Minuse spreminja v pluse

Ni le vzgojiteljica, ki pogosto dela nestandardno, pač pa tudi umetnica, ki te dni razstavlja v Kranju, pripravlja pa tudi izid knjige o vili Potilali, ki je niso vzljubili le otroci, ampak tudi odrasli.
Fotografija: Dragica Toplišek Tušar, vzgojiteljica s srcem. FOTO Tomi Lombar/delo
Odpri galerijo
Dragica Toplišek Tušar, vzgojiteljica s srcem. FOTO Tomi Lombar/delo

Dragica Toplišek Tušar ima kar primerno ime. S svojo toplino človeku hitro postane draga, zato ne preseneča, da jo tudi v vrtcu otroci in njihovi starši takoj vzamejo za svojo. A gospa nosi v sebi neko silo, preživetveni nagon, ki jo žene že vse od niti malo lahkega otroštva, zato gre odločno po poti, ki se ji zdi prava – kar gre komu tudi v nos –, in se želi iz vsakega padca nekaj naučiti, vse to pa poskuša predvsem z izvirnimi zgodbami in ustvarjanjem predajati tudi otrokom.

A ni le vzgojiteljica in mama treh deklet, ampak tudi svobodna umetnica, ki prav te dni razstavlja v Kranju, pripravlja pa tudi izid knjige o vili Potilali, s pomočjo katere izpelje velik del vrtčevskega programa na otrokom ljub način, uteho pri njej pa najdejo tudi odrasli. »Pogosto me ljudje sprašujejo, kako mi znese početi vse to. Pač, postavim si prioritete, kaj je res nujno in kaj lahko počaka. Imam pa k sreči res veliko energije, ampak vse to izhaja iz veselja do življenja, iz veselja do tega, kar delam.«

V Caffe Galeriji Pungert Kranj je Toplišek Tušarjeva že stara znanka oziroma razstavljavka. Od četrtka so na ogled njeni reliefi z masivno leseno podlago, »plastika na lesu. Običajno delam s svetlimi barvami, tokrat pa prevladujejo temnejše, saj je v meni trenutno veliko črnine zaradi smrti deklice, ki sem jo dobro poznala in je bila tudi navdih za to razstavo. Temne sence, metulji, angeli ..., zanimajo me oblike, narava, energije, ki jih čutim in vem, da so.« Prvič je samostojno razstavljala leta 1999, od takrat pa vsepovsod po Sloveniji, tudi skupinsko, brez izjeme pa vsaj vsaki dve leti tudi v Kranju. »Rada se vračam na Pungert, saj je res lepo, tam sem doživela svoj prvi poljub, poleg tega so mi prav v tej galeriji omogočili lepo število razstav, ki so pogoj za pridobitev statusa svobodnega umetnika, za kar sem jim zelo hvaležna.«

Že kot otrok se je zamotila z ustvarjanjem, brskala po glini za blokom in gojila svojo strast tudi pozneje. Hitro je ugotovila, kaj vse se da izdelati iz odpadnega materiala, to uvajala doma in pozneje v vrtcu, nato pa vse prelila še na papir, v knjigo Donum art, darilo ustvarjanja, kjer so v sliki in besedi opisani postopki za izdelavo res všečnih izdelkov. »Sporočilo knjige je, da lahko vse, kar primemo v roke, še najmanj enkrat uporabimo. A danes gremo raje v knjigarno po nov, lep, čist (!) material, če že ne kar po končne izdelke. Knjiga pa sporoča, da je mogoče prihraniti zemeljske vire in tudi denar, obenem pa si – kar je bistveno – s tem vzamemo čas za otroka ali starša, če je že starostnik, ali pač učence v podaljšanem bivanju, ki razvijajo domišljijo in ustvarjalnost z razmišljanjem, kaj vse lahko izdelajo iz naravnih in odpadnih materialov.«

Tako izkušnjo ima tudi iz svojega ateljeja, kjer občasno vodi tečaje. »Veliko ljudi, ki pridejo k meni, je prepričanih, da ne znajo ustvarjati, a klinč je v tem, da jih le nihče ni naučil razmišljanja v to smer. Ko gredo skozi moje roke, to zagotovo znajo,« smeje se pove Toplišek Tušarjeva, ki poudarja, da je igra – tudi pri ustvarjanju – je zelo pomembna za življenje. »Če se vse življenje igraš, ti ni hudo, odrasli pa na to pogosto pozabimo, zlasti ko gre za naše poklice. A odnos do tega, kar delamo, je stvar naravnanosti v nas. Lahko smo kisli in nezadovoljni, lahko pa delamo z zadovoljstvom že zaradi same misli, da bomo delo res kakovostno opravili.«

Dragica Toplišek Tušar ob »oltarčku« vile Potilale v bližini Medvedove doline nad Škofjo Loko, kamor ljudje s kamenčki simbolično odlagajo svoje skrbi in si dovolijo izraziti svoje želje. FOTO Tomi Lombar
Dragica Toplišek Tušar ob »oltarčku« vile Potilale v bližini Medvedove doline nad Škofjo Loko, kamor ljudje s kamenčki simbolično odlagajo svoje skrbi in si dovolijo izraziti svoje želje. FOTO Tomi Lombar


