Za žalitve odškodnina, preklic izjav, opravičilo in objava sodbe
Višje sodišče potrdilo, da je Boštjan M. Turk s svojim pisanjem več let posegal v čast in dobro ime Vena Tauferja.
Odpri galerijo
Veno Taufer je bil s pritožbo na višje sodišče uspešen. FOTO: Blaž Samec
Ljubljana – Ne le, da mora Boštjan M. Turk plačati Venu Tauferju 7000 evrov odškodnine z obrestmi, ampak mu se mora tudi javno opravičiti, preklicati sporne izjave in na svoje stroške objaviti sodbo. Turk je s svojimi ponižujočimi in žaljivimi zapisi na Tauferjev račun šel čez mejo dopustnega, je za okrožnim sedaj potrdilo tudi višje sodišče.
Boštjan M. Turk je pet let v različnih medijih (večinoma v Reporterju) in v svoji knjigi Dvanajstero zidov, ki je izšla leta 2013, na ponižujoč in žaljiv način v svojih kolumnah pisal, da je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Veno Taufer sodeloval z Udbo oziroma takratno tajno policijo. Žalitve je razširil še na Tauferjevo umetniško ustvarjanje, češ da je kot pesnik ničla, njegova poezija šlamastika, vezenje otrobov ...
Turk je sicer zatrjeval, da je sporne trditve podal v okviru pravice do svobode izražanja, a je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da o Tauferju podaja neresnične trditve, žaljiva namigovanja in negativne vrednostne sodbe, ki čezmerno in neutemeljeno posegajo v Tauferjeve osebnostne pravice.
Turk, publicist in kolumnist, se je pri svojih pisanjih skliceval na dokumentacijo iz Arhiva RS, a je višje sodišče pritrdilo okrožnemu, da iz teh listin ni mogoče sklepati, da je bil Taufer ovaduh, vohun, član ali sodelavec SDV oziroma Udbe, še manj pa, da je takšno delo opravljal več desetletij in da je za plačilo ovajal in vohunil ter opravljal »najbolj umazana dela«. Prav tako iz dokumentov ni mogoče razbrati, da je službo na BBC v Londonu 1966. leta dobil po posredovanju SDV. Taufer je bil res v stikih z SDV, vendar kot preiskovanec, česar ni nikoli zanikal. Zasliševali so ga in nadzirali, nikoli pa ni z SDV sodeloval kot informator, ugotavlja sodišče.
V primeru skrbne in kritične presoje vseh podatkov, ki jih ponuja arhivska dokumentacija, bi moral Turk priti do enakega sklepa. Kot novinarja in publicista ga je zavezovala obveznost skrbno preveriti zanesljivost informacij ter korektno predstaviti dejstva, a ni dosegel standarda odgovornega ravnanja publicista oziroma novinarja, saj za svoje zapise ni imel dejanske podlage, poudarja višje sodišče.
Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ga je vodil žaljiv oziroma zaničevalen namen, kar kaže tudi število objavljenih prispevkov in njihova kontinuiteta, višje sodišče pa dodaja, da so bili njegovi vztrajno ponavljajoči se zapisi o tožnikovem sodelovanju z Udbo namenjeni zgolj osebni diskreditaciji, ne pa obveščanju javnosti. Turk se tako neutemeljeno sklicuje na svobodo izražanja, saj namen te pravice ni širjenje neresničnih informacij. Z označitvijo Tauferja za sodelavca nekdanje tajne policije, ne da bi imel utemeljene razloge za take trditve, je prekoračil meje dovoljenega, z zapisi o njegovem pesniškem ustvarjanju pa izrazil grobo in žaljivo kritiko. Ta sicer sama po sebi, izražena v drugačnem kontekstu in drugačnih okoliščinah, upoštevajoč Tauferjev status absolutno javne osebe, morda ne bi predstavljala prekomernega posega v njegovo dobro ime in čast oziroma bi bila dopustna kritika. A kritika, katere izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje, v okviru pravice do javnega izražanja ne sme uživati pravne zaščite.
Medtem ko prvostopenjsko sodišče ni ugodilo Tauferjevemu tožbenemu zahtevku v delu, kjer je zahteval, naj sodišče naloži Turku, da na svoje stroške v tiskanih in spletnih izdajah časopisa Reporter in Delo objavil uvod sodbe, preklic spornih navedb in opravičilo, češ da je že odškodnina zadostno zadoščenje, so višji sodniki v tem delu sodbo spremenili. Strinjali so se z okrožnimi, da je 7000 evrov ustrezen denarni obliž (Taufer je s tožbo zahteval 10.000 evrov), pritrdili pa soTauferjevemu pooblaščencu odvetniku Svitu Svetini, da je okrožno sodišče spregledalo razsežnost posegov v Tauferjeve osebnostne pravice. Te so bile storjene večkrat in javno, zato je z vidika popolnega zadoščenja tožnika utemeljeno, da je javnost obveščena o izidu spora z objavo sodbe, preklicem navedb in javnim opravičilom.
