Šola pod Himalajo v spomin ženi in mami
Arhitekt Milan Kovač in otroci so ob pomoči posameznikov in podjetij iz Slovenije v odročni nepalski vasi postavili novo šolo, ker je prejšnjo pred tremi leti porušil potres.
Odpri galerijo
Že v Sloveniji so, preden so jo poslali na dolgo pot proti Aziji, konstrukcijo za šolo postavili poskusno. Od leve Tomaž Duler, nepalski konzul Aswin Srestha, Milan Kovač in Matjaž Duler. FOTO Lovro Kastelic
Večina ljudi po smrti dobi spomenik. Nekateri v obliki preprostega lesenega križa ali kamnite table, drugi, morda pomembnejši ali samo z več denarja, celo odlitke v bronu v nadnaravni velikosti. Le malokdo pa se, kakor arhitekt Milan Kovač, odloči, da bo v spomin ljubljeni osebi postavil kaj takšnega, kar bo koristilo drugim. V spomin na ženo je namreč pod Himalajo v Nepalu zgradil šolo.
Kovač je večino življenja preživel v tujini. S svojim podjetjem na Švedskem je izvajal projekte tudi po Aziji, med drugim v Nepalu.
Ker je bila ta država obema z ženo Helgo zelo všeč, ga je zelo prizadelo, ko je Nepal 25. aprila 2015 razdejal potres z močjo 8. stopnje po 12-stopenjski Mercallijevi lestvici. V katastrofi je umrlo 9000 ljudi, 22.000 je bilo ranjenih. Potres je porušil cele vasi, stotisoči že tako revnih ljudi so v hipu postali še brezdomci. Po vrsti manjših popotresnih sunkov je sredi maja sledil najmočnejši, v katerem je umrlo 200 ljudi, 2500 je bilo ranjenih, še mnogo več pa brezdomcev.
Tako kot je običajno, so kmalu po potresu iz tujine napovedovali velike vsote za pomoč pri obnovi. A se je po Kovačevih besedah vse skupaj tudi končalo kot običajno. V Nepal je prišlo veliko manj denarja, kot so ga obljubljali. Pa še tisto je večinoma poniknilo v žepe lokalnih veljakov. Kmalu je kje drugje na svetu spet kakšna katastrofa in vse skupaj se ponovi.
Ker je Kovaču, ki je bil prvič v Nepalu pred več kot štiridesetimi leti, tri leta pred tem potresom umrla žena, se je odločil, da bo v njen spomin naredil nekaj dobrega za deželo, ki jo je imela tudi ona rada. Da bo postavil šolo, saj je potres porušil več kot tisoč hramov učenosti. Otroka sta bila takoj za. Sam je kot arhitekt prevzel projektiranje, sin, poslovnež na Švedskem, pa financiranje. Zdaj, po številnih zapletih, v kraju Birtadeurali pod najvišjimi gorami sveta stoji šola Helgi v spomin.
Projekta se je Kovač lotil s kolegom in prijateljem Petrom Kerševanom, upokojenim profesorjem ljubljanske fakultete za arhitekturo – ta je pred leti sodeloval pri načrtovanju nepalskega parlamenta –, s katerim že leta predlagata, kako bi se lahko Ljubljano urejalo drugače, bolje od načrtov župana Zorana Jankovića in njegove ekipe. Po potresu se je Kovač s hčerko odpravil v Nepal in poiskal primeren prostor za šolo.
Zaradi slabih izkušenj z gradnjo šole po cunamiju na Šrilanki sta se s Kerševanom odločila, da bodo šolo izdelali v Sloveniji, jo razstavljeno z ladjo odpeljali do Indije in potem po kopnem pod Himalajo. Kovinsko ogrodje za protipotresno zgrajen objekt, zaščiten pred korozijo, ki je v Nepalu zaradi izredno vlažnega monsunskega podnebja huda nadloga za kovine, so izdelali v podjetju Duler iz Pameč pri Slovenj Gradcu. Pri projektiranju je z brezplačnimi izračuni sodelovala tudi ljubljanska fakulteta za gradbeništvo.
Kljub dobrim namenom in nedvomni potrebi po novih šolah pa se je pokazalo, da pri gradnji tisoče kilometrov od Slovenije ne bo šlo brez težav. Šolski komite na prvotni lokaciji je bolj kot nov objekt zanimalo, koliko bi lahko s tem sami zaslužili. Prva kontaktna oseba v Nepalu jim je namreč napisala, naj šolo postavijo kar v Sloveniji, njim pa raje pošljejo denar. Ker Kovač še predobro ve, kaj se pogosto zgodi z denarjem v azijskih državah, v to seveda ni privolil.
S pomočjo nepalskega častnega konzula v Sloveniji Aswina Srestha so potem poiskali bolj zanesljiv kontakt, sina konzulovega znanca. Po skoraj letu dni je dobil dovoljenje za uvoz zgradbe in postavitev na mestu, ki so ga izbrali Nepalci. Kovačevi so se strinjali, saj je šlo za kraje, kjer so bile posledice potresa še vidne in tudi teren je bil primeren za postavitev. Vse skupaj si je šla ogledat še prva gradbena ekipa iz Tolmina in napravila temelje.
Sestavne dele za stavbo ni mačji kašelj spraviti tako daleč. V Sloveniji so kupili ladijski kontejner, vanj na Koroškem zložili konstrukcijo za bodočo šolo in jo prek Kopra z ladjo odpeljali do pristanišča v indijskem mestu Kolkati, bolj znani po imenu iz kolonialnih časov Kalkuta. Ker je Nepal država brez izhoda na morje in torej nima pristanišč, so sestavni deli naprej več kot tisoč kilometrov daleč potovali še na tovornjaku.
Druga ekipa je, ko so dele z indijske obale pripeljali pod Himalajo, postavila kovinsko ogrodje, streho, okna in vrata. Zidove do višine oken so z lokalnim materialom, kamnom, sezidali domačini. Okna so v skladu s tradicionalno nepalsko gradnjo brez stekel, zapirajo jih z nekakšnimi lesenimi zastori, podobnimi tudi pri nas razširjenim polknom.
Potres je seveda uničil tudi pohištvo v porušeni šoli. Ker je tamkajšnje pohištvo nekakovostno in se takoj polomi, sta Kovač in Kerševan izdelala načrte za novo opremo. Lesene dele so izdelali v mizarstvu Petra Kavčiča v Šentjoštu nad Horjulom, kovinske pa, tako kot konstrukcijo, v podjetju Duler. Osnovni namen pohištva je, da je čim močnejše. »Da zdrži potrese in otroke,« sta se zarežala Kovač in Kerševan. Zdaj šola za sto otrok v Birtadeuraliju, šest ur vožnje – če je lepo vreme – od glavnega mesta Nepala Katmanduja, stoji in šolarji jo že uporabljajo.
Zanimivo je, da prevoz konstrukcije in opreme od Kopra do Indije ni bil drag. Ladijski kontejner so na koncu poti prodali, sicer za pol nakupne cene, vendar so tako še znižali stroške.
So pa Kovača presenetili stroški za material, ki so ga morali kupiti v Nepalu. Predvsem transport cementa, peska, gramoza in železa za armature. Vse je bilo treba namreč pripeljati iz Katmanduja. »S tem smo imeli visoke stroške, ki jih nismo predvideli,« je povedal. Le kamen za gradnjo so lomili v bližini.
Zaradi odmaknjenosti gradbišča od prometnih poti ni bil dražji samo prevoz, ampak se je raztegnil tudi čas gradnje. V teh krajih monsuni redno povzročajo takšne poplave, da so kraji, kot je Birtadeurali, po več mesecev odrezani od sveta. Med začetkom junija in koncem septembra je zaradi stalnih nalivov in razritih cest skoraj nemogoče graditi.
V nasprotju s transportnimi stroški za lokalni gradbeni material pa so bili stroški za samo postavljanje precej nizki. Domači delavci dobijo za dan dela toliko kot pri nas za eno uro, obe ekipi iz Slovenije, gradbinci iz Tolmina in Dulerjevi monterji, pa sta delali zastonj. Ker so vedeli, da gre za dobrodelni projekt, so se strinjali, da so dobili plačane samo potne stroške in hrano. Na koncu je šola za sto otrok z opremo vred stala med 90.000 in 100.000 evrov.
Kovač je večino življenja preživel v tujini. S svojim podjetjem na Švedskem je izvajal projekte tudi po Aziji, med drugim v Nepalu.
Potres
Ker je bila ta država obema z ženo Helgo zelo všeč, ga je zelo prizadelo, ko je Nepal 25. aprila 2015 razdejal potres z močjo 8. stopnje po 12-stopenjski Mercallijevi lestvici. V katastrofi je umrlo 9000 ljudi, 22.000 je bilo ranjenih. Potres je porušil cele vasi, stotisoči že tako revnih ljudi so v hipu postali še brezdomci. Po vrsti manjših popotresnih sunkov je sredi maja sledil najmočnejši, v katerem je umrlo 200 ljudi, 2500 je bilo ranjenih, še mnogo več pa brezdomcev.
Nepal je 25. aprila 2015 prizadel potres z močjo 8. stopnje po Mercallijevi lestvici, umrlo 9000 ljudi, porušile so se cele vasi in tisoč šol. V državo je prišlo veliko manj denarne pomoči, kot so obljubljali v tujini.
Tako kot je običajno, so kmalu po potresu iz tujine napovedovali velike vsote za pomoč pri obnovi. A se je po Kovačevih besedah vse skupaj tudi končalo kot običajno. V Nepal je prišlo veliko manj denarja, kot so ga obljubljali. Pa še tisto je večinoma poniknilo v žepe lokalnih veljakov. Kmalu je kje drugje na svetu spet kakšna katastrofa in vse skupaj se ponovi.
Potres aprila 2015 je porušil cele vasi. FOTO AFP
Ker je Kovaču, ki je bil prvič v Nepalu pred več kot štiridesetimi leti, tri leta pred tem potresom umrla žena, se je odločil, da bo v njen spomin naredil nekaj dobrega za deželo, ki jo je imela tudi ona rada. Da bo postavil šolo, saj je potres porušil več kot tisoč hramov učenosti. Otroka sta bila takoj za. Sam je kot arhitekt prevzel projektiranje, sin, poslovnež na Švedskem, pa financiranje. Zdaj, po številnih zapletih, v kraju Birtadeurali pod najvišjimi gorami sveta stoji šola Helgi v spomin.
Projekt in zapleti
Projekta se je Kovač lotil s kolegom in prijateljem Petrom Kerševanom, upokojenim profesorjem ljubljanske fakultete za arhitekturo – ta je pred leti sodeloval pri načrtovanju nepalskega parlamenta –, s katerim že leta predlagata, kako bi se lahko Ljubljano urejalo drugače, bolje od načrtov župana Zorana Jankovića in njegove ekipe. Po potresu se je Kovač s hčerko odpravil v Nepal in poiskal primeren prostor za šolo.
Zaradi slabih izkušenj z gradnjo šole po cunamiju na Šrilanki sta se s Kerševanom odločila, da bodo šolo izdelali v Sloveniji, jo razstavljeno z ladjo odpeljali do Indije in potem po kopnem pod Himalajo. Kovinsko ogrodje za protipotresno zgrajen objekt, zaščiten pred korozijo, ki je v Nepalu zaradi izredno vlažnega monsunskega podnebja huda nadloga za kovine, so izdelali v podjetju Duler iz Pameč pri Slovenj Gradcu. Pri projektiranju je z brezplačnimi izračuni sodelovala tudi ljubljanska fakulteta za gradbeništvo.
Kljub dobrim namenom in nedvomni potrebi po novih šolah pa se je pokazalo, da pri gradnji tisoče kilometrov od Slovenije ne bo šlo brez težav. Šolski komite na prvotni lokaciji je bolj kot nov objekt zanimalo, koliko bi lahko s tem sami zaslužili. Prva kontaktna oseba v Nepalu jim je namreč napisala, naj šolo postavijo kar v Sloveniji, njim pa raje pošljejo denar. Ker Kovač še predobro ve, kaj se pogosto zgodi z denarjem v azijskih državah, v to seveda ni privolil.
Prva kontaktna oseba v Nepalu jim je napisala, naj šolo postavijo kar v Sloveniji, njim pa raje pošljejo denar.
S pomočjo nepalskega častnega konzula v Sloveniji Aswina Srestha so potem poiskali bolj zanesljiv kontakt, sina konzulovega znanca. Po skoraj letu dni je dobil dovoljenje za uvoz zgradbe in postavitev na mestu, ki so ga izbrali Nepalci. Kovačevi so se strinjali, saj je šlo za kraje, kjer so bile posledice potresa še vidne in tudi teren je bil primeren za postavitev. Vse skupaj si je šla ogledat še prva gradbena ekipa iz Tolmina in napravila temelje.
Gradnja in oprema
Sestavne dele za stavbo ni mačji kašelj spraviti tako daleč. V Sloveniji so kupili ladijski kontejner, vanj na Koroškem zložili konstrukcijo za bodočo šolo in jo prek Kopra z ladjo odpeljali do pristanišča v indijskem mestu Kolkati, bolj znani po imenu iz kolonialnih časov Kalkuta. Ker je Nepal država brez izhoda na morje in torej nima pristanišč, so sestavni deli naprej več kot tisoč kilometrov daleč potovali še na tovornjaku.
Druga ekipa je, ko so dele z indijske obale pripeljali pod Himalajo, postavila kovinsko ogrodje, streho, okna in vrata. Zidove do višine oken so z lokalnim materialom, kamnom, sezidali domačini. Okna so v skladu s tradicionalno nepalsko gradnjo brez stekel, zapirajo jih z nekakšnimi lesenimi zastori, podobnimi tudi pri nas razširjenim polknom.
Stoji učilna zidana. Protipotresna, slovenska, v Nepalu. FOTO arhiv Milana Kovača
Potres je seveda uničil tudi pohištvo v porušeni šoli. Ker je tamkajšnje pohištvo nekakovostno in se takoj polomi, sta Kovač in Kerševan izdelala načrte za novo opremo. Lesene dele so izdelali v mizarstvu Petra Kavčiča v Šentjoštu nad Horjulom, kovinske pa, tako kot konstrukcijo, v podjetju Duler. Osnovni namen pohištva je, da je čim močnejše. »Da zdrži potrese in otroke,« sta se zarežala Kovač in Kerševan. Zdaj šola za sto otrok v Birtadeuraliju, šest ur vožnje – če je lepo vreme – od glavnega mesta Nepala Katmanduja, stoji in šolarji jo že uporabljajo.
Stroški
Zanimivo je, da prevoz konstrukcije in opreme od Kopra do Indije ni bil drag. Ladijski kontejner so na koncu poti prodali, sicer za pol nakupne cene, vendar so tako še znižali stroške.
So pa Kovača presenetili stroški za material, ki so ga morali kupiti v Nepalu. Predvsem transport cementa, peska, gramoza in železa za armature. Vse je bilo treba namreč pripeljati iz Katmanduja. »S tem smo imeli visoke stroške, ki jih nismo predvideli,« je povedal. Le kamen za gradnjo so lomili v bližini.
V novi šoli, v kateri je tudi slovenska oprema, že poteka pouk. FOTO arhiv Milana Kovača
Zaradi odmaknjenosti gradbišča od prometnih poti ni bil dražji samo prevoz, ampak se je raztegnil tudi čas gradnje. V teh krajih monsuni redno povzročajo takšne poplave, da so kraji, kot je Birtadeurali, po več mesecev odrezani od sveta. Med začetkom junija in koncem septembra je zaradi stalnih nalivov in razritih cest skoraj nemogoče graditi.
V nasprotju s transportnimi stroški za lokalni gradbeni material pa so bili stroški za samo postavljanje precej nizki. Domači delavci dobijo za dan dela toliko kot pri nas za eno uro, obe ekipi iz Slovenije, gradbinci iz Tolmina in Dulerjevi monterji, pa sta delali zastonj. Ker so vedeli, da gre za dobrodelni projekt, so se strinjali, da so dobili plačane samo potne stroške in hrano. Na koncu je šola za sto otrok z opremo vred stala med 90.000 in 100.000 evrov.
