Moža ni streznil niti zapor

Če ga ni spremenila izkušnja za rešetkami, ga tudi vi ne boste. Pa tudi, zakaj bi ga? Če mu je v čevljih, ki jih ima, luštno, naj v njih ostane!
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Nekoč smo bili uspešna družina, nič nam ni manjkalo. Potem se je mož zapletel v posle, v katere se ne bi smel. Ostali smo tako rekoč brez vsega, mož je šel v zapor, s sinom in hčerko pa sem se preselila v drug kraj. Občutkov, ko ljudje za teboj kažejo s prstom, nikomur ne privoščim. Počasi, a z muko smo končno prišli malo k sebi, spet sem imela spodobno službo, v okolju, kjer sta otroka študirala, nihče ni poznal grehov njunega očeta. Potem pa me mož preseneti z novico, da ga bodo verjetno predčasno izpustili iz zapora. Nisem je bila vesela.

Navadila sem se živeti sama, brez bojazni, da na vrata potrkajo izterjevalci ali policija. Vrnil se je zelo samozavesten, dejal mi je, da bo naredil vse, da se bomo čim prej imeli lepo, kot smo se nekoč. Prosila sem ga, naj si raje poišče službo, da je to vse, kar potrebuje. Zavrnil me je, češ da on že ne bo delal za miloščino. Prepir, ki je sledil, ni bil lep. Čez nekaj dni je pospravil svoje stvari in se preselil k ženski, ki jo je menda spoznal na internetu.

Žal se ga je hitro naveličala, ko je spoznala, da ni bogat, kot ji je lagal. Teče že drugo leto, ko je še zmeraj doma, brez službe. Prihaja in odhaja, kakor se mu zdi. Sicer mi grozi, da ne bom dobila ficka, ko obogati, a mi ni mar za hvalisanje. Rada bi imela svoj mir, pa ne vem, kaj narediti.
Jožica

image_alt
Naveličal sem se žene in ljubice z otrokom

 
Draga Jožica, kaj, ko bi za trenutek odložili skrbi, kaj bo, če bo in ko bo v zvezi z možem, ki je to le še na papirju? Je tako težko zamenjati ključavnico, postaviti njegove stvari pred vrata? Kaj za božjo voljo vas sili, da se žrt­vujete zanj, mu strežete, četudi si tega glede na vsebino vašega pisma sploh ne zasluži? Ja, sem za tako imenovano krščansko usmiljenje do bližnjega, a pretiravati z njim res ni treba!

Družina je razpadla že tedaj, ko ste po njegovi »zaslugi« ostali brez vsega. Ne le da ni čutil nobenega obžalovanja, dogajalo se je celo, da je vsakič, ko ste ga v zaporu obiskali, od vas zahteval, da z njegovimi »poslovnimi partnerji« ohranjate stike. Ker tega niste storili, vas je žalil, celo grozil. Šele ko so se nekateri od teh »poslovnežev« znašli na podobnem kraju kot on, je odnehal. Se je pa iz vas obilo norčeval in vam očital pomanjkanje poslovne žilice.

Samo predstavljam si lahko, kako težko se je bilo posloviti od hiše, ki je bila vrsto let dom tudi vašim otrokom. Po sili razmer, proti svoji volji, se odtrgati tudi od prijateljev, sosedov, domačih ni lahko. A ste zmogli, zato velik poklon, draga Jožica! Škoda le, da v trenutkih, ko ste spoznali, da rešetke moža ne bodo spremenile, niste začeli misliti nase, na otroka! Vsakokrat, ko ste prišli k njemu na obisk, ste upali, da bo spoznal svojo napako, se pokesal, vam obljubil, da bo, ko se vrne domov, drugačen. A se to ni zgodilo.



Vaše stanovanje je začel uporabljati kot odskočno desko za svoje nove podvige. Kakšne točno, ne veste, veste pa, da ves čas, to pa je sploh skregano z zdravo pamet­jo, išče žensko, ki ga bo razumela in podpirala. Na srečo so takšne, ki bi moškega prenašale na lepe oči, redke. Če ne drugega, vztrajajo vsaj pri delitvi stroškov.

Počutite se že drugič izdano, ponižano, izkoriščeno. Bojite se, da bo, če mu bo zmanjkalo denarja, začel razprodajati pohištvo.
O tem, kako se zaščititi v pravnem smislu, boste morali vprašati koga drugega. Kakšnega pravnika na primer. Živeti v nenehnem strahu, kaj vam bo ušpičil, ni le stresno, je tudi nelogično. Prvi korak bi bila prepoved približevanja. Bi ga zmogli narediti? Morda bi prosili za moralno pomoč otroka, prijateljico, koga od domačih? Upam, da vaši bližnji ne sodijo med tiste, ki vam dopovedujejo, »potrpi še malo, saj bo bolje«.

Verjamem vam, da bi bil vsakršen pogovor z možem bob ob steno. Če ga ni spremenil zapor, ga tudi vi ne boste. Trmast kot je, zaverovan v svoj prav, pušča malo ali nič manevrskega prostora za kakršno koli izmenjavo mnenj. Ker sta še zmeraj poročena, vas ima za svojo lastnino, s katero lahko ravna, kot mu pade na pamet.

image_alt
Vedeti moraš, kako se počutim


Na vašem mestu bi začela resno razmišljati o ločitvi. Po številnih poskusih, ko ste ga želeli spremeniti, pa vam ni uspelo, je to edini izhod. Žal. Zavedam se, da ste verni, da se vam zdi, da bi bila ločitev velik greh, a vas potolažim: tudi Cerkev je danes veliko bolj razumevajoča, kot je bila nekoč. Prepričana sem, da vam ne bi delali težav.

Vzporedni korak bi bil, da zavarujete svoje imetje. Zlasti bančni račun. Ta mora biti, razen za vas, nedotakljiv. Če je stanovanje, v katerem trenutno bivate, najemniško, potem ne bi dosti razmišljala: preselila bi se kam bližje Mariboru. Sploh glede na to, da otroka zaradi očeta domov nočeta prihajati. Če daste na tehtnico soproga in njiju, res ni treba dvomiti, v katero stran se bo nagnila. Kar zadeva vožnjo v službo, bi imeli res nekaj kilometrov dlje, a ker bi uporabljali avtocesto, bi prihranili več kot deset, petnajst minut.

Dovolj ste že stari, draga Jožica, naj ponovim še enkrat, da začnete misliti predvsem nase. Življenje s partnerjem, kakršen je, vam bo pobralo še tisto malo energije, ki vam je po njegovem odhodu v zapor ostala. Niste več stari dvajset let, da bi gradili na upanju, da se bo spremenil. Če ga ni spremenila izkušnja za rešetkami, ga tudi vi ne boste. Pa tudi, zakaj bi ga? Če mu je v čevljih, ki jih ima, luštno, naj v njih ostane!

image_alt
Potreba po bližini


Stari ste malo več kot petdeset let. Vprašajte se, ali je vredno živeti ob človeku, ki vas ne ljubi. Škoda res, da niste začeli razmišljati o razvezi, ko je bil v zaporu. Pandemija ne bo trajala večno, lahko boste kam šli, se bolj svobodno družili s prijatelji, ki vam jih ne manjka. Ne nazadnje imate dva otroka, ki vas imata rada, čeprav ne odobravata šibkosti, ki jo kažete do njunega očeta. Če sta morala odrasti ona­dva, je prav, da odraste – in to brez vaše podpore – tudi njun oče!

Komentarji: