Podnebje je zdaj v rokah politike
Na ulicah Glasgowa in drugih mest se zbirajo zlasti mladi protestniki, ki zahtevajo ukrepanje zdaj, saj so izkušnje z obljubami in napovedmi slabe. Za zdaj niti zaveze držav ne obetajo omejitve segrevanja na 1,5, temveč prej na 1,9 stopinje Celzija, poleg tega so pogajalci še daleč od dogovora o financiranju podnebnih ukrepov in prilagajanja v državah v razvoju.
Glavna pogajalka zveze malih otoških držav, ki so med najbolj ogroženimi zaradi učinkov podnebnih sprememb, Lia Nicholson, je povedala, da se ta teden začenja hitra priprava osnutka končnega dogovora. Na nekaterih področjih so precej daleč, pri drugih pa skoraj ni napredka. Emisije toplogrednih plinov se povečujejo. Trg lahko pri tem pomaga, a tudi škoduje. »Če se borimo za omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, moramo trgu dati pravi signal, ljudem in zasebnemu sektorju moramo dati vedeti, da bo trg ogljika zmanjšal emisije za kar največji odstotek, ne zgolj za pet odstotkov. Glasgowa ne moremo zapustiti, ne da bi sprejeli odločitve, ki bodo ohranile cilj 1,5 stopinje Celzija živ. To je temelj vsake odločitve,« je povedala Lia Nicholson.
Kozarec je zgolj napol poln tudi pri preglednosti. Knjiga pravil za poročanje še ni dokončana, treba pa bo zagotoviti tudi denar za tri cikle preverjanja transparentnosti poročanja držav vsaki dve leti. Transparentnost manjka tudi pri podpori državam v razvoju.
Upadanje biotske pestrosti in podnebne spremembe imajo enak vzrok, to je neučinkovita in nenadzorovana raba naravnih virov.
»Če pade drevo v gozdu, kjer ga nihče ne sliši, povzroči kakšen zvok?« je Lia Nicholson ponazorila skrito predstavitev poročila o zavezah držav, ki so daleč od cilja. Države potrebujejo veliko ambicioznejše cilje že za leto 2030. Podobno je s 100 milijardami dolarjev v zelenem podnebnem skladu, ki naj bi jih zagotovile bogate države. Pri financiranju prilagajanja in odprave škod pa bogate države vztrajajo, da bodo že investirale, vendar morajo države v razvoju pripraviti ustrezne projekte. Male otoške države pa zahtevajo jasno določen znesek, saj jih učinki podnebnih sprememb spravljajo v velike dolgove, ki ustavljajo razvoj. Tako so otoške države prepuščene človekoljubni pomoči.
Za zaprtimi vrati uspešneje
Danes se v Glasgowu začenja ministrska konferenca, po nekaterih ocenah so dogovori za zaprtimi vrati lahko uspešnejši. Na dvodnevnem vrhu svetovnih voditeljev se je več kot sto voditeljev zavezalo, da bodo do leta 2030 ustavili krčenje gozdov. Med podpisniki je tudi Brazilija, kjer je krčenje amazonskega pragozda še posebej pereča tema. Na pobudo ZDA in EU pa je bila sprožena pobuda o zmanjšanju globalnih emisij metana za 30 odstotkov do leta 2030 glede na leto 2020. K omenjenima sporazumu in pobudi je pristopila tudi Slovenija.
Če pade drevo v gozdu, kjer ga nihče ne sliši, povzroči kakšen zvok?
Platforma Sloga pa je v imenu mednarodnega konzorcija civilnodružbenih organizacij Climate of Change pozvala slovensko vlado kot predsedujočo svetu Evropske unije, evropsko komisijo in evropski parlament, da se zavzamejo za ambicioznejše ukrepe in politike, ki bodo zagotovili zdravo in trajnostno prihodnost za sedanje in prihodnje generacije.
Pri tem mora Evropska unija zagotoviti, da dosežemo podnebno nevtralnost do leta 2040, desetletje pred trenutnim ciljem. Nujno je družbeno in ekološko pravično gospodarstvo, ki postavlja interese družbe ter narave nad interese podjetij. Evropska unija ima obveznost, da krepi finančno pomoč za izvajanje podnebnih ukrepov v državah globalnega juga.
40
odstotkov manjša je zdaj vrednost naravnega kapitala kakor leta 1992.
Precej spregledana je tudi biotska raznovrstnost. Narava in biotska raznovrstnost upadata hitreje kot kdaj prej v zgodovini. Kar milijonu rastlinskih in živalskih vrst grozi izumrtje, nekaterim že v nekaj desetletjih. Vrednost svetovnega naravnega kapitala je od leta 1992 upadla za kar 40 odstotkov. Ob tem se podnebne spremembe še krepijo. Dve veliki težavi sta povezani in imata enak vzrok, to je neučinkovita in slabo nadzorovana uporaba naravnih virov.
