V nadaljevanju preberite:

Prejšnji konec tedna sva s tekaškim kolegom, večkratnim državnim prvakom na daljših razdaljah, obujala spomine na začetke pandemije koronavirusa. »Se še spomniš,« me je pobaral, »ko si takrat tekel sredi ničesar, po gozdu, in tam srečal pohodnika z masko na obrazu, ki se je tako ustrašil tvoje kužnosti, da je skoraj skočil v jarek?«

Kako bi človek lahko pozabil? Kako bi lahko pozabil tudi neslavni tvit kolumnista Žiga Turka, ki je zapisal, »da so tekači brez maske bistveno večji problem kot pešci brez maske, saj predihajo desetkrat več litrov zraka in ga izdihujejo z desetkrat večjo hitrostjo«. Zato je na ulici zadržal dah in zaprl oči, kadar je kdo pritekel mimo njega. In pri tem pozabil, da neokužen tekač izdiha ravno toliko virusa kot neokužen pešec. Nič.

Seveda bi se lahko primerilo, da bi mimo pritekel okužen tekač, a možnosti za to so sila majhne in miniti je moralo kar nekaj časa, preden so začeli strokovnjaki dovolj glasno opozarjati, kako škodljivo je pomanjkanje telesne vadbe na prostem za fizično in tudi duševno zdravje. Zato ne preseneča, da so v preteklih dveh letih tekaške prireditve odpadale druga za drugo, tisti bolj vztrajni organizatorji pa so morali pokazati dobršno mero iznajdljivosti ob nenehnem spreminjanju ukrepov za zajezitev širjenja okužb. Le kako bi človek lahko pozabil, da je moral na startu stati z masko na obrazu, po nekaj metrih teka pa jo je smel sneti?