Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Kopališče, zavarovano pred Černobilom

Popusti posvetno, novinarsko rabo, naš donedavni sodelavec Miha Pribošič, in gre v morsko puščavo. Obljublja nam 1400 kilometrov tedenskega bralnega veslanja.
Zadnji tabor pred Jadrijo in jugom. FOTO: Miha Pribošič
Zadnji tabor pred Jadrijo in jugom. FOTO: Miha Pribošič
14. 11. 2021 | 19:00
11:03

Ko je vreme lepo in mirno, je dan enak dnevu. Umirjeno veslanje, zdi se mi, da bi lahko zadremal, če bi držal oči zaprte še malo dlje. Gore so za mano, po Splitu plujem mimo nizkih skalnih obal, kjer ni veliko plaž. Okoli Rogoznice sem, morje je temno in globoko. Danes sem preveslal tisoči kilometer poti. Vedno bolj uživam v premikanju vesel.

Včeraj je bil še en lep, miren dan. Pri Omišu se dobim s kolegom veslačem, Hrvatom Markom Kovačem. Skupaj greva do Splita in vse je drugače. Zatopljen sem v pogovore o veslanju in kajakih, o pustolovščinah, tveganju, nevarnostih, obale sploh ne opazim, razen kadar mi Marko pokaže kakšno znamenitost.

Ne vem, kdaj je minil dan, večer bo kmalu, veslava tik ob veliki križarki, ki je privezana pred vhodom v splitsko luko. Spal bom na polotoku Marjan, čeprav mi Marko ponuja stanovanje v Splitu. Mudi se mi naprej, dokler traja lepo vreme.

Že sva mimo pristanišča, tu so nizke stene Sustipana in čudovito preprosta Titova vila, potem pa samo še gozdnat polotok. Počakam, da zaide sonce in odidejo še zadnji kopalci, preden po­stavim šotor. Marko gre prespat domov, kajak pusti pri meni. Naslednje jutro se vrne in me pospremi do Trogirja. Tam si stisneva roki in spet ostanem sam, le da tokrat samoto zaradi minulega druženja občutim močneje kot ponavadi.

Morje je še vedno kot olje in spet se lahko preselim v svojo glavo. Mogoče zdaj razumem, kaj pomeni potovanje brez odvečne prtljage. Prtljaga je v mislih in spotoma sem jo zares odmetaval. Gotovo gledam na pot bolj preprosto, z manj ezoteričnih in metafizičnih poudarkov. Morje ni nič več mistična pošast in veter nima zlih namenov, če ga omenjam vnemar. Plazim se skozi šivankino uho.

Samo ena je Jadrija

Prav ta veter se me zdaj tu in tam bežno dotakne z južne strani. Spet se napoveduje sprememba vremena, le še nekaj ur sem oddaljen od zavetja, šibenskega kopališča Jadrija. To je moja Jadrija, tu sem preživljal poletja kot otrok in se pozneje občasno vrnil za kakšen dan.

Na morju ni plovil, a ko pridem do Kanala svetega Anteja, kjer se končuje pot reke Krke, se usuje. Najprej čakam veliko delovno ladjo čudne oblike, ime ji je Svetilnik. Zdi se mi, kot da pluje sama, kot da na krovu ni nikogar, zamolklo bobni, za sabo pušča ravno in mlečno belo morje. Takoj za njo se križava z ribičem, tudi tega počakam. Tik pred svetilnikom padem še v regato malih optimistov in se izmuznem med njimi do obale. Enemu, ki jadra čisto blizu, zakličem bravo in mu pomaham.

Na Jadrijo so me s sestro poslali, ko je v Černobilu razneslo reaktor. Na poročilih so objavili, da je v Dalmaciji padlo manj radioaktivnega dežja kot na celini. Spremljala naju je teta Katika. Na avtobusu je sredi noči nekdo spredaj potegnil en sam dim, in ko je ta prilebdel do naše vrste v zadnjem delu, je Katikin glas gotovo pokončal tako dremež kot globok spanec vseh potnikov: Ugasni cigareto! Nihče ni nič rekel, samo cigareta je verjetno ugasnila.

Bila je noč in bil sem prepričan, da se vozimo po neskončnem tunelu, v katerem so tudi mesteca, skozi katera smo se peljali tu in tam. Avtobus je v Šibenik prispel pred zoro in bilo je mrzlo.

Jadrija je bolj kopališče Šibenčanov kot kakšno turistično naselje. Vse je zalito v beton, obala in hiške, ki so zaščitni znak kopališča. Ko so Jadrijo začeli graditi, je bil beton tehnološka novotarija na obali. Strašen šarm in patino imajo hišice, ki so zdaj stare 99 let! V vsaki je prostora za en pograd in mini kuhinjo, na oko bi rekel, da so velike dva krat dva metra. Vsakokrat, ko pridem, so v drugačnih barvah, a skoraj vedno je vsaka drugačna, od daleč so videti kot mavrica.

Namrgoden sem. Že tretji dan čakam, orkanski jugo pa vsak dan prestavijo za dan naprej. Prvič na vsej poti ne bivakiram, ampak stanujem – sem v hiški tete Sončike in imam na voljo vse udobje. Prijetno je, a po drugi strani čutim, kako se mehkužim – pustolovski duh in pripravljenost na trpljenje zapuščata telo. Dneve preležim na kavču, berem stripe Zagorja in potem kriminalke Nesbøja.

Pri Zagorju me ne preseneča trdoživost samega Zagorja Teneja, ki naj bi bil itak nesmrten. Bolj neverjetno se mi zdi, da je po vseh teh letih še vedno živ njegov spremljevalec Čiko. Na Jadriji sem še kot otrok odkril Alana Forda in doktor romane, zato je to moj prostor za branje stripov in šund literature. V tem svinčenem vlažnem zraku me osreči, da oboje po tolikih letih še vedno najdem na policah.

Kaj se medtem godi na Jadriji, kjer jugo še vedno ni povlekel z vso močjo? Pozno popoldne je, sije sonce, morje je mirno. Lastnik je odprl lokal, spijem kavo. Ob obali se preganjata psa, kaj vem, kakšen je njun odnos. Velika bela psica je radovedna in skače od vode do gozdička, vmes vse povoha in je čisto zatopljena v svojo igro. Čisto majhen kosmat pes je prav tako bel, a neznansko tragičen lik. Vse, kar vidi pred sabo, je psica, v neskončnost se vrti okoli nje in jo čisto brez upanja na uspeh poskuša naskočiti. Premajhen je, samo to je.

Kljub temu ne obupa, strašljivo vztrajen je, gleda v nebo, moli jezik iz ust in z boki suva v prazno. Odneha samo v kratkih intervalih, ko se psica zapodi v morje. On ima dolgo dlako in se mu je verjetno ne da zmočiti. Razmišljam, kako bi mu dopovedal, da dela bedaka iz sebe. Potem se spomnim, da morda nisem pravi glasnik za takšna razodetja.

Jugo končno pride

Že tretjič pešačim skozi nizek gozd iz trgovine v Vodicah. Do tja je šest kilometrov, a na Jadriji je vse zaprto. Nisem miren, jugo je končno potegnil, nebo je temno sivo, ura je komaj pet, pa hitim, da me ne ujame noč. Veter ne vpliva dobro na razpoloženje, dan mrtvih je, sam sem. Vso pot razmišljam, kako bi si lahko čim manj neslavno skrajšal pot, nenadoma sem ves navdušen nad zamislijo, da bi v Zadru naložil kajak na ladjo, ki vozi do Pulja. Tudi Pulj se kot Patras in Piran začne na P in to gotovo nekaj pomeni. Metafizika, dober dan.

Zdaj čas teče malo naprej, malo nazaj. Včasih se mi zdi to z Zadrom dobra zamisel, drugič spet obupna. Galebi so komaj čakali jugo, moč vetra mojstrsko obrnejo sebi v prid in brez gibov letijo točno v nasprotno smer, kamor piha. Potem zalebdijo na enem mestu in skoraj prepričan sem, da uživajo.

Tam, za kabinami, je gugalnica, ki mi je nekoč izbila sprednje zobe.

Nekega dne sta na Jadrijo prištopala Jernej in Flip. Z Jernejem smo pred svitom pobegnili na pomol, napihnili majhen čoln in odveslali čez prometni kanal na trdnjavo svetega Nikole. S Flipom sva prijatelja še danes.

Misel o ladji in Pulju mi, kot bi lahko pričakoval, ne da miru. Odprla je celo škatlo vprašanj. Kaj je dosežek, kaj ne­uspeh. Kaj pomeni zaobljuba in zakaj bi se takšna zasebna pustolovščina lahko tikala drugih ljudi. Sam pri sebi sem skoraj že zadovoljen s tem, kar se mi je zgodilo. Preveslal sem tisoč kilometrov in s to željo se je vse začelo. Kaj zdaj, če ne preveslam prav cele poti?

Ljudje stvari zlagamo v celote, da bi si uredili svet in ga tako obvladali, pravi Carlo Rovelli. Stvari, ki se nam zdijo jasne in prijemljive, kot so gore ali poti, so samo skupki osnovnih delcev ali misli, ki jih omejimo in poimenujemo z imeni, da lažje navigiramo po morju življenja. Prav, Miha, če ti je ob tem lažje, je tudi to uporabna razlaga.

Seveda bo sitno, ker se ne bom mogel hvaliti, da sem preveslal iz Grčije do Slovenije. To bom sicer še vedno lahko rekel, a bom moral takoj dodati, da sem majhen kos poti prevozil z ladjo, to pa ni več tako bleščeče. Nekakšna majhna napaka je.

Proti Zadru

Ponoči se je razdivjal orkanski jugo z nevihtami in nalivi. Valovi so skoraj ves prod s plaže zmetali na pomol. Jadrija mi je v jugu še lepša. Opoldne nenadoma vse potihne, morje je v pol ure kot olje. Zaveslam v siv hladen dan, rahlo dežuje.

Sukošan. Kakšen je turistični kraj čisto brez turistov, takšen kot Sukošan. Šotor stoji med morjem in ograjo zaprtega kampa, zraven počiva zdelan čoln, utrujena sta, naveličana, zebe ju.

Na sprehodu do mesta mi gospod ponudi travarico, posluša, od kod prihajam in kam grem, pokaže navdušenje in pove, da poleti Sukošan zavzamejo Slovenci. Ti so mu tudi podelili diplomo in naziv dr. Travarica. Pokaže mi diplomo, ki ima pečat stranke SDS iz Dravograda.

Do Zadra sta še dve uri in jutri bo lep dan. Jutri je tudi nedelja, ko iz Zadra proti Pulju odpelje tista ladja, ki bi bila pripravljena sprejeti moj čoln. Ponoči bom malo pomislil, kaj bi bilo najbolj pametno narediti.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine