Ljubljana – Čebelarstvo je gospodarska panoga, ki je najbolj odvisna od vremena, kar z grenkobo spoznavajo čebelarji tudi letos, ko zaradi deževnega in hladnega aprila in maja napovedujejo za več kot tretjino manj medu. V katere druge dejavnosti, povezane s čebelami, se usmerjajo in kako uspešno se širi znanje slovenske čebelarske stroke na tujem?
Približno deset tisoč čebelarjev ima v povprečju 17 panjev, kar je manj od evropskega povprečja. Med je sicer cenjeno živilo, a zgolj od njega ni mogoče živeti, za predelavo v izdelke z višjo dodano vrednostjo pa je treba imeti dopolnilno dejavnost. Konec preteklega leta so na kmetijah opravljali 151 dopolnilnih dejavnosti, pretežno povezanih s čebelarstvom. Na čebelarski zvezi (ČZS) pravijo, da spodbujajo dopolnilne dejavnosti, žal pa je zakonodaja demotivacijska in onemogoča njihov razvoj. »Povprečen čebelar proda 50 litrov medice, kar mu prinese okoli 500 evrov, letni prispevek za poškodbe pri delu, poklicno bolezen in mesečni prispevek za tiste, ki niso kmečko zavarovani, pa je čez 400 evrov,« ponazori predsednik ČZS Boštjan Noč. Na zvezi si prizadevajo za spremembo zakonodaje, ki bi razbremenila nosilce dopolnilnih dejavnosti z znižanjem prispevka za zdravstveno zavarovanje.
Matice kranjske sivke tudi v Jordanijo
V čebelarstvu Pislak Bali so tveganje zmanjšali z diverzifikacijo dejavnosti. Največje slovensko čebelarstvo in eno največjih v EU gospodari z 2600 panji. Glavna pridelka sta med in matični mleček, vzrejajo tudi čebelje matice. Pridelajo od 30 do 50 ton medu na leto, večino ga prodajo v Sloveniji končnim potrošnikom, tudi vrtcem in šolam. Največjemu slovenskemu odkupovalcu Medexu ga že nekaj let ne prodajajo zaradi nizkih odkupnih cen, pojasnjuje Robert Bali. Kljub velikemu medenemu pridelku njihov način čebelarjenja ni industrijski, ampak tradicionalen, trdi Bali in poudarja: »Ni razlike med nami in čebelarji s 40 panji.« Matice kranjske sivke, ki je priljubljena zaradi mirnosti, majhne zimske porabe hrane, eksplozivne spomladanske rasti in majhne občutljivosti za bolezni, večinoma izvažajo v države EU, Jordanijo, Ukrajino in Estonijo.
Prizadevanja v okviru svetovnega dneva čebel so tek na dolge proge, a prinašajo tudi priložnost za dodatno trženje medu in medenih izdelkov, pravi Robert Bali iz čebelarstva Pislak Bali. Foto osebni arhiv
Prizadevanja v okviru svetovnega dneva čebel so tek na dolge proge, pravi Bali, a prinašajo tudi priložnost za dodatno trženje medu in medenih izdelkov. Toda za to bi si morali prizadevati za profesionalizacijo čebelarstva. Slovensko čebelarstvo je zelo majhno in ne more pridelati večjih tržnih presežkov. »Veliko se posvečamo promociji, ne ustvarjamo pa pogojev, da bi več čebelarjev svoje pridelke tržilo.«
Prenos znanja državam v razvoju
Slovenska čebelarska akademija, ki je bila kot oddelek kmetijskega inštituta ustanovljena lani, s programi neformalnega izobraževanja deli znanje slovenske čebelarske stroke doma in drugod po svetu. S potujočim učiteljem je skupaj z Medexom vključena v projekt v Bangladešu, katerega cilj je usposobiti mlade brezposelne in ženske za čebelarjenje. Svoje programe promovira prek slovenskih veleposlaništev v Avstraliji, Iranu, Indiji, Argentini in Kanadi. V Iranu bo organizirala čebelarske delavnice in izobraževanje za opolnomočenje žensk. Z Butanom pa išče sredstva za začetni obisk in analizo čebelarskega stanja v kraljevini. »Vloga čebelarske akademije je prenos znanja v državah v razvoju, ki prinaša veliko priložnosti tudi Sloveniji: možnost za študij podnebnih sprememb in prilagoditev čebeljih ras, priložnost za zaposlitev slovenskih čebelarjev v tujini in pri projektnem delu,« meni njena predstojnica Damjana Grobelšek.
Ponaredki medu nelojalna konkurenca
Ker v Sloveniji pridelamo manj kot polovico medu glede na potrebe, ga veliko uvozimo, s tem pa k nam prihaja tudi nevarnost ponarejenega medu, ki je globalna težava; med je na sedmem mestu med najpogosteje ponarejenimi živili. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je na predlog čebelarske zveze evropski komisiji poslalo pobudo za obvezno označevanje mešanice medu po izvoru, s čimer bi zaščitili pridelovalce iz držav EU. Robert Bali pobudo podpira, vendar meni, da bi morali več denarja vložiti v vzorčenje uvoženega medu. Po njegovi oceni ponarejenega medu pri nas ni veliko, a v trgovinah najdemo tudi med, ki stane po štiri evre za kilogram. Slovenskega medu v podnebno tako spremenljivem okolju in ob danih donosih ni mogoče pridelati za takšno ceno. Ponarejeni med sicer ni škodljiv za zdravje, gre pa za zavajanje potrošnikov.
