Leti, leti, leti - motorka!
Motorno žago lahko v besu zalučaš v tla, z njo marsikaj postoriš, lahko pa jo vržeš deset metrov in več ter postaneš svetovni prvak. V Kočevju je četrtič zmagal Denis Sevnšek.
Odpri galerijo
Trrrpljenje FOTO: Grega Kališnik
Da (časovno vzeto) sredi fuzbalskega pripraviš svoje svetovno prvenstvo, te mora biti precej v hlačah, še več v majici, pa še tekmovanje mora biti specialno. In morda 5. svetovno prvenstvo v metu motorke v Športnem parku Gaj v Kočevju tem kriterijem ustreza.
Rojevalo pa se je, neepiduralno, približno takole: babiško sogovorniško vlogo ima 42-letni organizator Igor Rančigaj, kar povejmo, ekonomist komercialist, producent, vodja kreativnega središča Vezenina, kjer pomagajo mladim, da se ustvarjalno multimedijsko izražajo. »Bilo je pred petimi leti, ko smo imeli kočevski bendi tretjič festival,« Kočevska rock scena imenovan, Rančigaj prizna, da gre v teh krajih za rock, punk rock, »vsako leto smo izdali album«, vsled trše glasbene zvrstnosti pa na občinskih prireditvah niso bili najbolj dobrodošli. Ko so težili županu, jim je odvrnil, da bo kako mamico ob njihovih nastopih še kap zadela.
Zato so muzičarji svoj festival nadgradili z metom motorne žage, povod pa je bila županova (ime in priimek hranimo v uredništvu) izjava, da ne morejo zraven, »ker znamo edino žagat«. Rančigaj in njegovi so mu odbrusili: »Veste kaj, vi imate pa toliko hoste in toliko brezposelnih, da bomo mi pa motorke stran metali.« Po treh letih se je festivaljenje prelomilo zaradi dežja, muzika je šla pod streho v kulturni center, met motorke pa na dež in silogistično na svetovno prvenstvo, »ustanovimo Društvo za turizem, rock, rekreacijo in relaksacijo, Trrr, to je zvok, ko motorka ne vžge«.
Ves dan se je na popoldanske nevihte pripravljalo, Rančigaj in ekipa so se bali gromskih strel, pa usahlega obiska, gladiatorjev in plebsa. Ko se dneve poprej dogovarjamo za srečanje na vrhu, povprašam, ves cukrast, kaj bo s SP, če bo deževalo. Pa slišim: »To je za dedce.« Natančneje, se pokaže, za 31 dedcev in dve dekleti, povejmo, Tanja Vončina in Valentina Colnar, ki jim ni šlo do živega niti par kapljic dežka v predtekmovanju, to pa je bilo tudi skoraj vse, kar se moče tiče. No, po zadnjem metu se je totalno ulilo.
Pravila tekmovanja so trrjevci deponirali v tamkajšnjem pokrajinskem muzeju in se jih do črke držijo, »želimo si priti v Guinnessovo knjigo«, v katero rubriko, prepustimo futuri. Izmetno mesto je kvadrat s stranico 2,4 metra, tekmovališče je posuto s peskom, hlodasto zamejeno, dolgo 15 metrov. Če bi kdo dlje vrgel ... Tribune pontonske, na koncu zvem, da se je onega večera »zvrstilo 1500 ljudi«, v predtekmovanju, kjer ima vsak tekmovalec dva meta, so navijale družine z otroki, mlajši parčki in posamezniki, v finalu, ki se je začel po 22. uri, pa družine z odraslimi otroki, brez otrok ... pa saj veste. Motorna žaga ima 9,45 kilograma, jo tehtajo, otežujejo, če kaj ven pade, brez bencina, brez verige, nedelujoča.
Tekmovalci ne prinesejo svojih, »motorke priskrbimo mi, ena je lani v deblu končala, imamo tri rezerve«. Od klasične se športna ne razlikuje, »mi mečemo na pesek in zdrži.« Pravila so enaka kot pri metu krogle, »bacanje kamena s ramena«, torej gre, če vzporejamo z diskom, metom kladiva ali krogle, bolj za suvanje, ne nazadnje, disk lahko grdo zaide, krogla ponavadi konča, kamor ji je namenjeno, kar je pri motorki, misleč na publiko, precej pomembno.
