Kranjska gora ni nora
Počitnice so čas, ko si z nasmehom na obrazu do amena spraznimo baterije.
Odpri galerijo
Zaplete se, ko otrok začne ločevati sladko in slano vodo, ko spozna, da ob obeh lahko počitnikuješ, le da je druga sinonim gnijočega poležavanja, prva telesnih naporov. Hoje v hribe, če ne česa hujšega.
Kot recimo Kranjska Gora, na katero so oča nostalgično navezani, neštetokrat ponavljajoč iste zgodbe iz praotroštva, zadetek z glavo na šolskem igrišču, aplavz dveh Nizozemcev, Nizozemci so bili tedaj drugi na svetu, pa minigolfski rekordi pa ...
Obsojenim na teden dni poletne Kranjske Gore zasije žarek olajšanja, saj je za ves teden napovedano slabo vreme. Torej se obetajo moderne aparature v rokah, v najslabšem primeru plavanje v bazenu. Potem pa se vreme in vremena razjasnijo.
Trije imajo lična, malone nova kolesa, glava družine je 40-letni geštel s pokvarjenimi prestavami pustil doma in si mora dvocikel sposoditi. In ko si ga, ne more verjeti, kaj je kolesarska veda postorila v letih, ko škofije ni gulil na ozkih sedalih. Čudež, treba je priznati, da je tudi gorsko kolo – kolo.
Čudovita je kolesarska steza do Planice, tam so skakalnice, letalnica, predvsem pa fuzbal plac in v lokalčku, kjer ne prodajajo cigaret, »smo pač športni center«, ampak alkohol pa, žoga. Otroški žogobrc eden na eno na en gol. Ogromen. Če človeku ne bi bilo žal denarja, bi sredi poletja lahko tekel na smučeh, na snegu v labirintih nordijskega centra, ali se prepuščal pišu vetrovnika.
Spust iz doline pod Poncami – ki je slednjič, pa bojda ne iz usmiljenja, le dobila nordijsko SP – je veličasten. Zlasti ker je kolesarski Ikar sledil Dedalu in za centimeter zgrešil zlet iz ovinka in gratis prevoz na Jesenice. Urgentni. No, kolesarjenju in razbolenemu razkoraku je sledilo le še žoganje na onem igrišču, kjer so ata pred 40 leti ...
Na Vršič greš lahko, vržen iz postelje ob zvonjenju, bobnenju osrednje rimskokatoliške cerkve ob sedmi jutranji, na deset in en način, recimo do polovice z avtom, nato peš. In od Tonkine koče, tam, kjer asfaltni kolesarji najbolj kolnejo strmal, se odcepi pot, da komaj verjameš podplatom. Položna, mehka, naphana z zeleno travo, pogled pa se ves čas, razen ko ga serpentina obrne, zaletava v ostenje Prisanka in Ajdovske deklice. Lepo je, se pa tako vleče, da se prikrade sum o cilju više od prometnega prevala. In rešitev ter vonjave jestvin in poplaknin se pokažejo šele pri Poštarskem domu, iz oči v oči s kamnito deklico.
Na prelaz lahko tudi prirolkaš, kot smučarski tekač, le na koleščkih in prav to sta počeli dve sila trenirani deklini. Ko ju povprašam, ali bo šlo na koleščkih tudi navzdol, ju verjetno zaskrbi za število mojih kolesc in odvrneta, da »samomora še ne mislita delati«. Glas ene smo identificirali kot last tekačice, ki je pred cirka štirimi leti osvojila zimski olimpijski bron. Ni čudno, če po suhem prilavfa na 1611 metrov ali nekaj takšnega. Če asfaltne serpentine nizdol sekaš, peš kajne, po gozdičevju, se zgodi, da na plano prideš precej niže, kot si štartal. Ampak s par kletvicami je tudi ta tegoba premagana.
Kranjska, še kar polna avtotablic vseh dežel, ampak se da dihati. Vse je veselo, ni nabito kot na Bledu in, pravijo, v Bohinju, kjer ljube goste skozi sito v svoja nedrja spuščajo. Zato je toliko zanimiveje slišati, ko v enem storitvenih prostorov uslužbenka na glas izrazi željo po hudem neurju, ki bi vse, nas, turiste, odplaknilo, od koder smo prišli. Magari z DHL-pošto. Tudi na kakšni blagajni je zaznati napetost v zadovoljevanju babiloniziranih želja oddiha iščočih.
V enem od storitvenih prostorov uslužbenka na glas izrazi željo po hudem neurju, ki bi vse, nas, turiste, odplaknilo, od koder smo prišli. Magari z DHL-pošto.
Tretji dan, ko je izjemoma napovedano sonce, končno dežuje. Sprehod do jezera Jasna prija, okolica ledenice je iz leta v leto bolj urejena, drugače kot sredi Kranjske od tod celo vidiš gorsko verigo, Prisojnik pa Razor pa ... kaj bi našteval. Najpogumnejši se tudi ob rošenju namakajo v sladki vodi, ki naj bi imela »manj kot 15 stopinj, največ pa 18.« Oni, ki s turizmom v jutri gledajo, kanijo Jasno v raj spremeniti.
Tudi spust ob rečici nazaj proti igralnici je občutju prijazen, ulišpan. In ker napoved o soncu še naprej ne drži, si je treba popoldne zapolniti s plavanjem. Zlasti ker je dež napovedan tudi za četrti dan.
Ki pa se zbudi v sivino, a jo že po kosilu prebarva v žarečo rumeno. In spet kolona treh lastniških, enega sposojenega bicikla. In steza v Krnico, steza, ki si jo menda po predpisih delijo hodeči in pedalirajoči. Slednje po nekaj minutah zgrozi le električna žica, namenjena nečloveškemu govedu, ki pa utegne slabše videčega grdo poškodovati. Res neprimerno.
Oko se orosi, ko bicikliramo tik Kekčeve dežele, tako imenovane kajpak, nato pa sledi zadnji vzpon. V spominu je zažrt kot vzpon, ki vedno znova preseneti z razvlečenostjo. Tudi tokrat je. Dva začneta riniti takoj, najstarejši na osmini, deklica odvrti naprej. Oče se sprašuje, kako je fizikalno mogoče, da nekdo zvozi tako strmino, kamnito razbitino. Odgovor dobi čez pol ure, ko pride do koče, kjer se mu smeji naraščajnica. Že res, da je izum kolesa pognal zgodovino krepko v prihodnost, ampak ko le ne bi ketne izumili.
Dve fanti in dve kokti za žejo, nato pa, po občudovanju gorske sklede vsenaokoli – spust. Trije trepetajo za četrtega, slabovidnega, ampak četveroboj na daljavo se konča brez poškodb, bilo bi užitkarjenje z vetrom v laseh, če le ne bi čelad nosili.
Peti dan lahko družina ugotovi, da je mogoče varno spokojno kolesariti tudi po Zgornjesavski dolini s tokom, denimo do Mojstrane. Do Slovenskega planinskega muzeja. Od koder je čudovit pogled na jaro ferato, v kateri se je sredi opoldanske sopare cmarilo več kot dvajset junakov. Ker je imel eden hude težave, jih je vsaj 14 klelo v zastoju. Vsaka glava, ki nosi čelado, ni pametna.
Če gre do Mojstrane navzdol, gre v Kranjsko navzgor, le da, hvala bogu, z vetrom v pedalirajoče zadnjice. Z malo začetnico, z veliko je ona onkraj Vršiča, v katero je Joža Čop z Babe skozi (sedlo) Luknjo gledal. Petku, trinajstemu dnevu meseca v čast, eden štirih grdo zleti čez balanco, a ekipa si pomaga in se privleče do cilja ter na servisu takoj popravi ukrivljeno.
Ogromno koles je na posodo v Kranjski, gorska, cestna, mešanice, imenovane gravel, za makadamkanje. In specialka za smrkavce. Noro. Ampak petek, 13., gre h koncu in zadnjič zamahne z repom ob 22.30, ko sredi apartmajske predsobe začne liti iz stropa. Finci se (tudi) tuširajo, mar ne? Po polurnem dopovedovanju se oče strinja, da je morda stoječ v lužah pametno elektriko izklopiti. V sen nas zaziblje soj mobitelnih lučic. Ponoči neha kapljati v posode.
V Mojstrano je mogoče tudi z avtom, recimo šestega dne, od tam pa naprej v več dolin, denimo v Vrata. Kamor ni prepovedano niti peš. Pa ne po glavni cestici, pač po poti Triglavske Bistrice. Ki pa je kar precej spodjedena in se je primorana vračati v zavetje prometnice.
Aljažev dom v Vratih, pogled na severno triglavsko ostenje, spomin na junaško plezanje po najlažji Slovenski smeri. Nekatere je stena vzela v večnost, onega dne sta si dva pod njo, ob domu, kanila obljubiti večno zvestobo. Morda samo civilno, ugibam, kajti med vršaci se je kuhalo. Visoke petke pa so se krepko udirale v travišče, kjer se je imela slovesnost speljati. Po pol ure ob Bistrici nazaj proti Mojstrani se je ulilo. Upam, da onima mladoporočencema v srečno prihodnost. Nič hujšega ni zgledalo, ampak človek nikoli ne ve, tiste trenutke se je pod objezerskem kostanju na Bledu zgodila strahota z udarom strele.
Nekatere je triglavska stena vzela v večnost, onega dne sta si dva pod njo, ob domu, kanila obljubiti večno zvestobo. Morda samo civilno, ugibam, kajti med vršaci se je kuhalo.
Če otroku dovoliš francoski tur po teve spremljati, se ne čudi, če mu moraš plačati še drag špas na otroški specialki. Otrok spozna, da se gorsko in cestno kolo razlikujeta kot slalomske in skakalne smuči. In bi pet let treniranja fuzbala, SP gor ali dol, zamenjal za osedlano dirkanje po nevarnih cestah. Prespimo, pa bomo videli.
Če je osmi dan bog ustvaril rock, je sedmemu namenil odhod domov. Šest dni počitka s hojo, na kolesu, v bazenu, na igrišču je dovolj, da si napolni baterije še največji scaganec. Ki lahko le jadikuje, da se ni s sedežnico zategnil proti Vitrancu in ga osvojil peš, gori je Mojčin dom, pa saj je bil vendar v brunarici Kosobrin in si je sredi mesteca v večernih urah, sedeč na povštru, ogledal nekaj minut Kekčevih ukan. Ves mesec bi potreboval, da bi peš obredel ponujajoče se poti, ni daleč, ni daleč do Martuljka, pa koče pri Ingotu, kjer se, če nimaš ogledala, počutiš angelsko, da o gorah ne nalagamo, pa s kolesom bi lahko šel do Belopeških jezer pa naprej svinjsko strmo do koče Zacchi, ali v Trbiž, lahko bi se spustil po, če tako rečemo, tračnih saneh, okusil raftanje, pa planiški zipline, martuljško ferato, pa Tamar pa ...
Predlog, da se sredi julija splača izkoristiti dejstvo, da na smučiščih ni nikakršne gneče, pozimi pa, vemo, vsakršna, je naletel na gluha ušesa. Posebna zahvala za teden počitka pa velja uslužbencem, ki se strokovno ukvarjajo z vremenom.
Pa še to. Početnice so počitnice, prepolne početja.
Kot recimo Kranjska Gora, na katero so oča nostalgično navezani, neštetokrat ponavljajoč iste zgodbe iz praotroštva, zadetek z glavo na šolskem igrišču, aplavz dveh Nizozemcev, Nizozemci so bili tedaj drugi na svetu, pa minigolfski rekordi pa ...
Obsojenim na teden dni poletne Kranjske Gore zasije žarek olajšanja, saj je za ves teden napovedano slabo vreme. Torej se obetajo moderne aparature v rokah, v najslabšem primeru plavanje v bazenu. Potem pa se vreme in vremena razjasnijo.
Napredek
Trije imajo lična, malone nova kolesa, glava družine je 40-letni geštel s pokvarjenimi prestavami pustil doma in si mora dvocikel sposoditi. In ko si ga, ne more verjeti, kaj je kolesarska veda postorila v letih, ko škofije ni gulil na ozkih sedalih. Čudež, treba je priznati, da je tudi gorsko kolo – kolo.
Čudovita je kolesarska steza do Planice, tam so skakalnice, letalnica, predvsem pa fuzbal plac in v lokalčku, kjer ne prodajajo cigaret, »smo pač športni center«, ampak alkohol pa, žoga. Otroški žogobrc eden na eno na en gol. Ogromen. Če človeku ne bi bilo žal denarja, bi sredi poletja lahko tekel na smučeh, na snegu v labirintih nordijskega centra, ali se prepuščal pišu vetrovnika.
Spust iz doline pod Poncami – ki je slednjič, pa bojda ne iz usmiljenja, le dobila nordijsko SP – je veličasten. Zlasti ker je kolesarski Ikar sledil Dedalu in za centimeter zgrešil zlet iz ovinka in gratis prevoz na Jesenice. Urgentni. No, kolesarjenju in razbolenemu razkoraku je sledilo le še žoganje na onem igrišču, kjer so ata pred 40 leti ...
Na Vršič greš lahko, vržen iz postelje ob zvonjenju, bobnenju osrednje rimskokatoliške cerkve ob sedmi jutranji, na deset in en način, recimo do polovice z avtom, nato peš. In od Tonkine koče, tam, kjer asfaltni kolesarji najbolj kolnejo strmal, se odcepi pot, da komaj verjameš podplatom. Položna, mehka, naphana z zeleno travo, pogled pa se ves čas, razen ko ga serpentina obrne, zaletava v ostenje Prisanka in Ajdovske deklice. Lepo je, se pa tako vleče, da se prikrade sum o cilju više od prometnega prevala. In rešitev ter vonjave jestvin in poplaknin se pokažejo šele pri Poštarskem domu, iz oči v oči s kamnito deklico.
Na prelaz lahko tudi prirolkaš, kot smučarski tekač, le na koleščkih in prav to sta počeli dve sila trenirani deklini. Ko ju povprašam, ali bo šlo na koleščkih tudi navzdol, ju verjetno zaskrbi za število mojih kolesc in odvrneta, da »samomora še ne mislita delati«. Glas ene smo identificirali kot last tekačice, ki je pred cirka štirimi leti osvojila zimski olimpijski bron. Ni čudno, če po suhem prilavfa na 1611 metrov ali nekaj takšnega. Če asfaltne serpentine nizdol sekaš, peš kajne, po gozdičevju, se zgodi, da na plano prideš precej niže, kot si štartal. Ampak s par kletvicami je tudi ta tegoba premagana.
Naj jih odplakne!
Kranjska, še kar polna avtotablic vseh dežel, ampak se da dihati. Vse je veselo, ni nabito kot na Bledu in, pravijo, v Bohinju, kjer ljube goste skozi sito v svoja nedrja spuščajo. Zato je toliko zanimiveje slišati, ko v enem storitvenih prostorov uslužbenka na glas izrazi željo po hudem neurju, ki bi vse, nas, turiste, odplaknilo, od koder smo prišli. Magari z DHL-pošto. Tudi na kakšni blagajni je zaznati napetost v zadovoljevanju babiloniziranih želja oddiha iščočih.
V enem od storitvenih prostorov uslužbenka na glas izrazi željo po hudem neurju, ki bi vse, nas, turiste, odplaknilo, od koder smo prišli. Magari z DHL-pošto.
Tretji dan, ko je izjemoma napovedano sonce, končno dežuje. Sprehod do jezera Jasna prija, okolica ledenice je iz leta v leto bolj urejena, drugače kot sredi Kranjske od tod celo vidiš gorsko verigo, Prisojnik pa Razor pa ... kaj bi našteval. Najpogumnejši se tudi ob rošenju namakajo v sladki vodi, ki naj bi imela »manj kot 15 stopinj, največ pa 18.« Oni, ki s turizmom v jutri gledajo, kanijo Jasno v raj spremeniti.
Tudi spust ob rečici nazaj proti igralnici je občutju prijazen, ulišpan. In ker napoved o soncu še naprej ne drži, si je treba popoldne zapolniti s plavanjem. Zlasti ker je dež napovedan tudi za četrti dan.
Ki pa se zbudi v sivino, a jo že po kosilu prebarva v žarečo rumeno. In spet kolona treh lastniških, enega sposojenega bicikla. In steza v Krnico, steza, ki si jo menda po predpisih delijo hodeči in pedalirajoči. Slednje po nekaj minutah zgrozi le električna žica, namenjena nečloveškemu govedu, ki pa utegne slabše videčega grdo poškodovati. Res neprimerno.
Oko se orosi, ko bicikliramo tik Kekčeve dežele, tako imenovane kajpak, nato pa sledi zadnji vzpon. V spominu je zažrt kot vzpon, ki vedno znova preseneti z razvlečenostjo. Tudi tokrat je. Dva začneta riniti takoj, najstarejši na osmini, deklica odvrti naprej. Oče se sprašuje, kako je fizikalno mogoče, da nekdo zvozi tako strmino, kamnito razbitino. Odgovor dobi čez pol ure, ko pride do koče, kjer se mu smeji naraščajnica. Že res, da je izum kolesa pognal zgodovino krepko v prihodnost, ampak ko le ne bi ketne izumili.
Dve fanti in dve kokti za žejo, nato pa, po občudovanju gorske sklede vsenaokoli – spust. Trije trepetajo za četrtega, slabovidnega, ampak četveroboj na daljavo se konča brez poškodb, bilo bi užitkarjenje z vetrom v laseh, če le ne bi čelad nosili.
Višinski zastoj
Peti dan lahko družina ugotovi, da je mogoče varno spokojno kolesariti tudi po Zgornjesavski dolini s tokom, denimo do Mojstrane. Do Slovenskega planinskega muzeja. Od koder je čudovit pogled na jaro ferato, v kateri se je sredi opoldanske sopare cmarilo več kot dvajset junakov. Ker je imel eden hude težave, jih je vsaj 14 klelo v zastoju. Vsaka glava, ki nosi čelado, ni pametna.
Če gre do Mojstrane navzdol, gre v Kranjsko navzgor, le da, hvala bogu, z vetrom v pedalirajoče zadnjice. Z malo začetnico, z veliko je ona onkraj Vršiča, v katero je Joža Čop z Babe skozi (sedlo) Luknjo gledal. Petku, trinajstemu dnevu meseca v čast, eden štirih grdo zleti čez balanco, a ekipa si pomaga in se privleče do cilja ter na servisu takoj popravi ukrivljeno.
Ogromno koles je na posodo v Kranjski, gorska, cestna, mešanice, imenovane gravel, za makadamkanje. In specialka za smrkavce. Noro. Ampak petek, 13., gre h koncu in zadnjič zamahne z repom ob 22.30, ko sredi apartmajske predsobe začne liti iz stropa. Finci se (tudi) tuširajo, mar ne? Po polurnem dopovedovanju se oče strinja, da je morda stoječ v lužah pametno elektriko izklopiti. V sen nas zaziblje soj mobitelnih lučic. Ponoči neha kapljati v posode.
V Mojstrano je mogoče tudi z avtom, recimo šestega dne, od tam pa naprej v več dolin, denimo v Vrata. Kamor ni prepovedano niti peš. Pa ne po glavni cestici, pač po poti Triglavske Bistrice. Ki pa je kar precej spodjedena in se je primorana vračati v zavetje prometnice.
Aljažev dom v Vratih, pogled na severno triglavsko ostenje, spomin na junaško plezanje po najlažji Slovenski smeri. Nekatere je stena vzela v večnost, onega dne sta si dva pod njo, ob domu, kanila obljubiti večno zvestobo. Morda samo civilno, ugibam, kajti med vršaci se je kuhalo. Visoke petke pa so se krepko udirale v travišče, kjer se je imela slovesnost speljati. Po pol ure ob Bistrici nazaj proti Mojstrani se je ulilo. Upam, da onima mladoporočencema v srečno prihodnost. Nič hujšega ni zgledalo, ampak človek nikoli ne ve, tiste trenutke se je pod objezerskem kostanju na Bledu zgodila strahota z udarom strele.
Nekatere je triglavska stena vzela v večnost, onega dne sta si dva pod njo, ob domu, kanila obljubiti večno zvestobo. Morda samo civilno, ugibam, kajti med vršaci se je kuhalo.
Če otroku dovoliš francoski tur po teve spremljati, se ne čudi, če mu moraš plačati še drag špas na otroški specialki. Otrok spozna, da se gorsko in cestno kolo razlikujeta kot slalomske in skakalne smuči. In bi pet let treniranja fuzbala, SP gor ali dol, zamenjal za osedlano dirkanje po nevarnih cestah. Prespimo, pa bomo videli.
Gospodov dan
Če je osmi dan bog ustvaril rock, je sedmemu namenil odhod domov. Šest dni počitka s hojo, na kolesu, v bazenu, na igrišču je dovolj, da si napolni baterije še največji scaganec. Ki lahko le jadikuje, da se ni s sedežnico zategnil proti Vitrancu in ga osvojil peš, gori je Mojčin dom, pa saj je bil vendar v brunarici Kosobrin in si je sredi mesteca v večernih urah, sedeč na povštru, ogledal nekaj minut Kekčevih ukan. Ves mesec bi potreboval, da bi peš obredel ponujajoče se poti, ni daleč, ni daleč do Martuljka, pa koče pri Ingotu, kjer se, če nimaš ogledala, počutiš angelsko, da o gorah ne nalagamo, pa s kolesom bi lahko šel do Belopeških jezer pa naprej svinjsko strmo do koče Zacchi, ali v Trbiž, lahko bi se spustil po, če tako rečemo, tračnih saneh, okusil raftanje, pa planiški zipline, martuljško ferato, pa Tamar pa ...
Predlog, da se sredi julija splača izkoristiti dejstvo, da na smučiščih ni nikakršne gneče, pozimi pa, vemo, vsakršna, je naletel na gluha ušesa. Posebna zahvala za teden počitka pa velja uslužbencem, ki se strokovno ukvarjajo z vremenom.
Pa še to. Početnice so počitnice, prepolne početja.