V nadaljevanju preberite:
Divji petelin se najbolj domače počuti med 1000 in 1600 metri nadmorske višine, v gozdovih z velikimi, starimi in redko posejanimi iglavci ter vmesnimi presvetlitvami, ki spodbujajo rast borovničevja. Takšno okolje mu daje vse, kar potrebuje: drevesa za prenočevanje, na katerih je varen pred plenilci – glavni je lisica – in pestro prehrano. Odrasla žival je vegetarijanka. Prehranjuje se s popki bukovja in borovnic, pozimi s smrekovimi vršički in iglicami. Mladiči pa potrebujejo beljakovinsko hrano in iščejo pajke, mravlje, ličinke.
Pri nas večina populacije živi v Alpah, navaja Atlas ptic Slovenije. V 17., 18. in 19. stoletju se je za potrebe poganjanja parnih strojev razmahnilo oglarjenje. Oglje oziroma premog so delali večinoma iz bukovega lesa, zaradi česar so v gozdu bukev skoraj povsem izsekali. Ostala je smreka, ki so jo še dodatno pogozdovali. Zaraščanje gozdov z njo je povzročilo zakisanje tal, pognalo je veliko borovnic in populacija divjega petelina je eksplodirala.
Poseljevali so večino Slovenije razen nižinskih delov vzhodne in večjega dela Primorske. Peli so na Krimu, Rakitni, na Dolenjskem, v Kočevskem rogu, celo na ljubljanskem Rožniku. Najbolj nenavadno rastišče je bilo na Goričkem. V zadnjih 130 letih je bila številčnost divjega petelina največja med letoma 1910 in 1930, po letu 1960 pa se je začela zmanjševati. Upada nista ustavili niti prepoved lova leta 1984 niti zaščita po uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah leta 1993. Ocenjeno je, da pri nas živi okoli 450 pojočih samcev, a po zadnjih štetjih, tudi tem na Jelovici, bo to številko treba krepko popraviti navzdol.