Mega ekran, kovinske konstrukcije, žarometi, dron na nebu, jedača, pijača in Rančigaj kot povezovalec. Ki se je s skoraj vsakim prijavljenim primerjal, zmožnostno kajpak. Močan je dovolj, morda bi ga tehnika zafrkavala. Ki je, poleg surove telesnosti, pri metu motorke bistvena. Inteligenca, izobrazba sta vnemarni. Profili tekmovalcev so bili sila raznoliki, prihajali so iz Slovenije, Srbije, BiH, da ne naštevam. Ker nimam več kaj našteti. Nekateri so bili prijavljeni že dlje časa, nekateri so se odločili za last second različico. Še to, doslej je trikrat slavil domačin Denis Sevnšek, »Džimi sem, tako me vsi poznajo,« ima 32 let in pravi, da se je vse skupaj »tukaj rodilo in nas zakurilo, radi imamo to tekmovanje«. Denis je gozdarski tehnik, pa ne rokuje z motorko, bolj meri, na SP pa njemu merijo. Dolžino. Pa tudi motorko obvlada, »popoldne, za fuš«. Sredi noči se izkaže, da je bil najin pogovorček jasnoviden, četrtič je dvignil zmagovalno motorko, »pravo štilerco, vredno 750 evrov, na trgu«, pove Rančigaj. Pa ne na črnem.
Še Danijel je bil tam posebej pozdravljen, lepo rečeno, gorostasni Đukarić, iz Bosne, »prvi človek na svetu, ki je motorko vrgel več kot 10 metrov«. Šest centimetrov več. Ko ga je lani teve novinarka spraševala po receptu za uspeh, je to morda tehnika, je odvrnil: »Nema tehnike, ja samo bacam.« Oprostite, zgubljeno s prevodom. Še to, nihče ni priznal, da bi pred tekmovanjem vadil. Rančigaj ni nikomur verjel.
Bodibilderji, fitnesarji, trebušniki, običajniki in dve dekleti, »pri nas vsi skupaj nastopajo, ni razlik, pri nas baba za motorko prime ...« Izraz baba uporabimo, ker smo tudi dedec, celo v naslovu. Vsak si je pred metom ročice omokal, v magneziju, da ne bi drselo. Nekateri so motorko vrgli, zalučali, zasukali, veliko izrazov za isti gib je nanizal Rančigaj. Pa se jim je rekvizit zmuznil, drugim je šlo kot po olju, nedrseče.
Letelo je od nekaj, okoli treh, do blizu desetih metrov. Mete so strogo merile sodnice, kot denimo pri skoku v daljino je veljal odtis, najbližji metališču. Po vsakem metu so pesek z grabljami poravnali. Nekoč se je zgodilo, tokrat ne, da se je motorka v šoder z mečem zapičila. Po vsakem metu je šlo orodje na izpihovanje peska, čiščo, vsi so morali imeti enake pogoje.
Prireditev je bila brezplačna, zatorej smo bili po ozvočenju prenekaterikrat pozvani, naj ne bomo lačni, žejni, ker bo naša sitost in odžejanost pripomogla k organizaciji šestega SP, otroci pa so imeli vse zastonj, sladoled, bonbončke ...
Na licitaciji se je znašel medved Jožeta Volfa, kočevski, lesen, izžagan, motorka je lahko krogla ali dleto, če ne čopič, Denis Vidmar je na ogled postavil zbirko motornih žag ... Orka motorka, pravijo nekateri. In prav imajo.
V uri in pol čakanja na finalni nastop, osmerica je imela po tri mete, je bil bogat, raznolik program, slava in čast ter štilerca pa je šla četrtič Denisu Sevnšku, 9,90 metra. Pred Danijelom, tretji začuda ni bil na D, ampak Andrej Kostevc.
Petdesetletnik nežnih rok in še nežnejše duše sem za abrahama od enega prijateljev, če mu lahko tako rečem, dobil v dar motorko. Ni bila stihl, ampak steel, sliši se podobno. Pa sem doma dobil prepoved približevanja, motorki, ne družini z motorko v rokah. Pa ne, ker z njo ne bi bilo kaj opraviti, ampak ker me sem ter tja najbližji le potrebujejo, kar bi bilo s skrajšanimi udi oteženo. Ampak zdaj sem našel nišo. Ko me ne bo nihče videl, jo bom vzel v roke, si jo poskušal naložiti na rame, se skremžil v naporu in pazil, da mi ne pristane na nožnih prstih.
Rojevalo pa se je, neepiduralno, približno takole: babiško sogovorniško vlogo ima 42-letni organizator Igor Rančigaj, kar povejmo, ekonomist komercialist, producent, vodja kreativnega središča Vezenina, kjer pomagajo mladim, da se ustvarjalno multimedijsko izražajo. »Bilo je pred petimi leti, ko smo imeli kočevski bendi tretjič festival,« Kočevska rock scena imenovan, Rančigaj prizna, da gre v teh krajih za rock, punk rock, »vsako leto smo izdali album«, vsled trše glasbene zvrstnosti pa na občinskih prireditvah niso bili najbolj dobrodošli. Ko so težili županu, jim je odvrnil, da bo kako mamico ob njihovih nastopih še kap zadela.
Trrr
Zato so muzičarji svoj festival nadgradili z metom motorne žage, povod pa je bila županova (ime in priimek hranimo v uredništvu) izjava, da ne morejo zraven, »ker znamo edino žagat«. Rančigaj in njegovi so mu odbrusili: »Veste kaj, vi imate pa toliko hoste in toliko brezposelnih, da bomo mi pa motorke stran metali.« Po treh letih se je festivaljenje prelomilo zaradi dežja, muzika je šla pod streho v kulturni center, met motorke pa na dež in silogistično na svetovno prvenstvo, »ustanovimo Društvo za turizem, rock, rekreacijo in relaksacijo, Trrr, to je zvok, ko motorka ne vžge«.
»Veste kaj, vi imate pa toliko hoste in toliko brezposelnih, da bomo mi pa motorke stran metali,« so muzkontarji zabrusili kočevskemu županu.
Ves dan se je na popoldanske nevihte pripravljalo, Rančigaj in ekipa so se bali gromskih strel, pa usahlega obiska, gladiatorjev in plebsa. Ko se dneve poprej dogovarjamo za srečanje na vrhu, povprašam, ves cukrast, kaj bo s SP, če bo deževalo. Pa slišim: »To je za dedce.« Natančneje, se pokaže, za 31 dedcev in dve dekleti, povejmo, Tanja Vončina in Valentina Colnar, ki jim ni šlo do živega niti par kapljic dežka v predtekmovanju, to pa je bilo tudi skoraj vse, kar se moče tiče. No, po zadnjem metu se je totalno ulilo.
Tanja v akciji FOTO: Grega Kališnik
Pravila tekmovanja so trrjevci deponirali v tamkajšnjem pokrajinskem muzeju in se jih do črke držijo, »želimo si priti v Guinnessovo knjigo«, v katero rubriko, prepustimo futuri. Izmetno mesto je kvadrat s stranico 2,4 metra, tekmovališče je posuto s peskom, hlodasto zamejeno, dolgo 15 metrov. Če bi kdo dlje vrgel ... Tribune pontonske, na koncu zvem, da se je onega večera »zvrstilo 1500 ljudi«, v predtekmovanju, kjer ima vsak tekmovalec dva meta, so navijale družine z otroki, mlajši parčki in posamezniki, v finalu, ki se je začel po 22. uri, pa družine z odraslimi otroki, brez otrok ... pa saj veste. Motorna žaga ima 9,45 kilograma, jo tehtajo, otežujejo, če kaj ven pade, brez bencina, brez verige, nedelujoča.
Tekmovalci ne prinesejo svojih, »motorke priskrbimo mi, ena je lani v deblu končala, imamo tri rezerve«. Od klasične se športna ne razlikuje, »mi mečemo na pesek in zdrži.« Pravila so enaka kot pri metu krogle, »bacanje kamena s ramena«, torej gre, če vzporejamo z diskom, metom kladiva ali krogle, bolj za suvanje, ne nazadnje, disk lahko grdo zaide, krogla ponavadi konča, kamor ji je namenjeno, kar je pri motorki, misleč na publiko, precej pomembno.
D & D
Mega ekran, kovinske konstrukcije, žarometi, dron na nebu, jedača, pijača in Rančigaj kot povezovalec. Ki se je s skoraj vsakim prijavljenim primerjal, zmožnostno kajpak. Močan je dovolj, morda bi ga tehnika zafrkavala. Ki je, poleg surove telesnosti, pri metu motorke bistvena. Inteligenca, izobrazba sta vnemarni. Profili tekmovalcev so bili sila raznoliki, prihajali so iz Slovenije, Srbije, BiH, da ne naštevam. Ker nimam več kaj našteti. Nekateri so bili prijavljeni že dlje časa, nekateri so se odločili za last second različico. Še to, doslej je trikrat slavil domačin Denis Sevnšek, »Džimi sem, tako me vsi poznajo,« ima 32 let in pravi, da se je vse skupaj »tukaj rodilo in nas zakurilo, radi imamo to tekmovanje«. Denis je gozdarski tehnik, pa ne rokuje z motorko, bolj meri, na SP pa njemu merijo. Dolžino. Pa tudi motorko obvlada, »popoldne, za fuš«. Sredi noči se izkaže, da je bil najin pogovorček jasnoviden, četrtič je dvignil zmagovalno motorko, »pravo štilerco, vredno 750 evrov, na trgu«, pove Rančigaj. Pa ne na črnem.
Še Danijel je bil tam posebej pozdravljen, lepo rečeno, gorostasni Đukarić, iz Bosne, »prvi človek na svetu, ki je motorko vrgel več kot 10 metrov«. Šest centimetrov več. Ko ga je lani teve novinarka spraševala po receptu za uspeh, je to morda tehnika, je odvrnil: »Nema tehnike, ja samo bacam.« Oprostite, zgubljeno s prevodom. Še to, nihče ni priznal, da bi pred tekmovanjem vadil. Rančigaj ni nikomur verjel.
10,06 metra je svetovni rekord, ki letos ni padel.
Bodibilderji, fitnesarji, trebušniki, običajniki in dve dekleti, »pri nas vsi skupaj nastopajo, ni razlik, pri nas baba za motorko prime ...« Izraz baba uporabimo, ker smo tudi dedec, celo v naslovu. Vsak si je pred metom ročice omokal, v magneziju, da ne bi drselo. Nekateri so motorko vrgli, zalučali, zasukali, veliko izrazov za isti gib je nanizal Rančigaj. Pa se jim je rekvizit zmuznil, drugim je šlo kot po olju, nedrseče.
Letelo je od nekaj, okoli treh, do blizu desetih metrov. Mete so strogo merile sodnice, kot denimo pri skoku v daljino je veljal odtis, najbližji metališču. Po vsakem metu so pesek z grabljami poravnali. Nekoč se je zgodilo, tokrat ne, da se je motorka v šoder z mečem zapičila. Po vsakem metu je šlo orodje na izpihovanje peska, čiščo, vsi so morali imeti enake pogoje.
Prireditev je bila brezplačna, zatorej smo bili po ozvočenju prenekaterikrat pozvani, naj ne bomo lačni, žejni, ker bo naša sitost in odžejanost pripomogla k organizaciji šestega SP, otroci pa so imeli vse zastonj, sladoled, bonbončke ...
Na licitaciji se je znašel medved Jožeta Volfa, kočevski, lesen, izžagan, motorka je lahko krogla ali dleto, če ne čopič, Denis Vidmar je na ogled postavil zbirko motornih žag ... Orka motorka, pravijo nekateri. In prav imajo.
V uri in pol čakanja na finalni nastop, osmerica je imela po tri mete, je bil bogat, raznolik program, slava in čast ter štilerca pa je šla četrtič Denisu Sevnšku, 9,90 metra. Pred Danijelom, tretji začuda ni bil na D, ampak Andrej Kostevc.
Denis nad Danijelom in Andrejem. FOTO: Vasja Marinč
Sklep
Denis nad Danijelom in Andrejem. FOTO: Vasja Marinč
Petdesetletnik nežnih rok in še nežnejše duše sem za abrahama od enega prijateljev, če mu lahko tako rečem, dobil v dar motorko. Ni bila stihl, ampak steel, sliši se podobno. Pa sem doma dobil prepoved približevanja, motorki, ne družini z motorko v rokah. Pa ne, ker z njo ne bi bilo kaj opraviti, ampak ker me sem ter tja najbližji le potrebujejo, kar bi bilo s skrajšanimi udi oteženo. Ampak zdaj sem našel nišo. Ko me ne bo nihče videl, jo bom vzel v roke, si jo poskušal naložiti na rame, se skremžil v naporu in pazil, da mi ne pristane na nožnih prstih.
