Prevažanje več sto kilometrov za zdaj še cenejše od lastne sežigalnice
Količina odpadkov se povečuje. Večino jih izvozimo, s tem pa izgubljamo surovine in razvoj.
Odpri galerijo
Polovico od 130.000 ton zbranih nevarnih odpadkov predstavlja odpadna e-oprema. FOTO: Reuters
V Sloveniji smo lani pridelali več kot 132.000 ton nevarnih odpadkov, kar je deset odstotkov več kot leto prej. Ob nadaljevanju gospodarske rasti je pričakovati, da se bo njihov obseg še povečeval, odstranjevanje pa nas bo stalo vse več.
Ker nimamo dovolj lastnih zmogljivosti za termično obdelavo nevarnih odpadkov –podobna je zgodba s plastičnimi odpadki –, jih glavnino (95 odstotkov) izvozimo v tujino. In to vse dlje, ne zgolj do Dunaja v tamkajšnjo mestno sežigalnico, temveč celo do 800 kilometrov oddaljene Francije. Gradnja novih sežigalnic v Evropi je zadnja leta zastala, poleg tega države z ustreznimi obrati uveljavljajo načelo samozadostnosti glede oskrbe z odpadki, zato se bomo morali v Sloveniji prej ali slej spoprijeti z vprašanjem, kako bomo poskrbeli za lastne nevarne odpadke, so izpostavili govorci na okrogli mizi o problematiki ravnanja z nevarnimi odpadki, katerim je posvečen letošnji evropski teden zmanjševanja odpadkov med 17. in 25. novembrom.
Kako malo manjka do popolnega razpada sistema, je pokazal lanski požar v Kemisu, največjemu zbiralcu nevarnih odpadkov v Sloveniji. Zaradi uničenja obrata vrhniško podjetje več mesecev ni moglo prevzemati nevarnih odpadkov, zato so se ti hitro nakopičili. Največje težave so imele bolnišnice, farmacevtska in avtomobilska podjetja. Drugi zbiralci nevarnih odpadkov teh odpadkov niso mogli takoj prevzeti tudi zaradi dolgotrajnih postopkov pridobitve izvoznih dovoljenj, je povedal Rudolf Horvat, direktor podjetja Saubermacher Slovenija, ki se prav tako ukvarja s prevzemanjem in predelavo nevarnih odpadkov. Zaplet so po rešili šele s tedenskimi sestanki na okoljskem ministrstvu, s katerimi so dosegli pospešitev izdaje izvoznih dovoljenj, je povedala direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte.
Kot razlog, zakaj v Sloveniji nimamo naprav za termično obdelavo nevarnih odpadkov, je Rudolf Horvat navedel majhnost tržišča – letno pri nas nastane 50.000-60.000 ton nevarnih komunalnih odpadkov, velike sežigalnice pa imajo zmogljivost do 200.000 ton –, zaradi česar postavitev takšnega objekta naj ne bi bila rentabilna, razen če bi dodatne količine nevarnih odpadkov uvažali. Zdajšnje prevažanje nevarnih odpadkov več sto kilometrov je očitno še vedno rentabilno.
Med v Sloveniji zbranimi nevarnimi odpadki je skoraj polovica odpadne elektronske in električne opreme. Najbolj nevarne so sijalke, ki vsebujejo živosrebrni prah, hladilniki (in drugi aparati), ki vsebujejo ozonu škodljive pline freone, in katodne cevi, v katerih so težke kovine. Vsako leto se količina odpadne e-opreme poveča za deset odstotkov – ta je eden najhitreje rastočih odpadkov na svetu –, kar odseva tudi rast njene proizvodnje.
Letno je na trg danih 16.000 ton elektronskih in električnih aparatov, zberemo in obdelamo približno jih 6.000 ton, glavnina preostanka (10.000 ton) pa se kopiči v gospodinjstvih, je ocenil Emil Šehić, direktor družbe Zeos, ki vzpostavlja in upravlja skupne sheme ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo ter z odpadnimi prenosnimi baterijami in akumulatorji v Sloveniji.
Nova uredba o električni in elektronski opremi je v slovenski pravni red prenesla evropsko direktivo, ki Sloveniji postavlja ambiciozne cilje. »Trenutno smo tik pod postavljenim ciljem zbiranja e-odpadkov, saj dosegamo 40 odstotkov, medtem ko je stopnja zbiranja za leto 2016 z direktivami in zakonodajo postavljena na 41 odstotkov povprečne mase električne in elektronske opreme, ki je letno dana na trg.« Okoli te številke se giblje večina držav, je dodal Šehić, »doseganje 65 odstotkov do leta 2021, kar je že uspelo Skandinaviji, Švici in Irski, pa predstavlja velik izziv ne le za Slovenijo, ampak tudi za večino držav Evropske unije«.
Tudi pri e-odpadkih je Slovenija pretežno izvoznica, kar je po besedah Šehića slabo. S tem izgubljamo pomembne sekundarne sestavine in razvoj, na katerem temelji obdelava e-odpadkov. »V tujini razvijajo napredne tehnologije za obdelavo LCD zaslonov, fotovoltaičnih panelov, pri nas pa takšnega razvoja ni, ker tudi ni tehnologij recikliranja.« Obdelava poteka na primarni ravni ročne razgradnje in sortiranja.
Šehić je še opozoril na nelojalno konkurenco pri obdelavi e-odpadkov, ki znižuje stroške storitve prevzemanja in obdelave ter s tem kakovost same storitve. Poziva k vzpostavitvi ustrezne infrastrukture obdelave e-odpadkov in stabilnega financiranja ravnanja z njimi, ki ga bo treba zagotoviti, če bomo hoteli doseči ambicioznejše cilje zbiranja.
Muharem Husić, magister kemijske tehnologije in strokovnjak na področju ravnanja z odpadki, pa je poudaril, da se moramo najprej pogovoriti, kako bomo zmanjšali količino nevarnih odpadkov. Začeti je treba pri viru, torej pri proizvajalcih oziroma gospodarstvu. Za onesnaževanje, ki ga povzročajo, bi morali plačati več. »Kazalnik resničnega razvoja GPI kaže, da številne razvite države, kot so Avstrija, Švedska in Nemčija, beležijo stalen padec kakovosti življenja in to kljub višjemu BDP. Rešitev torej ni v večji proizvodnji, ampak v koreniti spremembi načina proizvodnje in potrošnje.«
Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, ki skupaj z okoljskim ministrstvom koordinira letošnji evropski teden zmanjševanja odpadkov, se je obrnil na uporabnike, ki se morajo bolj izobraziti o nevarnih odpadkih. Zbornica je s tem namenom objavila priročnik Razbremenimo okolje strupenih snovi s praktičnimi navodili, kako ravnati z nevarnimi odpadki in preprečiti njihovo nastajanje. »V delih države, ki še niso opremljeni s kanalizacijskim sistemom in so priključeni na male ali biološke čistilne naprave, bi morali prebivalci uporabljati le biološko razgradljiva čistila, saj običajnih agresivnih takšne čistilne naprave ne morejo razgraditi,« je poudaril Zupanc.
Komunalna podjetja ljudi ozaveščajo preko dveh akcij: zbiranja jedilnega olja iz gospodinjstev (to sicer ni nevaren odpadek, a je problematično zaradi varovanja vodnih virov) ter s prikazom »vsiljivcev«, nevarnih odpadkov, ki se pojavljajo v običajnih predmetih, a ne pomislimo, da spadajo med nevarne.
Preberite priročnik o pravilnem ravnanju z nevarnimi odpadki.
Ker nimamo dovolj lastnih zmogljivosti za termično obdelavo nevarnih odpadkov –podobna je zgodba s plastičnimi odpadki –, jih glavnino (95 odstotkov) izvozimo v tujino. In to vse dlje, ne zgolj do Dunaja v tamkajšnjo mestno sežigalnico, temveč celo do 800 kilometrov oddaljene Francije. Gradnja novih sežigalnic v Evropi je zadnja leta zastala, poleg tega države z ustreznimi obrati uveljavljajo načelo samozadostnosti glede oskrbe z odpadki, zato se bomo morali v Sloveniji prej ali slej spoprijeti z vprašanjem, kako bomo poskrbeli za lastne nevarne odpadke, so izpostavili govorci na okrogli mizi o problematiki ravnanja z nevarnimi odpadki, katerim je posvečen letošnji evropski teden zmanjševanja odpadkov med 17. in 25. novembrom.
Sežigalnica se (še) ne izplača
Kako malo manjka do popolnega razpada sistema, je pokazal lanski požar v Kemisu, največjemu zbiralcu nevarnih odpadkov v Sloveniji. Zaradi uničenja obrata vrhniško podjetje več mesecev ni moglo prevzemati nevarnih odpadkov, zato so se ti hitro nakopičili. Največje težave so imele bolnišnice, farmacevtska in avtomobilska podjetja. Drugi zbiralci nevarnih odpadkov teh odpadkov niso mogli takoj prevzeti tudi zaradi dolgotrajnih postopkov pridobitve izvoznih dovoljenj, je povedal Rudolf Horvat, direktor podjetja Saubermacher Slovenija, ki se prav tako ukvarja s prevzemanjem in predelavo nevarnih odpadkov. Zaplet so po rešili šele s tedenskimi sestanki na okoljskem ministrstvu, s katerimi so dosegli pospešitev izdaje izvoznih dovoljenj, je povedala direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte.
V Sloveniji potrebujemo Kemis oziroma kateri koli drugi obrat za zbiranje nevarnih odpadkov, saj bi v nasprotnem primeru ti pristali v naravi. FOTO: Jure Eržen
V Sloveniji potrebujemo Kemis oziroma kateri koli drugi obrat za zbiranje nevarnih odpadkov, saj bi v nasprotnem primeru ti pristali v naravi, so bili enotni udeleženci okrogle mize. Kemis, kjer leto in pol po požaru zaključujejo gradbeno sanacijo, deluje s 30-odstotno zmogljivostjo, s polno paro naj bi začel delovati takoj po novem letu. Novega okoljevarstvenega dovoljenja za gradbene posege na območju obrata mu po pravnem mnenju njegovih odvetnikov ni bilo treba pridobiti; enako je odločila okoljska inšpekcija, medtem ko je stališče lokalnih civilnih iniciativ in odvetnika občine Vrhnika diametralno nasprotno. Za uporabo dovoljenje podjetje vrhniške upravne enote še ni zaprosilo. Po novi gradbeni zakonodaji ga naj niti ne bi potrebovalo, zadoščale naj bi izjave izvajalcev del, da so bila ta ustrezno opravljena.
Kot razlog, zakaj v Sloveniji nimamo naprav za termično obdelavo nevarnih odpadkov, je Rudolf Horvat navedel majhnost tržišča – letno pri nas nastane 50.000-60.000 ton nevarnih komunalnih odpadkov, velike sežigalnice pa imajo zmogljivost do 200.000 ton –, zaradi česar postavitev takšnega objekta naj ne bi bila rentabilna, razen če bi dodatne količine nevarnih odpadkov uvažali. Zdajšnje prevažanje nevarnih odpadkov več sto kilometrov je očitno še vedno rentabilno.
Industrija letno proizvede med 50 in 60 tisoč ton nevarnih odpadkov. Na fotografiji strupeni odpadki v stari Cinkarni iz leta 2014. FOTO: Brane Piano
Prevladujejo e-odpadki
Med v Sloveniji zbranimi nevarnimi odpadki je skoraj polovica odpadne elektronske in električne opreme. Najbolj nevarne so sijalke, ki vsebujejo živosrebrni prah, hladilniki (in drugi aparati), ki vsebujejo ozonu škodljive pline freone, in katodne cevi, v katerih so težke kovine. Vsako leto se količina odpadne e-opreme poveča za deset odstotkov – ta je eden najhitreje rastočih odpadkov na svetu –, kar odseva tudi rast njene proizvodnje.
Ločeno zbiranje odpadne e-opreme je zagotovljeno, doseči moramo še bolj ambiciozne cilje. FOTO: Blaž Samec
Letno je na trg danih 16.000 ton elektronskih in električnih aparatov, zberemo in obdelamo približno jih 6.000 ton, glavnina preostanka (10.000 ton) pa se kopiči v gospodinjstvih, je ocenil Emil Šehić, direktor družbe Zeos, ki vzpostavlja in upravlja skupne sheme ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo ter z odpadnimi prenosnimi baterijami in akumulatorji v Sloveniji.
Nova uredba o električni in elektronski opremi je v slovenski pravni red prenesla evropsko direktivo, ki Sloveniji postavlja ambiciozne cilje. »Trenutno smo tik pod postavljenim ciljem zbiranja e-odpadkov, saj dosegamo 40 odstotkov, medtem ko je stopnja zbiranja za leto 2016 z direktivami in zakonodajo postavljena na 41 odstotkov povprečne mase električne in elektronske opreme, ki je letno dana na trg.« Okoli te številke se giblje večina držav, je dodal Šehić, »doseganje 65 odstotkov do leta 2021, kar je že uspelo Skandinaviji, Švici in Irski, pa predstavlja velik izziv ne le za Slovenijo, ampak tudi za večino držav Evropske unije«.
Odpadne sijalke so med najnevarnejšimi e-odpadki. FOTO: Ruben Sprich/ Reuters
Tudi pri e-odpadkih je Slovenija pretežno izvoznica, kar je po besedah Šehića slabo. S tem izgubljamo pomembne sekundarne sestavine in razvoj, na katerem temelji obdelava e-odpadkov. »V tujini razvijajo napredne tehnologije za obdelavo LCD zaslonov, fotovoltaičnih panelov, pri nas pa takšnega razvoja ni, ker tudi ni tehnologij recikliranja.« Obdelava poteka na primarni ravni ročne razgradnje in sortiranja.
Šehić je še opozoril na nelojalno konkurenco pri obdelavi e-odpadkov, ki znižuje stroške storitve prevzemanja in obdelave ter s tem kakovost same storitve. Poziva k vzpostavitvi ustrezne infrastrukture obdelave e-odpadkov in stabilnega financiranja ravnanja z njimi, ki ga bo treba zagotoviti, če bomo hoteli doseči ambicioznejše cilje zbiranja.
Porabo moramo zmanjšati
Muharem Husić, magister kemijske tehnologije in strokovnjak na področju ravnanja z odpadki, pa je poudaril, da se moramo najprej pogovoriti, kako bomo zmanjšali količino nevarnih odpadkov. Začeti je treba pri viru, torej pri proizvajalcih oziroma gospodarstvu. Za onesnaževanje, ki ga povzročajo, bi morali plačati več. »Kazalnik resničnega razvoja GPI kaže, da številne razvite države, kot so Avstrija, Švedska in Nemčija, beležijo stalen padec kakovosti življenja in to kljub višjemu BDP. Rešitev torej ni v večji proizvodnji, ampak v koreniti spremembi načina proizvodnje in potrošnje.«
Jedilno olje ni nevaren odpadek, vendar ima ob nepravilnem odlaganju lahko hude posledice za vodno okolje. FOTO: Mavric Pivk
Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, ki skupaj z okoljskim ministrstvom koordinira letošnji evropski teden zmanjševanja odpadkov, se je obrnil na uporabnike, ki se morajo bolj izobraziti o nevarnih odpadkih. Zbornica je s tem namenom objavila priročnik Razbremenimo okolje strupenih snovi s praktičnimi navodili, kako ravnati z nevarnimi odpadki in preprečiti njihovo nastajanje. »V delih države, ki še niso opremljeni s kanalizacijskim sistemom in so priključeni na male ali biološke čistilne naprave, bi morali prebivalci uporabljati le biološko razgradljiva čistila, saj običajnih agresivnih takšne čistilne naprave ne morejo razgraditi,« je poudaril Zupanc.
Komunalna podjetja ljudi ozaveščajo preko dveh akcij: zbiranja jedilnega olja iz gospodinjstev (to sicer ni nevaren odpadek, a je problematično zaradi varovanja vodnih virov) ter s prikazom »vsiljivcev«, nevarnih odpadkov, ki se pojavljajo v običajnih predmetih, a ne pomislimo, da spadajo med nevarne.
Preberite priročnik o pravilnem ravnanju z nevarnimi odpadki.
