Pokvarjene igre tasta in tašče

Manj ko se boste vtikali vanju, manj bo bolelo.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Po sili razmer sem se za eno leto priselila k fantu. Pri večji garaži, ki sva jo preurejala v dom, dela žal niso stekla, kot sva želela. Njegova družina je že od nekdaj veljala za »zelo revno«. Štiri leta, kar smo se poznali, so jim moji starši podarjali različne pridelke, od krompirja, zelenjave do drv v jesenskem času.

Tašča je vsakemu, ki jo je utegnil poslušati, razlagala, da zdaj, ko sem pri njih, živijo dobesedno iz rok v usta. Verjemite, vsak grižljaj se mi je trikrat obrnil v ustih! Na Rdečem križu je dobivala oblačila, ki jih je doma predelovala, tako da je bila zmeraj lepo in okusno oblečena, to moram reči. Stroške je delila na štiri dele, s fantom sva jih plačala do zadnjega centa.

Fant je zelo priden, skrben, zelo me ima rad, občutek imam, da ga je staršev pogosto sram. Naj povem, da je s pomočjo počitniških zaposlitev in dela ob koncu tedna sam skrbel zase že v srednji šoli, staršem pa je nekaj malega prispeval tudi za stroške. Konec preteklega leta je imel tast neke zdravstvene težave, in ker sem edina v hiši, ki ima avto, sem ga večkrat peljala na pregled.

Uslugo sem dobila korektno plačano, celo do decimalke natančno. Nekoč je na zadnjem sedežu pozabil mapo. Logično, da me je zanimalo, kaj je v njej. Skoraj me je kap, ko sem našla banč­ni izpisek! Stanje na njegovem banč­nem računu je bilo šestmestno! Besna, kot sem bila, sem želela fantu razkriti, kako pokvarjene starše ima. Ne vem, zakaj, a do večera sem si premislila. Tako in tako se bova konec maja preselila na svoje, sem si rekla. Kaj mislite, je sploh vredno, da se vtikam?
Tanja







Draga Tanja, če redno spremljate tole rubriko, se boste spomnili, da smo se o odnosu do denarja že nekajkrat pogovarjali. Očitno je, da so finance ena večjih težav, ki v medsebojnih odnosih, v družinah pa sploh, povzročajo sive lase. Pogosto se dogaja, da denarja prehitro zmanjka tudi tam, kjer ga je sicer dovolj. Žal nas šola ne uči, kako ravnati, da povežemo začetek in konec meseca. Številnim se zatika tudi z določanjem prioritet. Zavedati se moramo, da ima le peščica toliko denarja, da ga lahko brezskrbno troši, vsi drugi smrtniki moramo trikrat premisliti, kako obrniti tisto, kar se prilije na osebni račun. Imeti pravo mero je umetnost, ki se izoblikuje z izkušnjami in vzgojo, ni pa nujno, žal.


Pri starših vašega fanta je situacija ravno obratna! Namesto da bi normalno živeli, ker bi lahko, varčujejo prek vseh razumnih meja! Zakaj to počnejo, vam ne bi znala odgovoriti. Morda imajo skopost že v krvi, morda so imeli kakšne slabe izkušnje v mladosti in so zato pozneje, ko je bilo na voljo več denarja, pazili na vsak evro, podobno, kot če bi ga imeli komaj kaj.

Nekateri med nami imajo do denarja, to je splošno znano, prav poseben odnos: četudi jim ga ne manjka, se bodo blagohotno pustili plačevati bližnjim; tudi ko gre za malenkosti, kot je popita kava v lokalu. Še to: med skopostjo in skromnostjo ni nobene povezave! Na račun skopuhov se znamo celo nasmejati in pošaliti! Kar je prav, mar ne?

Vaš fant (sklepam, da je edinec) se je hočeš nočeš staršem moral prilagoditi in jim verjeti, da živijo »od zraka in vode«, čeprav sta imela in še imata čisto solidni službi. Ni se spraševal, zakaj je moral že prvi dan po koncu osemletke v službo, zakaj ni imel nikoli prostega časa … Vse, kar so v družini počeli, je bilo namenjeno delu in zaslužku, ker drugače bi »umrli od lakote«. Vsaj tako so mu govorili in starši imajo, tako pravijo, zmeraj prav …

Najbolj žalostno je (bilo) to, da so starši skoparili tudi v čustvenem odnosu do sina. Ob nenehnem govorjenju o denarju je zmanjkalo priložnosti za objeme. Milo rečeno, zanje je bilo škoda časa. Ker takšno, zelo podobno zgodbo poznam od blizu, vem, kako lahko pomanjkanje ljubezni boli. Zato tudi razumem srečo, ki jo je fant doživljal, ko ste mu že na samem začetku dali tisto, kar je vse življenje pogrešal: ležati v objemu ljubljene osebe, mirovati in uživati toplino dotika in bližino! To je razkošje, ki si ga tisti, ki so imeli obojega na pretek, ne morejo niti predstavljati!

Moram vas pohvaliti, da o tem, kar doživljate pri tastu in tašči, doma ne razlagate. Lepo od vas! Če bi, bi morebiti vaši starši res čisto po nepotrebnem in nehote prenesli jezo in zgražanje na vašega fanta! Ja, lahko bi se to zgodilo! Enako preudarno želite ravnati zdaj, po najdbi tistega zanimivega bančnega izpiska. Strinjam se z vami, da je bolje, da o njem molčite.

Prvič zato, ker bi težko opravičili, zakaj ste po nepotrebnem brskali tam, kjer ne bi smeli, drugič pa zato, ker ne bi čisto nič spremenili, če bi o odkritju spregovorili na glas. Še huje: verjetno bi vam fantovi starši zelo zamerili, morda bi začeli celo ščuvati sina proti vam, teoretično bi se lahko zgodilo, da bi bili pri tem uspešni. Človek nikoli ne ve!

Še nekajkrat gresta s fantom spat in se bosta preselila na svoje! Verjamem, da komaj čakata na ta trenutek! Res sta iznajdljiva! Malokomu bi padlo na pamet, da bi garažo z nekaj preureditvami spremenil v dom! Vama je to uspelo in prepričana sem, da bo v njem veliko ljubezni in spoštovanja, pa tudi pogovorov.

Kot mama z veliko izkušnjami vama polagam na srce, da se (če tega še ne počneta) že od prvega dne, ko vas bo ponesel čez prag, pogovarjata o čisto vsem, tudi financah. Ravno okoli denarja se pri marsikaterem mladem paru tako zaplete, da se kljub veliki ljubezni razide, ker postane skupno življenje neznosno. Dogovorov, pa ne le okoli denarja, tudi sicer, se je pametno držati! Če jih »kršita«, jih kršita tako, da se bosta oba strinjala.

K njegovim staršem pa le prihajajta na obiske, zakaj pa ne? A le, če vaju povabijo. Ker dobro veste, kakšni so, s seboj prinesite ustrezno darilo, da boste »pokrili« stroške za hrano, ki jo bo tašča morebiti postavila na mizo. Če bo njeno tarnanje kdaj preseglo vsako mejo dobrega okusa, prijazno obrnite pogovor v kakšno drugo smer. Naj tašča in tast živita v prepričanju, da ste najboljša snaha na svetu! Ne verjemite tistim, ki trdijo, da se klin s klinom zbija.

V vašem primeru bi si, če bi ta pregovor uveljavljali, najbrž polomili zobe. Njegovi starši bi še naprej verjeli skrbno negovanim lažem, kako revni so, v vas pa bi po vsakem boju ostal grenak okus ob spoznanju, da teh laži ne morete premagati. Srečno in zdravo vam želim in veliko lepih trenutkov tudi ob dojenčku, ki čaka, da prijoče na svet.

Komentarji: