Japonci po več kot 30 letih začeli komercialno loviti kite
Država odločitev argumentira s pravico do ohranjanja kulturne tradicije in krepitvijo lokalne ekonomije, vendar so se apetiti prebivalcev po kitovem mesu v zadnjih desetletjih močno zmanjšali.
Odpri galerijo
Od treh vrst kitov, ki jih bodo lahko lovili japonski ribiči, je ena v kategoriji ogroženih vrst na rdečem seznamu IUCN. FOTO: Afp
Še isti dan, ko je Japonska izstopila iz mednarodne komisije za kitolov (IWC), so ladje iz pristanišč na severu in jugovzhodu države izplule na prvi komercialni kitolov po več kot 30 letih. Dolgo napovedovana poteza se je uresničila v mandatu slovenskega predsedovanja IWC.
Slovenija, ki je predsedstvo IWC prevzela septembra lani in bo komisijo vodila do oktobra prihodnje leto, na to ni imela vpliva. Gre za samostojno odločitev vsake države pogodbenice, pravi Andrej Bibič z ministrstva za okolje in prostor, ki je predstavnik Slovenije pri omenjeni komisiji. Naloga predsedujoče države je predvsem uspešna izvedba zasedanja med predsedovanjem in zagotovitev uspešnega delovanja komisije. Ta se ukvarja še z marsičim drugim kot določanjem kvot za kitolov. Ugotavlja velikosti populacij kitov in delfinov, si prizadeva za ohranjanje njihovega morskega okolja in naslavlja novodobne pritiske in grožnje, kot so podvodni hrup, zapletanje v mreže in posledice podnebnih sprememb na življenje v morju.
Japonska je znotraj komisije, ki je nastala na podlagi mednarodne konvencije o ureditvi kitolova, že vrsto let zahtevala odobritev komercialnega kitolova. Večkrat je poskušala pridobiti (zahtevano 75-odstotno) podporo držav podpisnic konvencije, a ji to ni uspelo. Pred šestimi meseci je napovedala izstop iz IWC in odstop od konvencije.
Japonska agencija za ribištvo je v sporočilu za javnost ta ponedeljek zapisala, da bodo kitolov izvajali le v svojih teritorialnih, in ne več v mednarodnih vodah, kar je dobra novica ob slabi, saj je Japonska s komercialnim kitolovom na Antarktiki sprožala burne kritike in proteste nevladnih okoljskih organizacij. Kvote za lov bo določala Japonska sama, obljubila pa je, da bo pri tem sledila metodologiji znanstvenega odbora IWC. Japonski ribiči bodo lahko lovili tri vrste kitov: borealne, brydove in ščukaste. Nobena vrsta po besedah Japonske ni ogrožena, vendar rdeči seznam ogroženih vrst govori drugače; borealne kite uvršča med ogrožene vrste. Do konca leta bodo japonski ribiči lahko ulovili 227 kitov.
Japonska je bila članica IWC vse od njene ustanovitve leta 1946. Leta 1986 je komisija uvedla moratorij na komercialni kitolov, da bi si ogrožene populacije kitov opomogle zaradi pretiranega lova, vendar se Japonska s tem ni strinjala in uveljavila pridržek na moratorij. Komercialni kitolov je nadaljevala pod pretvezo lova za znanstvene namene. Konvencija dopušča kitolov za znanstvene namene, vendar sta Avstralija in Nova Zelandija sprožili sodni spor, v katerem je sodišče odločilo, da se mora namen takšnega kitolova odražati v znanstvenih objavah, tega pa Japonska ni dokazala.
Pingpong med Japonsko in državami, ki so zahtevale rezultate njenega »znanstvenega programa«, je po besedah Bibiča potekal dve leti, a ni bilo epiloga. Odhod Japonske iz IWC je zato razumeti tudi kot njen poraz glede poskusa odprave moratorija nad komercialnim kitolovom. Tega izvajajo Norveška in Islandija, ki sta članici IWC, a prav tako uveljavljata pridržek na moratorij, ter Kanada in Indonezija, ki nista članici IWC.
Na Japonskem zahtevo za komercialni kitolov utemeljujejo s pravico do tradicionalne dejavnosti, upajo tudi na oživitev lokalne ekonomije priobalnih skupnosti, vendar so se apetiti Japoncev v zadnjih desetletjih močno spremenili. Domača poraba kitovega mesa je z 200.000 ton v 60. letih prejšnjega stoletja padla na manj kot pet tisoč ton v zadnjih letih.
Z odhodom Japonske iz IWC se je letni proračun te organizacije, ki se financira s prispevki držav pogodbenic, in znaša 1,7 milijona evrov, skrčil za sedem odstotkov. »Sekretariat je zelo proaktiven in išče rešitve,« pravi Bibič, in dodaja, da drugi del prilivov predstavljajo prostovoljni prispevki velikih držav, kot so ZDA in Avstralija.
Slovenija, ki je predsedstvo IWC prevzela septembra lani in bo komisijo vodila do oktobra prihodnje leto, na to ni imela vpliva. Gre za samostojno odločitev vsake države pogodbenice, pravi Andrej Bibič z ministrstva za okolje in prostor, ki je predstavnik Slovenije pri omenjeni komisiji. Naloga predsedujoče države je predvsem uspešna izvedba zasedanja med predsedovanjem in zagotovitev uspešnega delovanja komisije. Ta se ukvarja še z marsičim drugim kot določanjem kvot za kitolov. Ugotavlja velikosti populacij kitov in delfinov, si prizadeva za ohranjanje njihovega morskega okolja in naslavlja novodobne pritiske in grožnje, kot so podvodni hrup, zapletanje v mreže in posledice podnebnih sprememb na življenje v morju.
...
Japonska je znotraj komisije, ki je nastala na podlagi mednarodne konvencije o ureditvi kitolova, že vrsto let zahtevala odobritev komercialnega kitolova. Večkrat je poskušala pridobiti (zahtevano 75-odstotno) podporo držav podpisnic konvencije, a ji to ni uspelo. Pred šestimi meseci je napovedala izstop iz IWC in odstop od konvencije.
Japonska agencija za ribištvo je v sporočilu za javnost ta ponedeljek zapisala, da bodo kitolov izvajali le v svojih teritorialnih, in ne več v mednarodnih vodah, kar je dobra novica ob slabi, saj je Japonska s komercialnim kitolovom na Antarktiki sprožala burne kritike in proteste nevladnih okoljskih organizacij. Kvote za lov bo določala Japonska sama, obljubila pa je, da bo pri tem sledila metodologiji znanstvenega odbora IWC. Japonski ribiči bodo lahko lovili tri vrste kitov: borealne, brydove in ščukaste. Nobena vrsta po besedah Japonske ni ogrožena, vendar rdeči seznam ogroženih vrst govori drugače; borealne kite uvršča med ogrožene vrste. Do konca leta bodo japonski ribiči lahko ulovili 227 kitov.
Pod krinko znanosti
Japonska je bila članica IWC vse od njene ustanovitve leta 1946. Leta 1986 je komisija uvedla moratorij na komercialni kitolov, da bi si ogrožene populacije kitov opomogle zaradi pretiranega lova, vendar se Japonska s tem ni strinjala in uveljavila pridržek na moratorij. Komercialni kitolov je nadaljevala pod pretvezo lova za znanstvene namene. Konvencija dopušča kitolov za znanstvene namene, vendar sta Avstralija in Nova Zelandija sprožili sodni spor, v katerem je sodišče odločilo, da se mora namen takšnega kitolova odražati v znanstvenih objavah, tega pa Japonska ni dokazala.
Pingpong med Japonsko in državami, ki so zahtevale rezultate njenega »znanstvenega programa«, je po besedah Bibiča potekal dve leti, a ni bilo epiloga. Odhod Japonske iz IWC je zato razumeti tudi kot njen poraz glede poskusa odprave moratorija nad komercialnim kitolovom. Tega izvajajo Norveška in Islandija, ki sta članici IWC, a prav tako uveljavljata pridržek na moratorij, ter Kanada in Indonezija, ki nista članici IWC.
Japonci so se v zadnjih desetletjih odvadili jesti kitovo meso. FOTO: Reuters
Z odhodom Japonske manjši proračun IWC
Na Japonskem zahtevo za komercialni kitolov utemeljujejo s pravico do tradicionalne dejavnosti, upajo tudi na oživitev lokalne ekonomije priobalnih skupnosti, vendar so se apetiti Japoncev v zadnjih desetletjih močno spremenili. Domača poraba kitovega mesa je z 200.000 ton v 60. letih prejšnjega stoletja padla na manj kot pet tisoč ton v zadnjih letih.
Z odhodom Japonske iz IWC se je letni proračun te organizacije, ki se financira s prispevki držav pogodbenic, in znaša 1,7 milijona evrov, skrčil za sedem odstotkov. »Sekretariat je zelo proaktiven in išče rešitve,« pravi Bibič, in dodaja, da drugi del prilivov predstavljajo prostovoljni prispevki velikih držav, kot so ZDA in Avstralija.