Sama je v življenju počela in se učila že marsičesa. »Sem čevljarska mojstrica, dvanajst let sem delala v butiku Vodeb, sem ter tja še vedno izdelam kak čevelj za posebno priložnost – če se poroči kakšna moja znanka, če se rodi otrok ... Naredila sem tudi mojstrski izpit, tako da lahko poučujem v čevljarski delavnici za srednješolce. Več let sem delala tudi v kuhinji, saj je bil mož nekaj časa kuhar.«


Nestandardna vzgojiteljica


Zdaj je že več kot desetletje vzgojiteljica v enem od škofjeloških vrtcev, a je bila pot do tja dokaj ovinkasta. »Po rojstvu tretje hčerke, zdaj 13-letnice, sem pustila čevljarski poklic, a ker sem si že od majhnega želela delati v vrtcu, sem končala še srednjo vzgojiteljsko šolo. V vrtcu v Gorenji vasi sem nekaj let delala kot tretja pomočnica, nato pa se je hčerkama, ki sta mi občasno priskočili na pomoč, zazdelo, da bi morala biti vzgojiteljica. Devetletnici sta samoiniciativno odšli v knjižnico in tam vprašali, ali obstaja možnost študija za starejše, in knjižničarka je našla razpis za študij v Kopru. Oklevala sem, ker je bila hčerka še tako majhna, mož pa veliko odsoten zaradi vojaških misij. Nič ni rekel, a naslednji dan me je na kuhinjski mizi čakala plačana položnica za študij! In tudi hčerki sta pozneje držali obljubo in pogosto pazili mlajšo sestrico, da sem se lahko učila.«

Svoj poklic šteje za poslanstvo, saj meni, da moraš »biti tam, kjer si, dober, s srcem in v tem trenutku.« V letih, ki jih preživlja z otroki, jim želi predati predvsem veselje in zaupanje do življenja. »Da bi se zavedali, da imajo v sebi moč prestati vse preizkušnje, in da ni pomembno, kolikokrat padeš, saj se lahko vedno pobereš. Pa da so taki, kakršni so, v redu.«

Letos je po petih letih z novo sodelavko prevzela skupino najmlajših jasličnih otrok. »S prejšnjo skupino smo bili skupaj od plenic in vse do šole, to so bili moji otroci. A od 3. septembra ne več, sem počistila po sebi, in ko danes vidim katerega od njih, ne žalujem več,« preprosto pove, a prizna, da še vseeno vsakega z veseljem objame. »Nekateri ga preprosto potrebujejo, tako kot pogovor, za kar si vedno vzamem čas.« Tudi zaradi tega so otroci in nekateri starši zelo navezani nanjo, zagotovo pa tudi zaradi nestandardnega načina dela, ki ga nenehno tudi prilagaja, saj, kot pravi, se generacije otrok precej razlikujejo med sabo.
 

Z lutkami in zgodbami


Kakorkoli že, vse so zelo dovzetne za njene zgodbe o gozdni vili Potilali, ki si jo je izmislila, ko je imela svoji dvojčici, zdaj stari 22 let. »Takrat je bila to potepuška vila, ki si ji zaupal svojo željo, se nato prepustil in čakal – da najdeš gobo, srečaš metulja ... – ali pa pri njej odložil skrb ali strah.« Vse to Potilala počne še danes, le da so njena zgodba, delovanje, vpliv, pa tudi obstoj – v obliki lutk in kmalu še v knjigi – mnogo širši.

Njeni vrtičkarski otroci so, kakor je povedala, žal doživeli kar nekaj tragičnih dogodkov – hudih nesreč, bolezni ali smrti bližnjih –, a so vse to predelovali tudi v vrtcu. Toplišek Tušarjeva, ki je diplomirala na temo vstop v vrtec s pomočjo lutke, je za pomoč pri reševanju hudih stisk posegla prav po lutkah: »Iz sladolednih palčk smo izdelovali hiške, figurice, lutke ... otroci pa so z njimi preigravali situacije, ki so se dogajale doma, in se ob igri spopadali s travmami. Takrat je nastala tudi knjiga z zgodbo o ustvarjanju s sladolednimi palčkami, Slad in Ledko, ki pa, tako kot slikanica o Potilali, še čaka na tisk.«

Najprej je bila to samo zgodba o vili. »Kadar je bilo kaj narobe, smo se prijeli za roke, se umirili in si tiho zaželeli, da se zgodi tako, kot je prav. Torej, ne tako, kot si želim jaz, ampak tako, kot je prav.« In otroci se kar niso mogli naveličati poslušati zgodb, v katere je njihova vzgojiteljica spretno vpletla tudi njih same in pozitivne lastnosti: o regratovi lučki, ki je čez noč osivela, semenca, brate in sestre, pa je nato odpihnil veter na vse konce. »Semenca sem poimenovala po otrocih iz skupine, le Potilala, pojoč, 'Po poti bom šla, la la la', je bila ena sama, najbolj radovedna. Njene pesmi, tudi tisto, v kateri pravi: 'Rad se imej, veliko se smej, s prijatelji z roko v roki pojdi vedno naprej in naprej!', v vrtcu večkrat preprevamo, ob njej in njeni poti ter poti semenc, ki so iskala rodovitna polja za rast, pa smo se učili tudi naravoslovja, spoznavali gozd, živali, vrtnarjenje ... skratka, z njeno pomočjo smo usvojili dobršen del vrtčevskega kurikuluma.«


Sledovi v obliki srca


Potilalin 'oltarček' nad Škofjo Loko. FOTO osebni arhiv U. K.
Potilalin 'oltarček' nad Škofjo Loko. FOTO osebni arhiv U. K.


Ker je Toplišek Tušarjeva umetnica, je Potilala seveda kmalu dobila svojo kiparsko upodobitev, nato pa še dvanajst različic, od katerih vsaka predstavlja eno od pozitivnih vrlin – harmonije, igrivosti, potrpežljivosti, igre ... Lani jih je že postavila na ogled na eni od razstav, eno pa izdelala posebej za »oltarček«, ki so ga postavili ob lepi sprehajalni poti v gozdu nad Škofjo Loko, in se zdaj ob njej nabira vedno več kamenčkov, ki simbolizirajo odložene skrbi ali strahove. »Sem se z otroki prihajamo igrat, izvajamo gozdne projekte, oltarček pa smo postavili takrat, ko se je skupini pridružila tudi deklica, ki zaradi hude bolezni ni mogla v vrtec, si je pa njena mami zaželela, da bi vseeno dobila to izkušnjo. Starši niso imeli nič proti, da se nam je sem ter tja pridružila za toliko časa, kolikor je zmogla.«

Takrat so še bolj intenzivno začeli iskati srčne sledi, ki naj bi jih puščala radovedna vila. »Če sem se zjezila jaz ali kdo drug v vrtcu ali če smo preveč pozornosti namenili stvarem, ki niso dobre, se nam je prej ali slej pokazala srčna sled. Ne lažem! In na posebni facebook strani se je v letu in pol tako nabralo neverjetno veliko fotografij od vsepovsod: oblike srca na najbolj nepričakovanih mestih, predmetih, rastlinah ... kar pomeni, da smo se v to vpeli tudi odrasli, se prepustili mehkemu načinu opozarjanja, da se hitro poskušajmo umeriti na pozitivno. Le minus je treba spremeniti v plus,« pravi po rodu Kranjčanka in pojasni, da to najbolje ponazarja prav regratova lučka.

Dragica si je za svoj življenjski moto izbrala del besedila pesmi kranjskega benda <em>Joške v'n</em>: »Vse se da, če človek zna narisat plus iz minusa.« Na torbico izvezeni moto so jima podarili starši ob koncu leta. FOTO Tomi Lombar
Dragica si je za svoj življenjski moto izbrala del besedila pesmi kranjskega benda Joške v'n: »Vse se da, če človek zna narisat plus iz minusa.« Na torbico izvezeni moto so jima podarili starši ob koncu leta. FOTO Tomi Lombar

»Lepa je, a krhka; ko pihneš vanjo, je ni več, a iz minusa nastane plus, saj iz ene same lahko zraste na desetine lučk. Verjamem, da nečesa, kar je pozitivno, ne moreš podreti, in ta misel me dviguje že od otroštva. Kadar mi je hudo, začnem nemudoma razmišljati o tem, kaj dobrega bom iz tega potegnila, in misel, da bo vendarle vzkalilo nekaj dobrega, me pomirja,« je iskrena sogovornica, ki je motiv regratove lučke vzela za svojega. »Prijatelji vedo, da s tem ne morejo zgrešiti,« pove v smehu in prizna, da ima polno predmetov s tem motivom, regratova lučka, izdelana iz odpadkov – podstavek je iz spodnjega dela pisarniškega stola, glava lučke pa iz dveh spojenih otroških dežnikov, prepredenih z lučkami in okrašenih s snežinkami iz belega filca –, pa pri njih doma nastopa v vlogi trajnostnega novoletnega drevesca.

Iz odpadkov je z otroki in nekdanjo sodelavko Ireno izdelala tudi hiško za Potilalo. »Iz plastenk, lepila za ploščice, zaradi česar je hišica vodoodporna, iz lesenih koščkov, blaga ... Res je zunajserijska, a še čaka, da ji najdemo pravi prostor in namen, mogoče jih bo celo več ...«

Trenutno sicer vse moči usmerja v to, da bi slikanica o Potilali v samozaložbi izšla do 4. decembra letos, ko bo razstavila tudi vseh njenih trinajst različic v knjižici v Gorenji vasi. »Vse je že pripravljeno, le hčerka bo še verjetno narisala akvarele in srčno upam, da se bo finančno dobro izteklo. Zaradi sporočila, ki ga nosi, je namreč primerna za vse ljudi, ne glede na starost: prepusti se, in če si zares iz srca zaželiš, se bo zgodilo tako, kot je prav, pa četudi bodo to slabe, žalostne stvari. Le ta minus je treba potem spremeniti v plus.«

Komentarji: