Mostovi in varnost: Samo letos jih je padlo že šest
Včasih mine zrušitev mosta brez žrtev, pogosto pa so posledice tragične.
Odpri galerijo
Voznik tovornjaka, ki je obtičal pred breznom podrtega mosta v Genovi, je imel neznansko srečo. Foto Reuters
Glede na pozornost, ki se je ta teden usmerila v Italijo oziroma mesto Genova na zahodu države, kjer se je podrl del mosta Ponte Morandi, bi lahko sklepali, da so takšni dogodki nekaj izrednega, da so, skratka, zelo redki. A še zdaleč ni tako. Letos se je podrlo najmanj šest mostov oziroma podobnih konstrukcij; samo v enem primeru ni bilo smrtnih žrtev. Je pa res, da je v katastrofi v Genovi umrlo največ ljudi. Do zdaj so izpod ruševin potegnili 39 trupel, kar najbrž ni končno število.
Mostovi veljajo za ene težjih gradbenih podvigov in zaradi svoje markantne podobe pogosto postanejo nepogrešljiv del videza mest. Le malokdo si lahko, na primer, predstavlja ameriško mesto San Francisco brez ikoničnega mosta Golden Gate. Vendar zaradi zahtevnosti gradnje – o tem, zakaj se je podrl Ponte Morandi, že obstaja več teorij, a bo, če jih bo, dokončne odgovore prinesla šele dolgotrajna preiskava okoliščin – niso redki primeri, ko te velike strukture klonejo.
Sveži primeri
Prvi letošnji primer padlega mosta, do padca Ponte Morandi najbolj tragičen letos, se je zgodil že sredi januarja v osrednji Kolumbiji. Viseči most Chirajara, dolg skoraj 450 metrov, so šele gradili. Porušil se je eden od dveh osrednjih nosilcev in do smrti pokopal deset gradbincev, še toliko pa jih je poškodoval. Vsaj manjša sreča v tej nesreči je bila, da je bilo na gradbišču običajno po 200 delavcev, vendar jih je bila prav v času, ko je klonil steber, večina na usposabljanju. Preiskava je pokazala, da je bil vzrok kolapsa napaka v napetostnih elementih nosilnega stebra. Most bi morali odpreti marca, a ga seveda niso. Zaradi varnostnih razlogov so poleti porušili še drugi nosilni steber.
Marsikdo si misli, da so padci mostov stvar tretjega sveta in tamkajšnjih pomanjkljivih varnostnih predpisov, vendar je takšen predsodek kot ponavadi neutemeljen. Samo dva meseca po nesreči v Kolumbiji se je namreč zrušil betonski most za pešce na mednarodni univerzi Floride v Združenih državah Amerike. Tudi tega so šele gradili in po njem bi se študenti lahko sprehodili od učnih prostorov do študentskih domov nad avtomobilsko cesto in rečnim kanalom.
Po videzu je spominjal na viseči most, vendar so nameravali navidezni nosilni steber dodati samo kot stilski element, saj je bil skoraj sto metrov dolg most samonosilen. Oziroma naj bi bil. Da ni bil, se je pokazalo, še preden so ga odprli, ko je približno 900 ton težka betonska gmota padla na cesto spodaj in pod seboj zmečkala več vozil. V njih je umrlo šest ljudi, na mostu pa, ker še ni bil odprt, ni bilo žrtev.
Še več ljudi, osem, je prejšnji mesec umrlo na pokritem mostu v mestu Hangzhou na vzhodu Kitajske. V nevihti je več ljudi poiskalo zavetje pod leseno streho na mostu, ta pa se je zrušila. Kaj je bil vzrok, kitajski preiskovalci še niso ugotovili. Torej ni šlo za tipično nesrečo, ko bi se porušil most kot celota, ampak samo eden od njegovih nenosilnih delov.
Mostove naj bi gradili tako, da lahko ob primernem vzdrževanju opravljajo svojo nalogo dolgo časa. Danes sicer nihče ne pričakuje, da bodo uporabni še po dveh tisočletjih, kakor so nekateri iz časa antičnega Rima, vendar tudi nihče ne pričakuje, da se bodo porušili že po 14 letih. Tako kot se je aprila letos porušil leta 2004 zgrajeni jekleni most na zahodu Burme. Nanj je zapeljal tovornjak, most pa se je prelomil na pol in zgrmel v reko. Ker se je nesreča zgodila v zgodnjih jutranjih urah, drugih vozil na njem ni bilo, umrla sta voznik in sopotnik.
Brez žrtev pa se je junija na srečo končal padec mosta v osrednji Romuniji. Med poplavami se je sesedel betonski železniški most; ker na njem takrat ni bilo vlaka, je dogodek minil brez mrtvih ali poškodovanih.
Najhujša nesreča, povezana s podrtjem mosta, se je zgodila leta 1809. Bil je čas napoleonskih vojn in ena od njih je potekala na Pirenejskem polotoku. Francozi so okupirali Španijo in napadli tudi Portugalsko. Marca 1809 je približno 21.000 vojakov redne francoske vojske, med njimi več kot 3000 konjenikov, napadlo Porto. Mesto je branilo 24.000 Portugalcev, vendar je bilo le kakšnih 4500 vojakov, drugi pa so bili neregularne enote in oboroženi civilisti. Seveda proti izkušeni, dobro usposobljeni in izjemno vodeni Napoleonovi vojski niso imeli nobenih možnosti.
Pred konjeniki z izdrtimi sabljami je na tisoče civilistov bežalo po zasilnem mostu, sestavljenem iz čolnov, čez reko Douro. Struktura se je vdala in vsaj 4000 ljudi, po nekaterih podatkih pa celo 6000, je padlo v vodo in utonilo.
Zasilni most čez reko Douro v Portu na Portugalskem ni zdržal množice bežečih pred francoskimi konjeniki in najmanj 4000 ljudi je padlo v vodo in utonilo.
Tudi druga najhujša mostna katastrofa se je zgodila v približno tem času, vendar na drugem koncu sveta, na Japonskem. V Tokiu je jeseni 1807 potekal festival in na mostu čez reko Sumida se je zbrala velika množica. Lesena konstrukcija se je vdala pod njihovo težo in padla v vodo, pri tem pa je utonilo po ocenah od 500 pa vse do 1500 ljudi.
Tako kot prva je tudi tretja najhujša nesreča na mostu povezana z vojsko in Francijo. Po enem od zgodnjih visečih mostov čez reko Maine na severozahodu Francije, narejenem iz litega železa v 30. letih 19. stoletja, je spomladi 1850 korakal bataljon vojakov. Legenda pravi, da so s svojim ubranim korakanjem povzročili takšno resonanco več kot sto metrov dolgega mosta, da se je ta prelomil in vojaki so popadali v reko. Najbrž je k temu malo ali precej pripomogel hud veter, dejstvo pa je, da je utonilo 226 vojakov.
Nenavadna nesreča, povezana z mostom, se je zgodila junija 1983 na reki Don. Rečna turistična ladja Aleksandr Suvorov, ki je po takrat sovjetskem sistemu rek, kanalov in prekopov plula od Rostova na Donu proti Moskvi, je, medtem ko je kapitan spal, zgrešila za ladje predvideni prehod pod mostom v Uljanovsku. Zato je z vrhnjim delom treščila v most, po katerem je prav takrat pripeljal tovorni vlak. V nesreči je umrlo 177 od približno 400 potnikov in članov posadke na krovu. Umrl je tudi krmar, ki je usmerjal ladjo, ker je kapitan spal; obdukcija je presenetljivo pokazala, da je bil trezen. Ladja je po nesreči sicer ostala nad vodo in po zdaj ruskem sistemu povezanih rek pluje še danes.
Tudi peta najhujša mostna nesreča je povezana z železnico. Decembra 1953 je namreč pod ekspresnim potniškim vlakom med glavnim mestom Nove Zelandije Wellingtonom in največjim mestom te tihooceanske otoške države Aucklandom popustil most nad reko Whangaehu. Vlak je strmoglavil vanjo, umrlo je 151 ljudi. Preiskava je pokazala, da je šlo za skoraj neverjeten splet nesrečnih okoliščin. Malo pred tem, ko je na most pripeljal vlak, je namreč popustila pregrada jezera v kraterju bližnjega vulkana, posledični val blata pa je uničil enega od nosilnih stebrov mosta.
Ena najbolj znanih in dokumentiranih zrušitev mostov je padec visečega mosta čez ožino Tacoma v severozahodni ameriški zvezni državi Washington. Ko so ga poleti 1940 zgradili, je bil z 850-metrskim razponom med stebroma in skupno dolžino več kot 1800 metrov za mostoma Golden Gate in George Washington v New Yorku tretji najdaljši viseči most na svetu. Že med gradnjo so delavci opazili, da se v vetru neprijetno zvijal, zato so mu dali vzdevek Galopirajoči Gertie.
Posegi, s katerimi so poskušali utrditi most, so bili neuspešni. Že novembra istega leta, ko so ga odprli, se je ob ne zelo močnem vetru tako zvijal, da je konstrukcija popustila in zgrmela v morje. Zadnji, ki se je peljal čezenj, je bil urednik časopisa Tacoma News Tribune Leonard Coatsworth. Celoten dogodek je zelo dramatično opisal, tudi to, kako je z galopirajočega mosta peš pobegnil na obalo. Človeških življenj nesreča ni povzročila, manj sreče pa je imel Coatsworthov pes, saj je bil preveč prestrašen, da bi sledil lastniku, in je z avtom padel v globino.
Mostovi veljajo za ene težjih gradbenih podvigov in zaradi svoje markantne podobe pogosto postanejo nepogrešljiv del videza mest. Le malokdo si lahko, na primer, predstavlja ameriško mesto San Francisco brez ikoničnega mosta Golden Gate. Vendar zaradi zahtevnosti gradnje – o tem, zakaj se je podrl Ponte Morandi, že obstaja več teorij, a bo, če jih bo, dokončne odgovore prinesla šele dolgotrajna preiskava okoliščin – niso redki primeri, ko te velike strukture klonejo.
Sveži primeri
Prvi letošnji primer padlega mosta, do padca Ponte Morandi najbolj tragičen letos, se je zgodil že sredi januarja v osrednji Kolumbiji. Viseči most Chirajara, dolg skoraj 450 metrov, so šele gradili. Porušil se je eden od dveh osrednjih nosilcev in do smrti pokopal deset gradbincev, še toliko pa jih je poškodoval. Vsaj manjša sreča v tej nesreči je bila, da je bilo na gradbišču običajno po 200 delavcev, vendar jih je bila prav v času, ko je klonil steber, večina na usposabljanju. Preiskava je pokazala, da je bil vzrok kolapsa napaka v napetostnih elementih nosilnega stebra. Most bi morali odpreti marca, a ga seveda niso. Zaradi varnostnih razlogov so poleti porušili še drugi nosilni steber.
Marsikdo si misli, da so padci mostov stvar tretjega sveta in tamkajšnjih pomanjkljivih varnostnih predpisov, vendar je takšen predsodek kot ponavadi neutemeljen. Samo dva meseca po nesreči v Kolumbiji se je namreč zrušil betonski most za pešce na mednarodni univerzi Floride v Združenih državah Amerike. Tudi tega so šele gradili in po njem bi se študenti lahko sprehodili od učnih prostorov do študentskih domov nad avtomobilsko cesto in rečnim kanalom.
Približno 900 ton težka betonska gmota je v Miamiju na Floridi padla na cesto spodaj in pod seboj zmečkala več vozil, v njih je umrlo šest ljudi.
Po videzu je spominjal na viseči most, vendar so nameravali navidezni nosilni steber dodati samo kot stilski element, saj je bil skoraj sto metrov dolg most samonosilen. Oziroma naj bi bil. Da ni bil, se je pokazalo, še preden so ga odprli, ko je približno 900 ton težka betonska gmota padla na cesto spodaj in pod seboj zmečkala več vozil. V njih je umrlo šest ljudi, na mostu pa, ker še ni bil odprt, ni bilo žrtev.
Še več ljudi, osem, je prejšnji mesec umrlo na pokritem mostu v mestu Hangzhou na vzhodu Kitajske. V nevihti je več ljudi poiskalo zavetje pod leseno streho na mostu, ta pa se je zrušila. Kaj je bil vzrok, kitajski preiskovalci še niso ugotovili. Torej ni šlo za tipično nesrečo, ko bi se porušil most kot celota, ampak samo eden od njegovih nenosilnih delov.
Mostove naj bi gradili tako, da lahko ob primernem vzdrževanju opravljajo svojo nalogo dolgo časa. Danes sicer nihče ne pričakuje, da bodo uporabni še po dveh tisočletjih, kakor so nekateri iz časa antičnega Rima, vendar tudi nihče ne pričakuje, da se bodo porušili že po 14 letih. Tako kot se je aprila letos porušil leta 2004 zgrajeni jekleni most na zahodu Burme. Nanj je zapeljal tovornjak, most pa se je prelomil na pol in zgrmel v reko. Ker se je nesreča zgodila v zgodnjih jutranjih urah, drugih vozil na njem ni bilo, umrla sta voznik in sopotnik.
Brez žrtev pa se je junija na srečo končal padec mosta v osrednji Romuniji. Med poplavami se je sesedel betonski železniški most; ker na njem takrat ni bilo vlaka, je dogodek minil brez mrtvih ali poškodovanih.
Najhujše katastrofe
Najhujša nesreča, povezana s podrtjem mosta, se je zgodila leta 1809. Bil je čas napoleonskih vojn in ena od njih je potekala na Pirenejskem polotoku. Francozi so okupirali Španijo in napadli tudi Portugalsko. Marca 1809 je približno 21.000 vojakov redne francoske vojske, med njimi več kot 3000 konjenikov, napadlo Porto. Mesto je branilo 24.000 Portugalcev, vendar je bilo le kakšnih 4500 vojakov, drugi pa so bili neregularne enote in oboroženi civilisti. Seveda proti izkušeni, dobro usposobljeni in izjemno vodeni Napoleonovi vojski niso imeli nobenih možnosti.
Pred konjeniki z izdrtimi sabljami je na tisoče civilistov bežalo po zasilnem mostu, sestavljenem iz čolnov, čez reko Douro. Struktura se je vdala in vsaj 4000 ljudi, po nekaterih podatkih pa celo 6000, je padlo v vodo in utonilo.
Zasilni most čez reko Douro v Portu na Portugalskem ni zdržal množice bežečih pred francoskimi konjeniki in najmanj 4000 ljudi je padlo v vodo in utonilo.
Tudi druga najhujša mostna katastrofa se je zgodila v približno tem času, vendar na drugem koncu sveta, na Japonskem. V Tokiu je jeseni 1807 potekal festival in na mostu čez reko Sumida se je zbrala velika množica. Lesena konstrukcija se je vdala pod njihovo težo in padla v vodo, pri tem pa je utonilo po ocenah od 500 pa vse do 1500 ljudi.
Tako kot prva je tudi tretja najhujša nesreča na mostu povezana z vojsko in Francijo. Po enem od zgodnjih visečih mostov čez reko Maine na severozahodu Francije, narejenem iz litega železa v 30. letih 19. stoletja, je spomladi 1850 korakal bataljon vojakov. Legenda pravi, da so s svojim ubranim korakanjem povzročili takšno resonanco več kot sto metrov dolgega mosta, da se je ta prelomil in vojaki so popadali v reko. Najbrž je k temu malo ali precej pripomogel hud veter, dejstvo pa je, da je utonilo 226 vojakov.
Nenavadna nesreča, povezana z mostom, se je zgodila junija 1983 na reki Don. Rečna turistična ladja Aleksandr Suvorov, ki je po takrat sovjetskem sistemu rek, kanalov in prekopov plula od Rostova na Donu proti Moskvi, je, medtem ko je kapitan spal, zgrešila za ladje predvideni prehod pod mostom v Uljanovsku. Zato je z vrhnjim delom treščila v most, po katerem je prav takrat pripeljal tovorni vlak. V nesreči je umrlo 177 od približno 400 potnikov in članov posadke na krovu. Umrl je tudi krmar, ki je usmerjal ladjo, ker je kapitan spal; obdukcija je presenetljivo pokazala, da je bil trezen. Ladja je po nesreči sicer ostala nad vodo in po zdaj ruskem sistemu povezanih rek pluje še danes.
Tudi peta najhujša mostna nesreča je povezana z železnico. Decembra 1953 je namreč pod ekspresnim potniškim vlakom med glavnim mestom Nove Zelandije Wellingtonom in največjim mestom te tihooceanske otoške države Aucklandom popustil most nad reko Whangaehu. Vlak je strmoglavil vanjo, umrlo je 151 ljudi. Preiskava je pokazala, da je šlo za skoraj neverjeten splet nesrečnih okoliščin. Malo pred tem, ko je na most pripeljal vlak, je namreč popustila pregrada jezera v kraterju bližnjega vulkana, posledični val blata pa je uničil enega od nosilnih stebrov mosta.
Gertie odgalopiral v morje
Ena najbolj znanih in dokumentiranih zrušitev mostov je padec visečega mosta čez ožino Tacoma v severozahodni ameriški zvezni državi Washington. Ko so ga poleti 1940 zgradili, je bil z 850-metrskim razponom med stebroma in skupno dolžino več kot 1800 metrov za mostoma Golden Gate in George Washington v New Yorku tretji najdaljši viseči most na svetu. Že med gradnjo so delavci opazili, da se v vetru neprijetno zvijal, zato so mu dali vzdevek Galopirajoči Gertie.
Eden najbolj dokumentiranih in preučenih padcev mostov je zrušitev visečega mosta čez ožino Tacoma v severozahodni ameriški zvezni državi Washington. Foto arhiv zvezne države Washington
Posegi, s katerimi so poskušali utrditi most, so bili neuspešni. Že novembra istega leta, ko so ga odprli, se je ob ne zelo močnem vetru tako zvijal, da je konstrukcija popustila in zgrmela v morje. Zadnji, ki se je peljal čezenj, je bil urednik časopisa Tacoma News Tribune Leonard Coatsworth. Celoten dogodek je zelo dramatično opisal, tudi to, kako je z galopirajočega mosta peš pobegnil na obalo. Človeških življenj nesreča ni povzročila, manj sreče pa je imel Coatsworthov pes, saj je bil preveč prestrašen, da bi sledil lastniku, in je z avtom padel v globino.
