Prižgal je petardo in ostal brez obeh rok
Pirotehnika: Pred prihajajočimi prazniki, ko na podeželju še poka kot na fronti, opozarjajo na nevarnosti
Odpri galerijo
16-letni Martin Bučer ima po nesreči bionične dlani s prsti. FOTO: Marko Feist
Ljubljana – "Seveda sem vedel, da so petarde nevarna zadeva, a vendar sem tako kot vsi ostali mislil, da se meni nič hudega ne more zgoditi," o svoji travmatični izkušnji s pokanjem, ki ga je zaznamovala za vse življenje, pravi 16-letni Martin Bučer iz Ponikve v občini Šentjur, ki se je pridružil opozorilom na nevarnost pirotehnike pred bližajočimi vleikonočnimi prazniki.
Tudi med prihajajočimi prazniki predvsem na podeželju namreč še vedno rado poka kot na fronti, mnogi namreč streljajo s karbidom in pokajo z možnarji, priljubljene pa so tudi modernejše petarde in druga pirotehnika. Zaradi neprevidne in nepremišljene uporabe je tudi v tem času veliko nesreč, ki ponavadi pustijo zelo hude posledice, od raztrganin, opeklin, zmečkanin do odtrganih udov in slepote.
Da bi se pokanje in predvsem število žrtev te, za večino ljudi nadvse nadležne in glasne tradicije, čim bolj zmanjšalo, so včeraj na oddelku za fizioterapijo po amputaciji na Univerzitetnemu rehabilitacijskemu inštitutu (URI) Soča pripravili manjšo slovesnost, na kateri je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak simbolično izročil URI Soča ček za 9300 evrov. Z donacijo so si lahko kupili kar zajeten kup nove opreme za fizioterapijo, od bradlje, steperja, ročnega kolesa do švedske lestvi, donator pa je s tem še nadgradil svoje sodelovanje v kampanji Petarde? Ne, hvala! in podprl rehabilitacijo, ki je po nesrečah s pirotehniko nujno potrebna.
Martin Bučer je bil v času nesreče star komaj 14 let, a je v trenutku ostal brez obeh rok. "Prišel sem iz šole in videl, da staršev ni doma. Šel sem v svojo sobo in prižgal petardo. Ta trenutek me je zaznamoval za vedno, saj so mi morali amputirati obe roki," je povedal mladenič, ki sedaj obiskuje 2. letnik ŠC Šentjur in sicer se šola za kmetijskega tehnika.
Svoji dve protezi sicer zelo pohvali, saj lahko z njima počne takorekoč vse, kar želi, od dela za računalnikom in vsega ostalega. Protezi namreč delujeta na podlagi senzorja in ko napne določeno mišico na ostanku roke, se na umetnih dlaneh premaknejo prav tisti prsti, ki so potrebni za opravek. "Kljub temu pa to nista moji roki in zaradi enega poka se ju nikakor ne splača zgubiti," nadaljuje.
Martin se po poškodbi ni vdal in je že tri mesece kasneje spet lovil ribe, sicer pa živi običajno življenje, kot ga je prej. Vsi so se navadili na njegovi protezi, sam pa zelo rad sodeluje pri opozarjanju mladih, kaj se lahko zgodi, tudi če si misliš, da se ti to ne more zgoditi. "Moje sporočilo mladim je, da so petarde itak brez veze oziroma naj tega ne počnejo. Ampak to vemo vsi. Rad bi, da bi jih čim več doseglo sporočilo, da se to lahko zgodi tudi njemu in da res ni vredno, da ti želja po pokanju petard spremeni življenje. Po poškodbi sem bil deset dni v bolnici, nato pa sem se še leto in pol zdravil in šele v tem času spet dobil nove roke. A kot sem že rekel, vseeno bi imel raje moje prave roke," je sklenil.
Tudi med prihajajočimi prazniki predvsem na podeželju namreč še vedno rado poka kot na fronti, mnogi namreč streljajo s karbidom in pokajo z možnarji, priljubljene pa so tudi modernejše petarde in druga pirotehnika. Zaradi neprevidne in nepremišljene uporabe je tudi v tem času veliko nesreč, ki ponavadi pustijo zelo hude posledice, od raztrganin, opeklin, zmečkanin do odtrganih udov in slepote.
Da bi se pokanje in predvsem število žrtev te, za večino ljudi nadvse nadležne in glasne tradicije, čim bolj zmanjšalo, so včeraj na oddelku za fizioterapijo po amputaciji na Univerzitetnemu rehabilitacijskemu inštitutu (URI) Soča pripravili manjšo slovesnost, na kateri je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak simbolično izročil URI Soča ček za 9300 evrov. Z donacijo so si lahko kupili kar zajeten kup nove opreme za fizioterapijo, od bradlje, steperja, ročnega kolesa do švedske lestvi, donator pa je s tem še nadgradil svoje sodelovanje v kampanji Petarde? Ne, hvala! in podprl rehabilitacijo, ki je po nesrečah s pirotehniko nujno potrebna.
Protezi dobri, a to nista roki
Martin Bučer je bil v času nesreče star komaj 14 let, a je v trenutku ostal brez obeh rok. "Prišel sem iz šole in videl, da staršev ni doma. Šel sem v svojo sobo in prižgal petardo. Ta trenutek me je zaznamoval za vedno, saj so mi morali amputirati obe roki," je povedal mladenič, ki sedaj obiskuje 2. letnik ŠC Šentjur in sicer se šola za kmetijskega tehnika.
Svoji dve protezi sicer zelo pohvali, saj lahko z njima počne takorekoč vse, kar želi, od dela za računalnikom in vsega ostalega. Protezi namreč delujeta na podlagi senzorja in ko napne določeno mišico na ostanku roke, se na umetnih dlaneh premaknejo prav tisti prsti, ki so potrebni za opravek. "Kljub temu pa to nista moji roki in zaradi enega poka se ju nikakor ne splača zgubiti," nadaljuje.
Martin se po poškodbi ni vdal in je že tri mesece kasneje spet lovil ribe, sicer pa živi običajno življenje, kot ga je prej. Vsi so se navadili na njegovi protezi, sam pa zelo rad sodeluje pri opozarjanju mladih, kaj se lahko zgodi, tudi če si misliš, da se ti to ne more zgoditi. "Moje sporočilo mladim je, da so petarde itak brez veze oziroma naj tega ne počnejo. Ampak to vemo vsi. Rad bi, da bi jih čim več doseglo sporočilo, da se to lahko zgodi tudi njemu in da res ni vredno, da ti želja po pokanju petard spremeni življenje. Po poškodbi sem bil deset dni v bolnici, nato pa sem se še leto in pol zdravil in šele v tem času spet dobil nove roke. A kot sem že rekel, vseeno bi imel raje moje prave roke," je sklenil.
