot 80 letih vrača k pravim lastnikom, judovski družini, ki jo je bila prisiljena prodati pred drugo svetovno vojno.
»Odločitev, ki smo jo sprejeli, je zagotovo težka. Pomeni, da bomo iz narodne zbirke izločili mojstrovino, ki je bila celo edino Klimtovo delo v francoski lasti,« je povedala francoska kulturna ministrica Roselyne Bachelot in odločno zatrdila: »Zame to ni nesrečen dogodek, ampak ravno nasprotno.
Vemo, da je imel pregon Judov veliko oblik. Zelo pogoste so bile pred metodičnim uničenjem kraje njihovega premoženja, ko jim je bilo ukazano, da morajo vse svoje premoženje pustiti za seboj.« Dodala je, da je vrnitev zaplenjenih judovskih umetnin »velika dolžnost Francije«. Država je umetnino kupila leta 1980, hranijo pa jo v slovitem pariškem Musée d'Orsay.
Lastnica slike Nora Stiasny, ki je Klimtovo delo podedovala od strica, industrialca in znanega zbiratelja umetnin Viktorja Zuckerkandla, je živela v Purkersdorfu blizu Dunaja. Ko so nacisti leta 1938 z anšlusom Avstrijo priključili nemškemu rajhu, so začeli postopno pleniti judovsko premoženje.
Avgusta tega leta sta bili Nora Stiasny in njena mati Amelie sliko za nizko ceno prisiljeni prodati znancem, da bi preživeli. Aprila 1942 so ju deportirali in istega leta ubili na Poljskem, bodisi v getu Izbica bodisi v bližnjem taborišču Belzec. Mož Nore Stiasny Paul in njun sin Otto sta bila deportirana v taborišče Terezin blizu Prage in pozneje v Auschwitz.
Zdaj se umetnina vrača k družini Stiasny in potomci Norine sestre bodo z dediščino čez noč premožnejši za kakšnih 50 milijonov evrov.
Moj prijatelj zgodovinar trdi, da bi večina svetovnih problemov izginila, če bi odpravili možnost dedovanja. Morda ima prav, če dedovanje ne bi obstajalo, bi si morali priznati, da v svojem pehanju za materialnimi dobrinami ne delamo za potomce, ampak le za lastno pohlepno rit.
Dedni niso le milijoni, temveč, kot je v intervjuju z Vesno Milek za prejšnjo Sobotno prilogo opozoril Goran Vojnović, tudi bolečine: »Bolečine so dedne, prenašajo se iz roda v rod, hote ali nehote. Nalagajo se v nas kakor plasti zemlje, in ko pišemo, kopljemo po sebi in kopljemo po teh naloženih bolečinah.«
O dediščini razmišlja tudi igralka in pesnica Saša Pavček: »Na mojo poezijo je vplival občutek, da ljudje tudi po smrti ostanejo prisotni, sicer na drugi strani, a še vedno sem lahko z njimi v dialogu. Zdi se mi, da skupaj živimo v enem celovitem, našem svetu. Vsa dediščina in energija tistih, ki jih ni več, z mano živita naprej. Lahko pa ju svobodno preoblikujem v tisto, kar je res samo moje.«
V družinski prtljagi, ki jo nosimo s seboj, so tudi vrednote, na katere prisegamo. Babica, ki je preživela Auschwitz, me je recimo naučila, da se kruh nikoli ne vrže v smeti. Da jamranje ne pomaga. Da je življenje neverjetno lepo in da je svoboda sveta.
»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker sam nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral,« so znamenite besede nemškega pastorja Martina Niemöllerja.
Naj vam torej pravočasno zaupam: država, v kateri dijake kličejo na sodišče, ker želijo hoditi v šolo, ni moja država. Država, ki nas ponoči že pol leta drži v stanovanjih pod pretvezo, da skrbi za naše zdravje, hkrati pa upokojencem ne omogoča dostojnega življenja, ni moja država.
Država, v kateri nam vladajo koprive in drugi brezjajčniki, ki si ne upajo z imeni in priimki stati za svojimi stališči, ni moja država. Država, ki nenehno išče sovražnike in jih najde enkrat v umetnikih, drugič v gejih in tretjič v migrantih, ni moja država.
Kakšno dediščino zapuščamo prihodnjim generacijam, če vsi molčimo, ker nas bodo sicer pribijali na tviterju, ker bomo imeli morda težave v službi ali ker živimo v nekakšnem strahu, da bo sicer le še slabše?
»Odločitev, ki smo jo sprejeli, je zagotovo težka. Pomeni, da bomo iz narodne zbirke izločili mojstrovino, ki je bila celo edino Klimtovo delo v francoski lasti,« je povedala francoska kulturna ministrica Roselyne Bachelot in odločno zatrdila: »Zame to ni nesrečen dogodek, ampak ravno nasprotno.
Vemo, da je imel pregon Judov veliko oblik. Zelo pogoste so bile pred metodičnim uničenjem kraje njihovega premoženja, ko jim je bilo ukazano, da morajo vse svoje premoženje pustiti za seboj.« Dodala je, da je vrnitev zaplenjenih judovskih umetnin »velika dolžnost Francije«. Država je umetnino kupila leta 1980, hranijo pa jo v slovitem pariškem Musée d'Orsay.
Lastnica slike Nora Stiasny, ki je Klimtovo delo podedovala od strica, industrialca in znanega zbiratelja umetnin Viktorja Zuckerkandla, je živela v Purkersdorfu blizu Dunaja. Ko so nacisti leta 1938 z anšlusom Avstrijo priključili nemškemu rajhu, so začeli postopno pleniti judovsko premoženje.
Avgusta tega leta sta bili Nora Stiasny in njena mati Amelie sliko za nizko ceno prisiljeni prodati znancem, da bi preživeli. Aprila 1942 so ju deportirali in istega leta ubili na Poljskem, bodisi v getu Izbica bodisi v bližnjem taborišču Belzec. Mož Nore Stiasny Paul in njun sin Otto sta bila deportirana v taborišče Terezin blizu Prage in pozneje v Auschwitz.
Zdaj se umetnina vrača k družini Stiasny in potomci Norine sestre bodo z dediščino čez noč premožnejši za kakšnih 50 milijonov evrov.
Moj prijatelj zgodovinar trdi, da bi večina svetovnih problemov izginila, če bi odpravili možnost dedovanja. Morda ima prav, če dedovanje ne bi obstajalo, bi si morali priznati, da v svojem pehanju za materialnimi dobrinami ne delamo za potomce, ampak le za lastno pohlepno rit.
Dedni niso le milijoni, temveč, kot je v intervjuju z Vesno Milek za prejšnjo Sobotno prilogo opozoril Goran Vojnović, tudi bolečine: »Bolečine so dedne, prenašajo se iz roda v rod, hote ali nehote. Nalagajo se v nas kakor plasti zemlje, in ko pišemo, kopljemo po sebi in kopljemo po teh naloženih bolečinah.«
O dediščini razmišlja tudi igralka in pesnica Saša Pavček: »Na mojo poezijo je vplival občutek, da ljudje tudi po smrti ostanejo prisotni, sicer na drugi strani, a še vedno sem lahko z njimi v dialogu. Zdi se mi, da skupaj živimo v enem celovitem, našem svetu. Vsa dediščina in energija tistih, ki jih ni več, z mano živita naprej. Lahko pa ju svobodno preoblikujem v tisto, kar je res samo moje.«
V družinski prtljagi, ki jo nosimo s seboj, so tudi vrednote, na katere prisegamo. Babica, ki je preživela Auschwitz, me je recimo naučila, da se kruh nikoli ne vrže v smeti. Da jamranje ne pomaga. Da je življenje neverjetno lepo in da je svoboda sveta.
»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker sam nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral,« so znamenite besede nemškega pastorja Martina Niemöllerja.
Naj vam torej pravočasno zaupam: država, v kateri dijake kličejo na sodišče, ker želijo hoditi v šolo, ni moja država. Država, ki nas ponoči že pol leta drži v stanovanjih pod pretvezo, da skrbi za naše zdravje, hkrati pa upokojencem ne omogoča dostojnega življenja, ni moja država.
Država, v kateri nam vladajo koprive in drugi brezjajčniki, ki si ne upajo z imeni in priimki stati za svojimi stališči, ni moja država. Država, ki nenehno išče sovražnike in jih najde enkrat v umetnikih, drugič v gejih in tretjič v migrantih, ni moja država.
Kakšno dediščino zapuščamo prihodnjim generacijam, če vsi molčimo, ker nas bodo sicer pribijali na tviterju, ker bomo imeli morda težave v službi ali ker živimo v nekakšnem strahu, da bo sicer le še slabše?