Prav tako so Turku prepovedali v prihodnje objavljati konkretne sporne trditve, naštete v sodbi in zaradi katerih mora plačati odškodnino, za vsako kršitev pa mu grozi 2000 evrov kazni. Le v delu, s katerim je želel Taufer doseči prepoved objave trditev, podobnih tistim, zaradi katerih je Turk obsojen, sodišče ni sledilo, saj bi se prepoved s tem približala prepovedi vsakršnega pisanja o tožniku, kar bi pa bil prekomeren poseg v Turkovo pravico do svobode izražanja.
Turk mora Tauferju vrniti 1600 evrov stroškov postopka.
Boštjan M. Turk je pet let v različnih medijih (večinoma v Reporterju) in v svoji knjigi Dvanajstero zidov, ki je izšla leta 2013, na ponižujoč in žaljiv način v svojih kolumnah pisal, da je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Veno Taufer sodeloval z Udbo oziroma takratno tajno policijo. Žalitve je razširil še na Tauferjevo umetniško ustvarjanje, češ da je kot pesnik ničla, njegova poezija šlamastika, vezenje otrobov ...
Turk je sicer zatrjeval, da je sporne trditve podal v okviru pravice do svobode izražanja, a je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da o Tauferju podaja neresnične trditve, žaljiva namigovanja in negativne vrednostne sodbe, ki čezmerno in neutemeljeno posegajo v Tauferjeve osebnostne pravice.
Neresnične trditve
Turk, publicist in kolumnist, se je pri svojih pisanjih skliceval na dokumentacijo iz Arhiva RS, a je višje sodišče pritrdilo okrožnemu, da iz teh listin ni mogoče sklepati, da je bil Taufer ovaduh, vohun, član ali sodelavec SDV oziroma Udbe, še manj pa, da je takšno delo opravljal več desetletij in da je za plačilo ovajal in vohunil ter opravljal »najbolj umazana dela«. Prav tako iz dokumentov ni mogoče razbrati, da je službo na BBC v Londonu 1966. leta dobil po posredovanju SDV. Taufer je bil res v stikih z SDV, vendar kot preiskovanec, česar ni nikoli zanikal. Zasliševali so ga in nadzirali, nikoli pa ni z SDV sodeloval kot informator, ugotavlja sodišče.
V primeru skrbne in kritične presoje vseh podatkov, ki jih ponuja arhivska dokumentacija, bi moral Turk priti do enakega sklepa. Kot novinarja in publicista ga je zavezovala obveznost skrbno preveriti zanesljivost informacij ter korektno predstaviti dejstva, a ni dosegel standarda odgovornega ravnanja publicista oziroma novinarja, saj za svoje zapise ni imel dejanske podlage, poudarja višje sodišče.
Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ga je vodil žaljiv oziroma zaničevalen namen, kar kaže tudi število objavljenih prispevkov in njihova kontinuiteta, višje sodišče pa dodaja, da so bili njegovi vztrajno ponavljajoči se zapisi o tožnikovem sodelovanju z Udbo namenjeni zgolj osebni diskreditaciji, ne pa obveščanju javnosti. Turk se tako neutemeljeno sklicuje na svobodo izražanja, saj namen te pravice ni širjenje neresničnih informacij. Z označitvijo Tauferja za sodelavca nekdanje tajne policije, ne da bi imel utemeljene razloge za take trditve, je prekoračil meje dovoljenega, z zapisi o njegovem pesniškem ustvarjanju pa izrazil grobo in žaljivo kritiko. Ta sicer sama po sebi, izražena v drugačnem kontekstu in drugačnih okoliščinah, upoštevajoč Tauferjev status absolutno javne osebe, morda ne bi predstavljala prekomernega posega v njegovo dobro ime in čast oziroma bi bila dopustna kritika. A kritika, katere izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje, v okviru pravice do javnega izražanja ne sme uživati pravne zaščite.
V prihodnje ne sme ponavljati kršitev
Medtem ko prvostopenjsko sodišče ni ugodilo Tauferjevemu tožbenemu zahtevku v delu, kjer je zahteval, naj sodišče naloži Turku, da na svoje stroške v tiskanih in spletnih izdajah časopisa Reporter in Delo objavil uvod sodbe, preklic spornih navedb in opravičilo, češ da je že odškodnina zadostno zadoščenje, so višji sodniki v tem delu sodbo spremenili. Strinjali so se z okrožnimi, da je 7000 evrov ustrezen denarni obliž (Taufer je s tožbo zahteval 10.000 evrov), pritrdili pa soTauferjevemu pooblaščencu odvetniku Svitu Svetini, da je okrožno sodišče spregledalo razsežnost posegov v Tauferjeve osebnostne pravice. Te so bile storjene večkrat in javno, zato je z vidika popolnega zadoščenja tožnika utemeljeno, da je javnost obveščena o izidu spora z objavo sodbe, preklicem navedb in javnim opravičilom.
Prav tako so Turku prepovedali v prihodnje objavljati konkretne sporne trditve, naštete v sodbi in zaradi katerih mora plačati odškodnino, za vsako kršitev pa mu grozi 2000 evrov kazni. Le v delu, s katerim je želel Taufer doseči prepoved objave trditev, podobnih tistim, zaradi katerih je Turk obsojen, sodišče ni sledilo, saj bi se prepoved s tem približala prepovedi vsakršnega pisanja o tožniku, kar bi pa bil prekomeren poseg v Turkovo pravico do svobode izražanja.
Turk mora Tauferju vrniti 1600 evrov stroškov postopka.
