Ko je oblekel pižamo, so ga poslali domov

Primož Smrtnik je s tožbo od države in ljubljanskega kliničnega centra oziroma zavarovalnice zahteval 570 tisoč evrov kot povračilo škode zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga pripisuje temu, da so mu v kliničnem centru zavrnili hospitalizacijo. To so storili, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja zaradi hude materialne stiske, ker mu kot samostojnemu podjetniku številni naročniki za opravljena suhomontažna dela niso nikoli plačali. Njegovo tožbo je zavrnilo najprej okrožno, nato še višje sodišče.

Leta 2013 je zbolel za parkinsonovo boleznijo, ko pa se je avgusta 2014, star 50 let, oglasil na nevrološki kliniki ljubljanskega kliničnega centra, kjer bi ga morali hospitalizirati zaradi diagnosticiranja in uvedbe pravilne terapije, saj ambulanto zdravljenje ni zadostovalo, so ga odslovili, češ da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj zaradi materialne stiske ni plačeval obveznih prispevkov. Podjetja, za katera je delal kot podizvajalec – med njimi tudi SGP Tehnik Škofja Loka – so mu ostala dolžna več kot 200.000 evrov (terjatve v višini 83 tisočakov je prijavil v stečaj omenjene družbe). Dolga zaradi stečajev in neučinkovitosti pravosodnega sistema ne more izterjati, zaradi dolgov pa tudi sam ni mogel plačevati svojih obveznosti, kar ga je stalo še zdravja.

A ko se je že preoblekel v bolnišnična oblačila, so mu povedali, da ga ne bodo sprejeli, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi tega, trdi, se mu je zdravstveno stanje naglo poslabšalo in ima okrnjene življenjske funkcije ter izpad dohodka iz dejavnosti. Parkinsonove bolezni mu sicer ne bi mogli ustaviti, mogoče pa je omiliti simptomatiko bolezni.
Konec julija 2014, ko prav tako ni imel plačanih prispevkov, je bil na pregledu v kliničnem centru, zato je utemeljeno pričakoval, da ga bodo čez deset dni tudi hospitalizirali. Trdi, da mu v UKC niso niti ponudili samoplačniškega sprejema v bolnišnico, UKC pa po drugi strani zatrjuje, da pacientom vsakokrat pojasnijo, da imajo možnost samoplačniškega zdravljenja.

Ni nujni primer

S tožbo je zahteval povračilo škode, ki naj bi jo imel zaradi naglega napredovanja bolezni, za katero trdi, da je posledica neizvedene hospitalizacije. Del zahtevane odškodnine je zaradi poslabšanja zdravja, večina (400.000 evrov) pa zaradi izgube dobička iz poslovanja. Po njegovem je država odgovorna za škodo kot ustanoviteljica kliničnega centra, pa tudi zato, ker je dopustila diskriminatorno zakonodajo na področju dostopa do nujnih zdravstvenih storitev. Dejstvo, da ni imel poravnanih vseh obveznosti iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne bi smelo biti odločilno, je prepričan, saj je bil zaradi obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičen do tako imenovanega nujnega zdravljenja.

Toženi strani sta po drugi strani trdili, da bi moral biti v bolnišnico sprejet zaradi diagnostične obravnave, in ne zaradi nujnega zdravljenja, do katerega je sicer v skladu z zakonom upravičen. Da v njegovem primeru ni šlo za nujno zdravljenje, je med drugim stališče sodišča, ki se je pri svoji odločitvi sklicevalo na mnenje izvedenca medicinske stroke.

Najprej je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo prvostopenjsko in nato še višje sodišče. Sklenila sta, da UKC ni ravnal protipravno in da zaradi neizvedene hospitalizacije ni moglo priti do trajnih posledic na zdravju glede na naravo parkinsonove bolezni, ki je počasi napredujoča degenerativna bolezen. Če bi šlo za nujni primer, bi ga nedvomno zadržali in zdravili, ne glede na to, da ni imel plačanih prispevkov, je še prepričano sodišče. Višje sodišče, kamor se je tožnik pritožil, je taki razlagi sledilo v celoti. Ker je tožbo v celoti izgubil, mora državi vrniti dobrih osem tisočakov sodnih stroškov.