Vedno več tekmovalcev poišče strokovno pomoč

Izšla je knjiga o praktičnih vidikih športne psihologije, v kateri avtorji na primerih s športniki razkrivajo svoje delo. Vse več tekmovalcev se zaveda, da tudi glava potrebuje trening. 
Fotografija: Knjiga Praktični vidiki športne psihologije ima devet avtorjev, pripadajo sekciji za psihologijo športa. O vsebini in delu športnih psihologov smo se pogovarjali s petimi (z leve proti desni), to so: Tina Jeromen, Tanja Kajtna, Maja Smrdu, Katarina Barborič in Katja Kodelja. FOTO: M. F./Delo
Odpri galerijo
Knjiga Praktični vidiki športne psihologije ima devet avtorjev, pripadajo sekciji za psihologijo športa. O vsebini in delu športnih psihologov smo se pogovarjali s petimi (z leve proti desni), to so: Tina Jeromen, Tanja Kajtna, Maja Smrdu, Katarina Barborič in Katja Kodelja. FOTO: M. F./Delo

V Sloveniji je enajst športnih psihologov. To niso vedeževalci, bioenergetiki ali trenerji, ampak strokovna podpora športniku in ekipam. Ker zakon o psihološki dejavnosti pri nas ne obstaja, se na trgu soočajo s številnimi izzivi. Da bi bilo njihovo poslanstvo bolj razumljeno, so pod okriljem sekcije za psihologijo športa izdali knjigo, v kateri so opisali svoje delo in ga podkrepili s praktičnimi primeri sodelovanja s tekmovalci. Želijo si, da bi dosegla čim več športnikov, njihovih staršev, trenerjev, funkcionarjev, širše javnosti.
 

Športni psiholog nima čarobne paličice


Devet športnih psihologov se je podpisalo pod knjigo o praktičnih vidikih športne psihologije: Katarina Barborič, Andreja Holsedl, Tina Jeromen, Tanja Kajtna, Katja Kodelja, Dubravka Martinović, Maja Smrdu, Aleš Vičič in Blaž Zagorc. V njej so zajeli glavna področja, s katerimi se ukvarjajo pri delu s športniki – od motivacije, zbranosti, motoričnega učenja, samozaupanja, premagovanja napora in bolečine, sistematične priprave na tekmovanje, celostnega pogleda na športnika, konca kariere pa do poškodb, kliničnopsihološke problematike, razvoja kohezivnosti v ekipah, strokovnega tima in sodelovanja s starši in trenerji. Vsako poglavje se začne s teoretično razlago, sledi pa ji praktičen primer: (neimenovan) športnik izpostavi svoj problem in ga nato rešuje s pomočjo psihologa.

A pozor! Športni psiholog ni tisti, ki ima čarobno paličico, s katero bo tekmovalcu rešil problem, temveč nekdo, ki ga usmerja, mu svetuje in pomaga, da bo problem rešil sam. »Pogosto je problem drugje, kot se ga potem rešuje – z osebo namreč delaš celostno. Pomembno je izvajanje tehnik in širše razumevanje človeka,« je poudarila Maja Smrdu. »Včasih se najde rešitev športnikovega problema zunaj športa. Če ima, denimo, nekdo tremo, vemo, s kakšnimi tehnikami pomagati. A pri vsakomer jo nekaj sproža. Treba je ugotoviti, kaj. Samo skozi pogovor lahko najdeš pravo hipotezo,« je dodala Katja Kodelja.

Poleg telesne, tehnične in taktične priprave je za dober rezultat potrebna tudi psihična. Ne samo mišice, treba je trenirati tudi glavo. Veliko slovenskih alpskih smučarjev (na fotografiji) sodeluje s športnim psihologom. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Poleg telesne, tehnične in taktične priprave je za dober rezultat potrebna tudi psihična. Ne samo mišice, treba je trenirati tudi glavo. Veliko slovenskih alpskih smučarjev (na fotografiji) sodeluje s športnim psihologom. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

 

Nič narobe, če poiščeš pomoč


Marsikdo se izdaja za športnega psihologa, pa sploh ni psiholog, so opozorile avtorice knjige in dodale, da jih zmoti, ker je za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti dovolj, če na Ajpes prijaviš to področje kot svojo poslovno dejavnost, odpreš podjetje in ga nato oglašuješ na spletu. Da bi se izognili takšnim zlorabam v športni psihologiji, obstajajo natančno določena merila, kdo je športni psiholog.

Vstopnica je naziv univerzitetni diplomirani psiholog po (starem) predbolonjskem programu oziroma magister po drugi bolonjski stopnji. Potreben je še osnovni tečaj športne psihologije, trenerski tečaj, opravljena vedenjsko-kognitivna terapija in udeležba na intervizijskih srečanjih, na katerih predstavljajo primere iz prakse. Naziv športni psiholog, ki ima tudi svoje standarde dela, je treba obnavljati vsaka štiri leta.

Nekoč so bili športniki zadržani do športnih psihologov, takšna drža je še prisotna, a je tistih, ki poiščejo njihovo strokovno znanje in pomoč, čedalje več. Približno sto jih je v Sloveniji takšnih, ki redno delajo s športnimi psihologi. »Je pa še vedno močno zakoreninjeno v naši kulturi, češ, svoje težave moram rešiti sam. Upamo, da bomo to prepričanje spremenili. Nič ni narobe, če poiščeš pomoč, ko se na neki točki ustaviš in ne veš, kako naprej,« je pripovedovala Tina Jeromen.
 

Vse je v glavi? Ne drži!


S tekmovalci se srečajo vsaj deset- do petnajstkrat v sezoni. Za kakovostno delo je potrebnih še več srečanj, pomembno je, da športnik in psiholog vzpostavita trden odnos, hitrih rešitev ni, dela se dolgoročno. Stiki so tudi pisni in telefonski, športniki so namreč veliko na poti, psihologi se jim prilagodijo. Obiščejo jih tudi na treningih in tekmah, tako dobijo širši vpogled ter svoje znanje lažje prenesejo v prakso. Prevladujejo tekmovalci individualnih panog, v zastopanosti spola ni razlik.

Vsak športni psiholog izvede tudi analizo svojega dela. »Naš cilj je izboljšati športni rezultat,« so povedale sogovornice in hkrati dodale, da je primarno in etično treba poskrbeti najprej za dobro človekove osebnosti. »Ko se problem uredi, pogosto pride tudi rezultat,« je poudarila Katarina Barborič.

». To ni res. Psihična priprava je del priprave. Poleg telesne, tehnične in taktične,« je opozorila Tina Jeromen in dodala, da tiste, ki so prepričani, da je vse samo v glavi, vprašajo, koliko ur so jo trenirali. »Športnikom dajemo domače naloge in poudarimo, da je to trening veščin, ki jih je treba trenirati kot kakšno drugo mišico,« je opomnila.

Sodelovanje s športnim psihologom je najbolj priporočljivo začeti po 14. letu. Na fotografiji telovadka, ki se v mislih pripravlja za svoj nastop. FOTO: Blaž Samec/Delo
Sodelovanje s športnim psihologom je najbolj priporočljivo začeti po 14. letu. Na fotografiji telovadka, ki se v mislih pripravlja za svoj nastop. FOTO: Blaž Samec/Delo


Sodelovanje s športnim psihologom je najbolj priporočljivo začeti po 14. letu. S še mlajšimi je smotrno delati takrat, ko vidijo, da je njihova težava posledica psiholoških dejavnikov, gre za kratkoročno sodelovanje, usmerjeno v konkreten primer.

»Za primer vzemimo otroka, ki bruha na tekmi zaradi treme. Z njim se pogovorimo, ga naučimo delati dihalne vaje in preverimo, ali se težava ureja. Sistematično delo s psihologom pa je priporočljivo od 15. leta. Takrat imajo že tekmovalne izkušnje in vidijo, da ni samo fizična priprava tista, ki vpliva na rezultat, ampak znajo že odraslo razmišljati in to uporabiti v praktičnih primerih,« je opisala Tanja Kajtna. Pri mladoletnih na srečanja pridejo tudi starši in trenerji.

Športnike in trenerje spodbujajo, da začnejo s psihologom sodelovati že med pripravljalnim obdobjem ali v začetku sezone, saj tako lahko naučene tehnike, pristope in spremembe v pripravi preverijo na začetnih tekmah.
 

Pokrito za tiste z mednarodno kategorizacijo


Pokličejo jih tudi s panožnih zvez, kjer športnike in trenerje na približno petih srečanjih seznanijo z osnovami športne psihologije. Nekaterim to zadostuje, drugi nadaljujejo še individualno. Povabijo jih tudi klubi, denimo dvakrat na leto za mlajše kategorije.

Odločitev, ali bo športnik hodil k psihologu, mora sprejeti on sam. Pomembno vlogo pa pri tem igrajo tudi trenerji. »Če imajo oni pozitiven odnos, je precej lažje,« pravijo sogovornice in opažajo, da tekmovalci kdaj pridejo celo z željo, da nihče ne sme vedeti za njihova srečanja. »Mladi trenerji so bolj odprti za sodelovanje,« so spoznale. Težko pa je prodreti med trenerje olimpijcev in posledično med njihove tekmovalce.

Vsem tistim, ki imajo mednarodno kategorizacijo pri Olimpijskem komiteju Slovenije, sicer pripada kvota, ki jo lahko izkoristijo za športnega psihologa. V olimpijsko odpravo pa OKS psihologa ne vključuje. V tujini je drugače, tam je ta profil del strokovne kvote olimpijske reprezentance, v katero spadajo tudi fizioterapevti in zdravniki. Švicarska vrsta je, denimo, na OI imela štiri psihologe, s katerimi so športniki začeli delati leto dni pred tem najprestižnejšim športnim tekmovanjem, je omenila Tanja Kajtna.
 

Tudi po koncu kariere


Športniki se na psihologe obrnejo tudi med bolniško odsotnostjo in po koncu kariere. »Ko so poškodovani, bi si želeli, da nas pogosteje pokličejo, saj smo lahko zelo koristni v tem procesu. Pomagamo jim usklajevati cilje, se soočati s čustvenimi spremembami, jih bolj varno vrniti na tekmovališča,« so sogovornice poudarile, da je psihološka rehabilitacija pri poškodbah zelo pomembna, a pogosto ni izpeljana.

Kaj pa svetujejo tistim, ki se nanje obrnejo kot sveži športni upokojenci? »Manjkajo jim osnovne veščine, saj so med kariero drugi poskrbeli zanje, po koncu pa so zato lahko zmedeni. Psihologi lahko na tem področju naredimo veliko. Učimo jih reševati probleme, iskati interese, zaposlitev ... Pogosto imajo zaprto identiteto, saj šport zavzema velik delež njihovega življenja, samopodoba je lahko ranjena. Ko ugotovijo, da obstajajo tudi druga področja, na katerih so močni, pa si jo spet utrdijo,« so povzele sogovornice, ki vselej ščitijo imena tekmovalcev, s katerimi delajo. Pomembno jim je, da se počutijo varne, saj le tako lahko napredujejo.

Komentarji: