Jasna Kontler Salamon: Lov na ekskluzivni intervju z Janezom Potočnikom

Pred petimi leti upokojena komentatorka v znanstveni redakciji Dela, kamor je prišla pred tremi desetletji, svojo privrženost časniku dokazuje tudi s tem, da še vedno piše zanj.
Fotografija: Jasna Kontler Salamon: »Zdaj sem uradno že pet let upokojena, a sem še vedno novinarka.« FOTO: arhiv Dela
Odpri galerijo
Jasna Kontler Salamon: »Zdaj sem uradno že pet let upokojena, a sem še vedno novinarka.« FOTO: arhiv Dela

Na Delu sem se zaposlila poleti 1987, pred tem sem bila novinarka Večera, še prej pa novinarka Radia Maribor in Vala 202. Spomladi 1987 sem dobila novinarsko nagrado, kmalu zatem mi je bilo ponujeno mesto dopisnice takratnega Delovega političnega tednika Teleks v Beogradu. Za Teleks sem občasno pisala že prej, odlično sem se razumela tudi z njegovim urednikom Stanetom Trbovcem.
 

Konec navdušenja za politiko


Zato sem se s takratnim možem, pokojnim Delovim novinarjem Vasjem Venturinijem, ki je postal dopisnik Delove notranje redakcije iz Beograda, in osemletnim sinom z velikimi pričakovanji odpravila v takratno skupno prestolnico, kjer so se takrat že kazali znaki bližajočega se razpada države. Delovni pogoji so bili odlični, a kmalu so se pokazale temne plati novinarskega dela v Beogradu. V tistem času se je politika še zelo vmešavala v tamkajšnje novinarsko delo. To sem spoznala že, ko sem pisala o grdem ravnanju s tistimi ženskami na Kosovu, ki so si drznile prekiniti nosečnost. Za to in drugo podobno pisanje sem bila deležna ostrih kritik.

Še več neprijetnih odmevov je bilo, ko sem zavrnila predlog Azema Vlasija, takratnega predsednika Zveze komunistov Kosova, h kateremu sem 4. septembra 1987 prišla na dogovorjeni intervju, da naj se namesto z njim pogovorim kar z enim od njegovih sekretarjev. Vlasi ni želel govoriti, ker je prejšnji dan vojak albanske narodnosti Aziz Keljmendi v vojašnici v Paraćinu ubil štiri vojake in jih še šest ranil. Še več zamere sem si nakopala, ko sem šla spremljat protialbanske proteste v Istoku, kjer mi je albanski miličnik celo odvzel fotoaparat in uničil film v njem.

V tisti jeseni 1987 se je zgodilo še marsikaj, kar se ni ujemalo z mojim pojmovanjem novinarstva, kar je ohladilo moje dotedanje navdušenje za politično novinarstvo. Zato sem, še preden sem se poleti 1988 zaradi nosečnosti vrnila v Slovenijo, zaprosila za premestitev v malo pred tem ustanovljeno znanstveno redakcijo Dela. Kot znanstvena novinarka sem vsa leta uživala v svojem delu, ob tem pa sem na svojo pobudo spremljala še področje visokega šolstva in pisala prispevke za različne redakcije.
Vselej sem bila ponosna na to, da delam na Delu, in neštetokrat sem doživela potrditev ugleda našega dnevnika.
 

Brez pisanja ne gre


Tudi v znanosti ekskluzivnost veliko velja. V spominu mi je najbolj ostal moj uspešni lov na ekskluzivni intervju z Janezom Potočnikom, ki je jeseni 2004 postal evropski komisar za znanost in raziskave. Potočnik mi ni hotel dati intervjuja pred potrditvijo, ta pa je prišla sredi mojega dopusta na Visu. Brez oklevanja sem ga prekinila, v Ljubljano sem se pripeljala z vlakom in šla s fotografom na Potočnikov dom v bližini Ljubljane. V sproščenem pogovoru je povedal veliko zanimivega, med drugim to, da je sprva želel študirati na fakulteti za šport, a se je temu odpovedal, ker ne prenese, da ima glavo pod vodo.

Zdaj sem uradno že pet let upokojena, a sem še vedno novinarka. Zdaj je moj tempo bolj umirjen, a brez pisanja in pogovorov še vedno ne morem živeti. Novinarstvo je očitno neke vrste zasvojenost, pomembno vlogo pa igra tudi pripadnost kolektivu, ki jo najbolj začutiš na takšnih dogodkih, kot je bila nedavna proslava 60. obletnice Dela.

Upokojitev pa je za novinarje tudi priložnost, da napišemo še kakšno knjigo. Sama sem pred tremi leti izdala prvo, Za resnico do zadnjega diha, o patru Ivanu Tomažiču, ustanovitelju Korotana. Osnova zanjo so bili moji pogovori in članki, objavljeni v Delu in Nedelu. Zdaj je pred izidom knjiga o slovenski znanosti po osamosvojitvi, v kateri sodelujem z izbranimi komentarji in izhajam iz zapisov, objavljenih v Delu, načrtujem pa tudi že nove. Ne domišljam si, da bom kdaj dosegla kolege na Delu, ki bi s svojimi knjigami lahko napolnili solidno knjižnico. To dokazuje kakovost Delovih novinarjev in priča o trdoživosti Dela, zato sem prepričana, da se bomo skupaj veselili še kakšnega jubileja.

Komentarji: