Strah naju je maščevanja prek vnukov

Če bi bila sinova takšna, kot menite, da sta, ne bi niti v sanjah dovolila, da njuni ženi iztegneta grabežljive prste.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Z možem sva zelo težko čakala upokojitev. Veselila sva se druženj s sinovoma in njunima družinama, razmišljala sva celo o nakupu stanovanja v Izoli. Če bi dala na kupček manjšo dediščino, dve odpravnini in prihranke bi se nekako izšlo. Sinova sta bila že od prvega trenutka, ko sta izvedela, odločno proti.

Nastal je hud prepir, snahi sta si celo skočili v lase in fizično obračunali druga z drugo. Z možem nisva mogla verjeti: sva sinova tako vzgojila?! Iz očitkov, ki sva jih slišala, sva razbrala, da so bili vsi skupaj prepričani, da bova dediščino (34.500 evrov) razdelila mednje.

Moram reči, da nama kaj podobnega ni nikoli padlo na pamet. Zakaj le? Sinovoma nič ne manjka, veliko sva jima že pomagala, še zmeraj paziva na vnuke, saj imajo naporne službe, konec tedna pa tudi marsikakšno dežurstvo. Ko pomislim, kaj vse sva jima do tridesetega leta, ko sta šla na svoje, omogočila, me boli srce ob misli, da jima še ni dovolj! Razočarana sem tudi nad snahama. Zakaj sta tako pogoltni na denar?

Dve izobraženki, pa sta se celo stepli! Z možem naju močno skrbi, da bi se nama maščevali prek vnukov. So trije, dva fanta in deklica, zelo jih imam rada in mi pomenijo vse na svetu. Po drugi strani pa čutim velik odpor do psihičnih pritiskov njihovih staršev. Tudi zato sva z možem garsonjero vsem navkljub kupila. Vseeno pa je naju malo strah, kakšne bodo posledice.
Ana






Draga Ana, s podobnimi težavami, kot so vaše, se srečujejo še v marsikateri družini. Denar je, žal, sveta vladar tudi tam, kjer bi se morali imeti najbolj radi. Vsaka podobna zgodba je žalostna na svoj način, enako velja za vašo. Po drugi strani pa je res, da so vaju ta mladi napadli tudi zato, ker so, predvidevam, nagonsko začutili, da si to lahko privoščijo. Verjetno so vaju poskušali imeti pod komando že prej, pri drugih stvareh, pa tega nista opazila? Ali pa sta in sta se zaradi ljubega miru raje pokorila njihovim željam in pričakovanjem?

Ne rečejo zaman, da je treba slediti denarju in hitro izvemo, kaj je narobe, ko začnejo po zraku leteti ošpičene prekle. Iz vašega pisma sem razbrala, da fantoma nikoli ni nič manjkalo. Odkrito priznate, da sta bila z možem radodarna, ker sta bila uspešna v šoli in ker sta ubogala, pa karkoli že to pomeni. Morda ste na kakšne vragolije pozabili, saj ste njuno pridnost celo malo preveč idealizirali? Glede na to, da imam tudi sama otroke, vem, da je skoraj nemogoče, da med odraščanjem ni nikoli kakšnih konfliktov.

Razen, seveda, če si starši zatiskajo oči ali pa so otroci tako prefrigani, da znajo spodrsljaje zelo dobro skriti. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi se zgledni medsebojni odnosi prav s prihodom snah podrli. Hitra sprememba v obnašanju mi je malo sumljiva: ali sta fanta takšni copati, da sta ju ženi takoj po usodnem »da« upognili in prilagodili svojim potrebam, ali pa ste bili le vi slepi in tega, da v sebi skrivata tudi negativno plat, niste hoteli videti?

Sploh mame zelo rade dojemamo svoje otroke na zelo poseben način. Naša ljubezen je brezmejna in tudi zato se kdaj pa kdaj zgodi, da zamižimo, ko ne bi smele. Težko verjamem, da sta ravno snahi krivi za sporno pogoltnost okoli dediščine. Morda sta dodali le ključno jagodo na torti želja, več kot toliko pa verjetno ne. Če bi bila sinova takšna, kot menite, da sta, ne bi nikoli niti v sanjah dovolila, da njuni ženi iztegneta grabežljive prste!

Vesela bi bila, če bi ob bolečini, ki vas razžira, pomislili še na kakšen drug scenarij. Čisto mogoče je, da je blaginja, ki jo kažeta sinova, le kulisa, za katero se skrivajo minusi na osebnem računu, krediti, dolgovi in še kaj. Kaj pa, če sta sinova računala, da bosta z vašo dediščino pokrila kakšno zavoženo investicijo, želela zlesti na zeleno vejo?

Ko sta jima z možem povedala o nameri glede nakupa stanovanja v Izoli, sta to naredila negotovo, mencaje, kakor da bi se opravičevala. Morda so vajini dobili občutek, da jih celo prosite za dovoljenje? Če bi jih zgolj postavila pred neizpodbitno dejstvo, ne bi nihče protestiral. Vajina beseda bi bila zakon in pika.

Ne le ob vašem pismu, tudi sicer dobim kdaj pa kdaj občutek, da potomci menijo, da je za starejše, ko se enkrat upokojijo, vse dobro. Da zadošča, če so na toplem, pred televizijo, pa da imajo dovolj jedače in pijače. Zabavno, kajne? Danes so, na srečo, drugačni časi, kot so bili morda še pred dvajsetimi in več leti. Mnogi začnejo polno živeti šele po upokojitvi, saj v času aktivne dobe te možnosti zaradi prezaposlenosti niso imeli. Tudi vidva se veselita svoje Izole, upata pa tudi, da bosta te trenutke delila z vnuki.

Po svoje imata srečo, da so njihovi starši zelo zaposleni. Dokler boste »koristni«, se bodo ta mladi po vsakem prepiru, podobnem zad­njemu, hitro pomirili, kajti zaradi otrok vas bodo vsaj še nekaj let zelo potrebovali. Vsekakor bi vam svetovala, da svoje slabe volje ali zamere ne delite z malčki. Upam, da jim ne o tem ne o kakšnem drugem prepiru ne boste nikoli govorili!

Lepo pa bi bilo, da se o vrednotah, ki vežejo stare starše in vnuke, pogovarjate! Utrjujte medsebojno spoštovanje, bodite jim za zgled v vsem, kar je dobrega na tem svetu! Ni lepšega kot videti stare starše in vnuke, ki so povezani med seboj! Vem, da je takšen odnos težko doseči, saj so materialne dobrine marsikje skvarile tudi te odnose.

Žal se otroci med seboj pogosteje pogovarjajo o tem, kaj so od starih staršev dobili, in ne, kako lepo jim je z njimi, ker se imajo iskreno radi. Prepričana sem, da se bodo ta mladi prej ali slej ohladili, na vas pa je, da zamer ne vlečete na dan.

Lahko pa pokramljate s sinovoma brez snah. Nič hudega, če jima poveste nekaj krepkih, otrok ostane za vse večne čase naš otrok, in če zasluži kakšno ostro besedo, naj jo sliši!

Tudi po dežju in grmenju posije sonce. Naj bo tudi v vaših medsebojnih odnosih tako!

Komentarji: