Pred desetletji prepovedani strupi, ki jih je ustvaril človek, grozijo obstoju ork

Kiti ubijalci nimajo svetle prihodnosti. V njih se nabirajo strupeni poliklorirani bifenili, ki so jih proizvajali v sredini prejšnjega stoletja in so še danes velik okoljski problem.
Fotografija: Kiti ubijalci so med organizmi, v katerih se PCB-ji najbolj nabirajo, zato obstajajo velika vprašanja o njihovem zdravju. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Kiti ubijalci so med organizmi, v katerih se PCB-ji najbolj nabirajo, zato obstajajo velika vprašanja o njihovem zdravju. FOTO: Shutterstock

Kemična onesnaževala, ki so zaradi strupenosti ponekod prepovedani že desetletja, še vedno nepopravljivo škodujejo okolju. Nova študija, objavljena v reviji Science, kaže, da je obstoj populacij kitov ubijalcev ali ork pod vprašanjem zaradi nekoč široko uporabljene, a zelo strupene in kancerogene spojine PCB ali polikloriranih bifenilov. 
 

Kaj so PCB? 


Poliklorirani bifenili (PCB) so skupina prek 200 spojin, ki jih po podatkih Agencije za okolje (Arso) delimo na dve skupini glede na njihovo strupenost. So umetne organske spojine iz skupine kloriranih cikličnih ogljikovodikov in so ena najbolj toksičnih snovi, ki jih je ustvaril človek. Proizvajali so jih namerno zaradi njihovih lastnosti kot so negorljivost, kemična stabilnost, visoko vrelišče ter električne izolacijske lastnosti in se tako uporabljali v industriji kot sredstva za prenos toplote, kot hidravlične tekočine, kot izolacijska in protipožarna sredstva, v proizvodnji transformatorjev, kondenzatorjev, prisotni so lahko tudi v gradbenem materialu, strojnih mazivih, premazih, mehčalcih in črnilih, so navedli na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. 

Kljub prepovedi uporabe konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, so PCB vstopili v okolje in preko okolja v prehransko verigo, kjer jih še vedno zaznavamo. Zelo se počasi razkrajajo, poleg tega so sposobni bioakumulacije v živih organizmih. Najvišje vsebnosti dioksinov in PCB so bile v državah EU med 1995 in 2010 najdene v ribjih jetrih, v Sloveniji jih med leti 2012 in 2014 največ najdemo v mišičnini rib, sledijo maščobna tkiva in meso goveda ter ovc. Proizvajalci živil in pristojni organi si morajo proaktivno prizadevati za zmanjšanje dioksinov in PCB v živilih in krmi, so še navedli na Arsu.


Plenilski kiti na koncu verige 


Kiti ubijalci (Orcinus orca) so med organizmi, v katerih se PCB-ji najbolj nabirajo, zato obstajajo velika vprašanja o njihovem zdravju. Orke, ki živijo od 50 do 80 let, so namreč na koncu prehranjevalne verige in tako se v njih steče vse, kar so pojedle ribe nižje po lestvici. Nekatere populacije ob industrializiranih obalah, na primer ob obalah Velike Britanije, v Gibraltarski ožini, ob Braziliji, Japonski in Kaliforniji, so skoraj zagotovo na poti do propada v naslednjih 30 do 50 letih. Bolje kaže orkam v čistejših vodah okoli Antarktike in Arktike, kjer naj bi številčnost povečala. 

Številne skupine ork že dlje časa niso uspele vzgojiti mladiča. FOTO: Center for Whale Research/AP
Številne skupine ork že dlje časa niso uspele vzgojiti mladiča. FOTO: Center for Whale Research/AP


Kemikalije namreč načenjajo imunski sistem črnobelih sesalcev, prav tako vplivajo na jajčnike samic in posledično na razmnoževanje. Ork ob zahodni obali Škotske je le še osem, mladiča skupina ni imela že 20 let. Spolno zrelost dosežejo relativno pozno, ko jo, imajo enega mladiča na vsakih nekaj let, ki pa morda ne bo dočakal odraslosti. Še več, morda bo zanj usodno prav materino mleko. PCB-ji se nabirajo v maščobah in te so značilne za morske sesalce. Mastno mleko je tako polno strupenih spojin. Raziskovalci so našli kar 1300 miligramov PCB v kilogramu masti nekaterih ork, študije pa kažejo, da lahko že 50 miligramov v kilogramu povzroči neplodnost in težave imunskega sistema. 


Kaj lahko naredimo? 


Številne države še niso naredile domače naloge in se PCB-ji še vedno »skrivajo« na odprtem. Bili so namreč prisotni v barvah in lepilih in tako so jih uporabili v starejših hišah ali premazih na ladjah. Ob nepravilnem odlaganju takšnega (gradbenega) materiala, bi lahko toksične spojine prišle v okolje. Ko so enkrat v oceanih, se kaj veliko ne da več, kot da pustimo naravi, da naredi svoje, a to traja tudi več desetletij. Na podlagi Stockholmske konvencije o obstojnih organskih onesnaževalih, ki jo je podpisalo 152 držav, naj bi se do leta 2025 odpravila vsa uporaba PCB-jev. 

Slovenija je konvencijo podpisala 23. junija 2001 in jo ratificirala 4. maja 2004. Konvencija je v svetovnem merilu stopila v veljavo 17. maja 2004.

PCB-ji, podobno kot ozonu škodljivi freoni, so še ena zgodba iz preteklosti, ki nam mora služiti kot opomnik, da nekaj, kar je še tako uporabno, ni nujno tudi okolju prijazno in to nas lahko tepe še lep čas. 

Več iz te teme:

Komentarji: