Sodbo Gregorju Ducmanu bodo razglasili v četrtek
Okrožna državna tožilka Marija Sladič je v današnjih zaključnih besedah na celjskem okrožnem sodišču za Gregorja Ducmana zahtevala skupno 30 let zapora: »Zlorabil je zaupanje staršev in mater pokončal na najbolj krut in brutalen način.« Ducmanova zagovornica Rosita Gabrilo opozarja, da niso zaslišali zavodskega psihiatra, ki bi edini lahko povedal, kako je z obtoženim, o katerem so se sicer izrekali kar trije psihiatri, dve mnenji pa sta diametralno nasprotni.
Gregor Ducman je v Zalogu pri Šempetru v zgodnjih jutranjih urah 14. marca 2021 napadel v dnevni sobi spečo mater. Očeta je prebudilo kričanje in ko je stekel v dnevno sobo, je tam zagledal ženo, Gregor je po njej zamahoval z nožem. Sin je napadel še njega.
Tožilka je dodala, da je Gregorjeva mama dobila številne ureznine in vbodnine: »Nekatere so segale do lobanjske kosti, v prsnem košu so predrle pljučno krilo. Najhujša pa je bila rana v vratu, ki je poškodovala arterijo in vene, zaradi česar je žrtev izkrvavela.« Tudi rane Gregorjevega očeta so bile hude, ureznine so bile globoke in je močno krvavel, je povedala tožilka: »Povsem zadnji čas je prišel do sosedov. Le pravočasna zdravniška pomoč je preprečila, da bi tudi on izkrvavel.«
Trije psihiatri
Priče so druga za drugo pojasnjevale, da je bil Ducman hud odvisnik od prepovedanih drog. Starša sta se zelo trudila, da bi ga spravila na pravo pot, je pojasnila tožilka. Tako sta mu plačala zdravljenje na Portugalskem, v Nemčiji, nazadnje je bil v ašramu v Indiji. S tem, v kakšnem stanju je bil Ducman, in z njegovo zlorabo drog so se ukvarjali kar trije izvedenci psihiatrične stroke. Težava je, ker so njihova mnenja precej različna. Psihiatrinja Bojana Avguštin Avčin, ki je izvedensko mnenje pripravila s klinično psihologinjo Sanjo Šešok, je ugotovila več sočasnih, resnih dolgotrajnih duševnih motenj, tudi v času umora. »Ugotovila je psihotično motnjo, ki je najverjetneje posledica dolgotrajne odvisnosti od psihoaktivnih substanc, in sicer amfetaminov in marihuane.« Razumevanje pomena in obvladovanje lastnih dejanj je bilo pri njem moteno, je spomnila tožilka.
Tožilstvo je tako predlagalo še izvedensko mnenje komisije medicinske fakultete, pod katero se je podpisal Peter Pregelj. Pri Ducmanu je ugotovil sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi in neopredeljeno psihično motnjo. Izključil pa je prisotnost psihopatoloških pojavov in sklenil, da je bila Ducmanova sposobnost obvladovanja dejanja zmanjšana, a ne bistveno, torej da je bil zmožen razumeti pomen svojih dejanj in posledic.
Ker je bilo mnenje povsem drugačno, je še tretje izvedensko mnenje pripravila Mirjana Delić iz Psihiatrične klinike Ljubljana. Ta je ugotovila podobno kot izvedenska komisija.
Je vedel ali ne?
Za tožilko ni dvoma, da je Ducman dejanje načrtoval: »Obe dejanji je storil na zahrbten način. S tem, ko je oba napadel v domači hiši, potem ko sta mu dovolila, da je prespal pri njiju. Zlorabil je njuno zaupanje. Mater je napadel celo v spečem stanju, ko njegovega napada sploh ni pričakovala in je bila povsem nemočna. Očeta pa, ko je reševal svojo ženo. Bilo je storjeno na grozovit način, povzročil je hudo psihično trpljenje in strah ob zavedanju, da ju bo umoril.«
Rosita Gabrilo pa je dejala, da Ducman dejanj ni zanikal: »Vendar – ali je bil sposoben razumeti pomen svojih ravnanj in imeti v oblasti svoje ravnanje?« Gabrilova je prepričana, da tretje mnenje ni bilo neodvisno: »Kljub zavržnosti dejanja ima obtoženi pravico do neodvisnega in poštenega sojenja, a tretje mnenje je bilo izdelano pod vplivom mnenja izvedenske komisije, ki mu je v celoti sledilo. Ni mogoče razumeti, da pride do takih razlik pri istem vprašanju. Razlogi za razlike so ostali nepojasnjeni.« Predlog, da bi zaslišali še zavodskega psihiatra, je sodni senat zavrnil.
