S teorijo je več težav kot s prakso

Na teoretičnem delu vozniškega izpita je več kot polovica testov negativnih, pri praksi so kandidati nekoliko bolj uspešni.
Fotografija: Pot do vozniškega dovoljenja ni ne preprosta ne poceni. FOTO: Blaž Močnik
Odpri galerijo
Pot do vozniškega dovoljenja ni ne preprosta ne poceni. FOTO: Blaž Močnik

Evropski teden mobilnosti, v katerem ta teden sodeluje tudi 77 slovenskih občin, spodbuja uporabo koles, avtobusov, vlakov ali souporabo avtomobilov. Vendar se je država v zadnjih desetletjih neusmiljeno motorizirala, avtomobilov je več kot milijon, torej več kot en avto na dva prebivalca. Ker je javni prevoz pogosto klavrn, je za marsikoga vožnja avtomobila dejansko edina možnost za mobilnost. Sukanje volana pa seveda ni samoumevna pravica, zanj je treba v šoli vožnje pridobiti vozniško dovoljenje.

Martin Miklavc, predsednik Združenja šol vožnje Slovenije. FOTO: Mavric Pivk
Martin Miklavc, predsednik Združenja šol vožnje Slovenije. FOTO: Mavric Pivk


Predsednik Združenja šol vožnje Slovenije Martin Miklavc, ki je tudi vodja šole vožnje in učitelj vožnje z dolgoletnimi izkušnjami, pravi, da je v šolah vožnje največja gneča jeseni. Za to je več vzrokov. Prvi je gotovo konec dopustniškega časa. Ker je večina kandidatov za voznike vključenih v kakšno obliko izobraževanja, ponavadi srednjo šolo ali so študenti, pa je pomemben dejavnik tudi to, da jeseni še nimajo toliko učnih obveznosti kot ob koncu šolskega leta.



Zanimivo je, da se razlike v obisku pojavljajo med mesti in podeželjem. Čeprav je povsod največ kandidatov jeseni, imajo šole vožnje na podeželju poleti nekaj več dela kot v mestih, pravi Miklavc. Verjetno gre za to, da študenti večinoma opravljajo vozniške izpite tam, kjer so doma in kjer bodo potem verjetno tudi živeli, in ne tam, kjer študirajo.


Pole so preteklost


Vsi, ki so izpit opravili pred več kot nekaj leti, se verjetno spominjajo pol za testiranje, kako dobro teoretično poznajo pravila obnašanja na cestah. Ti testi, ponarodelo CPP-pole, so zdaj preteklost. Pred dvema letoma, septembra 2016, je sprememba zakonodaje prinesla elektronsko preverjanje, z uporabo računalnika. Za najpogostejši vozniški izpit, torej kategorije B za osebna vozila, je sestavljeno iz 40 nalog, po naključju izbranih iz nabora več kot 2000 mogočih situacij v prometu. Kandidati morajo test rešiti v 40 minutah.

Pojavlja se veliko komentarjev, da so teoretični testi zdaj veliko težji, kot so bili včasih. Miklavc se s tem strinja. Težji so verjetno že zato, ker so bile pisne pole sestavljene fiksno in je lahko kandidat nekako predvideval, kaj bo dobil. Zdaj so naloge, kot rečeno, izbrane naključno. Da teoretični del nikakor ni mačji kašelj, priča tudi uspeh kandidatov.



V lanskem letu, za katero so na voljo popolni podatki, so kandidati teoretični del izpita opravljali nekaj več kot 53.000-krat – nekateri so ga večkrat –, od tega za kategorijo B, osebna vozila, dobrih 43.000-krat. Pozitivnih je bilo 49,53 odstotka testov, bodoči šoferji avtov pa so pozitiven rezultat dosegli še redkeje, pri dobrih dobrih 47 odstotkih testov.


Beli L za zelene


Preden sedejo za volan, morajo kandidati še na zdravniški pregled, da dokažejo, da so fizično in psihično sposobni voziti, ter tečaj prve pomoči. Teoriji sledi praksa. V Sloveniji je človek polnoleten v trenutku, ko dopolni 18 let, in na to starost je vezanih veliko pravic. Tudi pravica do tega, da lahko opravi vozniški izpit za kategorijo B.

Vendar lahko posebno neučakani že več kot deset let sedejo za volan, ko so stari 16 let, če spadajo v srečno polovico, ki hitro opravi s teorijo. Potem lahko namreč opravijo praktični del usposabljanja v šoli vožnje, kar traja nekaj več kot 20 ur, in začnejo voziti s spremljevalcem. Bistvo je, da mladenič ali mladenka med vožnjo v avtu ni sam, ampak v družbi bolj izkušenega voznika. Ta mora biti star najmanj 27 let, izpit mora imeti najmanj pet let in ne sme imeti več kot pet kazenskih točk. Spremljevalec, kandidat jih lahko ima več, se mora prijaviti na upravni enoti, ta ga vpiše v evidenco o vozniških dovoljenjih in v evidenčni karton vožnje, če seveda ugotovi, da izpolnjuje pogoje.

Kandidat s spremljevalcem lahko vozi avtomobil samo po Sloveniji, ne sme voziti avta s prikolico, na zadnjem delu pa mora imeti zeleno odsevno tablico z belo črko L. Ne kandidat ne spremljevalec med vožnjo ne smeta uporabljati telefona in seveda morata biti popolnoma trezna. En spremljevalec, ki ni družinski član, v roku petih let ne sme spremljati več kot dveh kandidatov, saj hoče država tako preprečiti delo na črno. Izjema so starši ali skrbniki z več otroci. Ti lahko, če hočejo, spremljajo vse.


Kilometri naredijo svoje


Na javni agenciji za varnost prometa (AVP) poudarjajo, da si pri vožnji s spremljevalcem kandidat za voznika nabira izkušnje in oblikuje vozniške navade. Po njihovem naj bi vožnja s spremljevalcem trajala vsaj eno leto in kandidat naj bi v tem času prevozil vsaj 3000 kilometrov. Po zakonu število kilometrov, ki jih lahko nekdo prevozi s spremljevalcem, ni omejeno, je pa omejen čas. Takšno usposabljanje lahko traja največ dve leti.

Vožnja s spremljevalcem se je po mnenju AVP, poleg usposabljanja v šoli vožnje, izkazala kot najvarnejši in najučinkovitejši način pridobivanja izkušenj. S tem se strinja tudi Miklavc. Povedal je, da je razlika med tistimi, ki pred izpitom vozijo s spremljevalcem, in drugimi precejšnja: »Kilometri naredijo svoje. Kandidati imajo po vožnji s spremljevalcem več rutine, več ponovitev gibov, zato jim je na praktičnem delu izpita gotovo lažje.«

Vožnja s spremljevalcem je dobra priložnost za nabiranje izkušenj, a se zanjo odloči le malo kandidatov. FOTO: Andrej Krbavčič
Vožnja s spremljevalcem je dobra priložnost za nabiranje izkušenj, a se zanjo odloči le malo kandidatov. FOTO: Andrej Krbavčič


Tako je najbrž presenetljivo, da vožnje s spremljevalci ni več. Leta 2006, ko je zakonodaja omogočila tovrstno nabiranje izkušenj, se je v evidenco vpisalo le 97 spremljevalcev. Potem je število počasi naraščalo in na začetku tega desetletja, leta 2010, se jih je vpisalo 744. Vrh je število spremljevalcev doseglo leta 2014, ko se jih je vpisalo 2628, leto zatem jih je bilo precej manj, 1767 in leta 2016 2073. Od takrat AVP podatkov ne zbira več, vendar je Miklavc prepričan, da kakšnega dramatičnega povečanja ni. Meni, da niti desetina kandidatov ne izkoristi te možnosti.

Ker se lahko kadarkoli pripeti prometna nesreča, je na mestu vprašanje, kdo je kriv, če se zaleti kandidat s spremljevalcem. Kriv je spremljevalec, razen če nesreče ni mogel preprečiti. Kaj to pomeni, je seveda zelo raztegljiv pojem, prav tako ni podatkov, kolikokrat se je do zdaj kaj takega sploh pripetilo. Avtomobil, v katerem kandidat nabira kilometre, mora biti zavarovan kot avto, ki ga vozi začetnik, torej star manj kot 21 let oziroma z izpitom manj kot dve leti.


Ko gre zares


Če je na teoretičnem delu vozniškega izpita več kot polovica testov negativnih, je uspeh na praktičnem delu morda presenetljivo boljši. Lani so kandidati izpit opravljali nekaj manj 46.000-krat, od tega v najbolj množični kategoriji B skoraj 38.000-krat. Pozitivnih je bilo dobrih 56 odstotkov poskusov. Od izpitov za sukanje volana osebnih vozil jih je bilo uspešnih manj, slabih 52 odstotkov.



Pridobitev vozniškega dovoljenja je kar precejšen strošek. Predvsem praksa. Ceno ure praktične vožnje določajo šole vožnje same. Po Miklavčevih besedah se znesek za uro vožnje z vozilom kategorije B začne pri 24 evrih. Nekatere šole imajo tudi višje cene, do 30 evrov, odvisno tudi od tega, kakšne avtomobile vozijo kandidati. Miklavc sicer ocenjuje, da posameznika pridobitev izpita kategorije B stane povprečno 1000 evrov.

Pa še nekaj. Kdor opravi izpit z avtomobilom s samodejnim menjalnikom, ne sme voziti avta z ročnim. Obratno takšne omejitve ni.

Komentarji: