Kako naj se otresem krivde pred mamo?

Sem mati trem otrokom. Prihajam iz razdrte družine, oče je odšel v času osamosvojitve Slovenije in od takrat ga skoraj ne vidim. Mama naju je z bratom sama vzgajala. Imeli smo razne težave odraščanja (finančne, droga, alkohol), a na koncu sva le oba nekako »zrasla« in se osamosvojila. Mama je super, vedno nama stoji ob strani in poskuša pomagati. Vem, da bi vse spustila iz rok, samo da meni pomaga. To cenim, ampak hkrati opažam, da se s tem, ko ji dovolim pomagati, odpovedujem svoji osamosvojitvi. Mama namreč ne pozna meja diskretnosti. Zanjo sem jaz njena (enako brat) in si lahko dovoli vse. Lahko mi odpre vse predale v hiši, lahko prebere mojo pošto, lahko uči otroke, kar se njej zdi primerno, lahko naredi vse, kar si zamisli, ne glede na moje mnenje. Težave so se začele, ko se je rodil moj prvi otrok. Takrat je namreč preklopila in nisem več jaz na prvem mestu, ampak vnuk. Če ga jaz in partner poskušava vzgojiti, naju ošteva (pred njim), da kakšna starša sva, kako se obnašava in tako naprej. To sva nekako sprejela, ampak vedno me vrže iz tira, ko pride k nam domov. Vedno je dobrodošla, težava je v tem, da gleda, kje imam kaj, kako imam pospravljeno, hkrati pa bi vse naredila namesto mene. Daje mi občutek, da sem zanjo še vedno nesposobna deklica, ki ne zna poskrbeti zase. In mi vzbuja občutek krivde, ker nisem hvaležna za vse, kar mi da. Kadar se poskusim z njo pogovoriti, mi očita, da sem zblaznela in da sem čudna, da jo bom še iskala, ko je ne bo. Seveda jo bom iskala, saj že zdaj vedno jočem po takih pogovorih in se počutim kot smet. Da ne omenjam tega, da ko poskušam nekaj dopovedati otrokom, me vedno ustavi in naredi nasprotno od moje želje. Partner se je distanciral in noče k njej na obisk. Seveda tudi njega kritizira, da kako je strog in brezčuten in še marsikaj. Kadar govori o njem, ga imenuje »tisti tam«, tako še dodat­no pokaže, da ji ni všeč. Sicer se z mamo razumeva precej dobro, je moja zaupnica in prijateljica. A ne vem, kako naj ji povem, da sem odrasla in moram nekatere stvari speljati sama, brez njene pomoči. Predvsem pa ne vem, kako naj se znebim tega groznega občutka krivde vsakič, ko pomislim nanjo. Bralka

Opis vajinega odnosa z materjo se mi zdi res poučen primer, kakšen ta odnos ne bi smel biti in kaj vse so otroci pripravljeni potrpeti, da bi ohranili stik (odnos) s staršem. Še posebno če jim je ostal samo eden. Odgovor bom zato začel z vašim stavkom, da se z mamo razumeta precej dobro, da je vaša zaupnica in prijateljica. Na svetu vam je na voljo več milijard potencialnih prijateljic, mamo imate samo eno. Bolj ko ta postaja prijateljica, manj ostaja mama. Korist je neznatna, škoda pa nasprot­no zelo velika.

Načeloma ni nič narobe, če vam je mama zaupnica, dokler ji vi govorite o svojih težavah in stiskah in se ona na nanje ustrezno odziva. Če pa vi postanete zaupnica za njene težave, terapevti za to uporabimo zoprno besedo, ki se prav tako začne s črko z in je eden najpogostejših virov težav, ki jih imajo pozneje v življenju taki otroci »zaupniki«. Vaš prvi zaupnik bi moral biti partner, a zdi se, da se je materi uspelo vriniti med vaju. Partner se je zato povsem pravilno distanciral od nje, saj ga ne spoštuje niti ne spoštuje vajine zveze. Kar pa je še hujše, vaša mama ne spoštuje niti vas in vaše nove družine. Tukaj bi ji vi morali postaviti jasne meje.

Ni naloga partnerja, da se ukvarja z vašo materjo in vajinim odnosom. Je pa njegova odgovornost, da zavaruje svojo družino pred vsiljivko. Morda tega ne stori, ker ne želi tvegati konflikta z vami, saj je iz vašega vprašanja precej jasno razbrati, na čigavo stran boste stopili. Redko uporabljam besedi »prav« in »narobe«, a spoštovana gospa, tokrat mirno lahko napišem, da se postav­ljate na napačno stran. Ker če bi se postavili na partnerjevo stran in »distancirali« mamo, bi se hkrati postavili na svojo stran. S tem ko bi mami postavili jasne meje, bi končno resno stopili na pot odraščanja in prevzemanja odgovornosti.

Ne bom vam pisal, kaj in kako storite, saj boste morali kot vsak otrok najti svojo pot in odgovore. Zato bom raje opisal, kakšen bi moral biti spoštljiv odnos vsake matere. Najprej bi mama prišla na obisk samo, kadar je povabljena in zaželena. Pri vhodu bi pozvonila. Stvari v hiši bi pustila tam, kjer so, in tako, kot so. Ne bi se vtikala v hčerkin odnos z otroki, kaj šele, da bi otrokom narekovala, da naj delajo drugače, kakor sta jim naročila starša. To velja tudi, kadar je sama z njimi. Hčerki ne bi slabo govorila o njenem partnerju. Dobra mama, ki je »vedno pripravljena pomagati«, bi počakala, da jo kdo prosi za pomoč. Taka mama zagotovo ne bi manipulirala in čustveno izsiljevala s svarili »še iskali me boste, ko me ne bo več«.

In tukaj prideva do točke, ko sploh lahko začnem odgovarjati na vaše ključno vprašanje, kako se znebiti krivde v zvezi z mamo. Ni naključje, da dopuščate tako nespoštljiv odnos in da ste manipulacijo in izsiljevanje v svojih prepričanjih zamenjali za pomoč. Prav zbujanje krivde je tisto sidro, ki ga je vaša mati vedno globlje zarivala v dno vaše podzavesti in vas drži v vicah med otroštvom in odraslostjo.

Kako izpuliti to sidro? Za začetek bi bilo dobro, da poskusite vajin odnos videti, kakršen v resnici je. Da si poskusite priznati, kakšno krivično ceno plačujete za ta »super« in »prijateljski« odnos. Povežite se s partnerjem, v njem si najdite zaup­nika, začnita materi postavljati jasne meje. Vajina družina je samo in izključno vajina. Samo vidva določata, kdo in kdaj bo povabljen vanjo. In ko pride na obisk, se je dolžan ravnati po pravilih, ki veljajo v vaši novi družini – velja tudi za matere in očete! Sicer ga lahko vljudno in odločno odslovite.

Verjetno vas je groza, če samo pomislite, kako bo vse to sprejela vaša mati, kakšno trpljenje ji bosta povzročila. Vem, da se bo bralo zelo brezčutno, ampak to ni vaša oziroma vajina stvar. Vidva s partnerjem nista odgovorna za življenje in počutje vaše matere. Še manj za to, da si končno morda najde smisel v svojem življenju in vam pusti, da živite svoje. Polno odgovorna pa sta za vajin odnos, vajino starševstvo in vajino novo družino.

Vsak otrok se nekoč znajde na točki, ko mora začeti prevzemati to odgovornost. Dobri starši ga pripravijo, da jo zmore prevzeti, vsekakor pa ga pri tem ne ovirajo. Vi žal nimate te sreče. Vseeno se tej svoji odgovornosti ne morete izogniti. Zato začnite čim prej, a z zavedanjem, da rešitev ne bo prišla preprosto in čez noč. Sidro krivde je namreč zarito zelo globoko. Če vam ga tudi s partnerjevo pomočjo ne bo uspelo izpuliti, bi vam(a) priporočil še terapevtsko podporo. Pomembno pa je, da začnete korakati v pravo smer ter zdržite materine pritiske in manipulacije.