Smo že prepozni, se nas bo Zemlja znebila?
Ob vseh nemirih, odstopu ZDA od sporazuma, je pred državami pomembna naloga – postaviti temelje preživetja
Odpri galerijo
Po opozorilih znanstvenikov bi morale države svoje zaveze povečati, da bi se svetovne emisije med letoma 2020 in 2030 znižale za 7,6 odstotka na leto.
FOTO: Reuters
Danes se začne že 25. konferenca pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah (COP25). V ZN pričakujejo, da se države zavedajo vse hujših posledic emisij, nevladne okoljske organizacije pa se bojijo, da se bodo zaveze držav iz pariškega podnebnega sporazuma pred uveljavitvijo konec prihodnjega leta še zmanjšale.
Države, skupaj jih je 197, bi morale po opozorilih znanstvenikov svoje zaveze tako povečati, da bi se svetovne emisije med letoma 2020 in 2030 znižale za 7,6 odstotka na leto, sicer se lahko poslovimo od omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. To je velika zahteva, saj se emisije še kar povečujejo.
Za tako hitro zmanjševanje emisij bo namreč treba zaveze držav povečati za več kot petkrat. Temelje za to – države morajo po določbah pariškega podnebnega sporazuma, sprejetega leta 2015, nove zaveze poslati prihodnje leto – naj bi postavili do 13. decembra v Madridu.
Z drugimi besedami, svetovne emisije toplogrednih plinov je treba do leta 2030 zmanjšati za 45 odstotkov, do leta 2050 pa postati podnebno nevtralni. Brez takega zmanjšanja emisij je človeštvo ogroženo. A tudi to ni gotovo, saj ni popolnoma jasno, ali nismo že prestopili točke brez vrnitve. Ena izmed nevarnosti je namreč tudi taljenje permafrosta in sproščanje metana. Prav zato v Združenih narodih opozarjajo, da je treba doseči nove cilje in določiti nove roke za ukrepanje.
Slovenija se še odloča, analize okoljskih organizacij, tudi Focusa, pa kažejo, da energetske pobude in razvojni scenariji ne vključujejo dovolj obsežno koncepta zadostnosti in pravičnosti. Pri nas, denimo, energetska revščina še ni definirana, prav tako v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu ni predvidena pravočasna priprava načrta zapiranja premogovnika Velenje.
Konferenci v Madridu bo predsedoval Čile, od tam so jo namreč prestavili zaradi nemirov, španska vlada pa zagotavlja logistično podporo. Patricia Espinosa, izvršna sekretarka konvencije, je pred začetkom opozorila, da so bile tudi letos posledice podnebnih sprememb obsežne, od suš, viharjev do vročinskih valov, kar pa je slabo vplivalo na prizadevanja za izkoreninjenje revščine, izboljšanje zdravja ljudi, omejitev migracij in neenakosti.
»Okence možnosti, da svet naslovi podnebne spremembe, se hitro zapira. Nujno moramo uporabiti vsa orodja mednarodnega sodelovanja, da postane COP25 odskočna deska za večja prizadevanja, ki bodo svet postavila na pot tranzicije do nizkoogljičnosti in večje odpornosti na posledice zaradi podnebnih sprememb,« pravi Patricia Espinoza. Prihodnje leto morajo države poslati posodobljene zaveze.
Te so tudi del podnebnega sporazuma, ki predvideva omejitev segrevanja na dve stopinji Celzija in prizadevanje vseh, da se planet ne bi segrel za več kot 1,5 stopinje. Na medvladnem panelu za podnebne spremembe je bilo jasno opozorjeno na veliko razliko med tema številkama. V ZN pričakujejo, da se bodo prizadevanja držav pokazala že s tem, če bi v Madridu lahko dogovorno zaprli še nekaj poglavij iz podnebnega sporazuma, ki določajo njegovo učinkovitost. Med njimi je šesti člen, ki naj bi vseboval navodila, kako bodo delovali mednarodni podnebni oziroma ogljični trgi.
Drugi poudarki COP25 vključujejo prilagajanje, izgube in škode zaradi podnebnih sprememb, transparentnost delovanja, financiranje, strokovno usposobljenost, domorodna ljudstva, oceane, gozdarstvo, enakopravnost spolov in drugo. Države v razvoju pričakujejo, da bodo bogatejše države zagotovile denar za ozelenitev njihovih gospodarstev in povečanje odpornosti. »Nekaj napredka je bilo, vendar bomo še naprej zahtevali, da morajo razvite države izpolniti svojo zavezo, da bodo v sklad za države v razvoju do leta 2020 na leto vplačale 100 milijard dolarjev,« pravi Espinozova. Dejala je, da mora vse financiranje izkazovati transformacijo v trajnostno in odporno rast, »kapljice v vedro niso dovolj, potrebujemo morje sprememb«.
Slovenija mora po sedanjih zavezah, ki se z evropsko razglasitvijo podnebne krize sicer lahko še spremenijo, do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 20 odstotkov, povečati učinkovitost rabe energije za 35 odstotkov, doseči vsaj 27-odstotni delež obnovljivih virov v končni porabi energije, poleg tega pa povečati vlaganja v raziskave in razvoj na 3,6 odstotka BDP, od tega naj bi javno financiranje doseglo 1,6 odstotka BDP.
Slovenija bo te cilje zelo težko dosegla. Veliko možnosti je za prihranke pri porabi toplote – za kar 37 odstotkov –, posebno z dosledno uporabo odpadne toplote, je pojasnil Boris Sučić z Instituta Jožefa Stefana, ki vodi konzorcij za pripravo nacionalnega energetskega podnebnega načrta (NEPN). Tega zahteva evropska komisija in bo podlaga za pridobivanje evropskega denarja. Že prejšnja komisija je napovedala, da bo vsaj četrtina evropskega proračuna namenjena za podnebne ukrepe. Sučić je še dodal, da smo ena redkih držav v regiji, ki lahko presežejo cilj za učinkovitost rabe energije, kar bi za Slovenijo lahko postalo dodatna motivacija, saj bi denar za te ukrepe ostal doma.
Glavna težava, tako pri deležu obnovljivih virov energije in emisijah kot pri učinkoviti rabi energije, je promet. Za zdaj v gorivih ni niti dovolj biogoriv, Slovenija pa je po deležu porabe končne energije v prometu na četrtem mestu v EU. »Česar ne naredimo v prometu, se prenese v druge sektorje,« je poudaril Sučić in dodal, da gre za »gromozanske izzive in gromozanske spremembe«. En odstotek obnovljivih virov pri tem pomeni 600 gigavatnih ur na leto (povprečno gospodinjstvo pri nas na leto porabi dobre tri gigavatne ure elektrike). Pri nas še nimamo definirane niti energetske revščine.
Tako v proizvodnji elektrike manjka 1,2 teravatne ure elektrike iz obnovljivih virov. A soglasja, v kaj vlagati, ne bo lahko doseči. Hidroelektrane pomenijo industrializacijo rek, pravi Andreja Slameršek, predsednica društva za proučevanje rib. Ko reka teče, se voda čisti, v akumulacijskih jezerih pa se spremeni temperatura, kisika je manj, začne se rast alg, kopičijo se strupene snovi in mulj. Poleg tega se dolgoročno povsod zniža raven podtalnice. Slamerškova je opozorila, da ne bodo dovolili gradnje nobene nove hidroelektrarne.
V energetiki pa so se pripravljeni pogovarjati, kako kaj zgraditi. »Če narod ne poskrbi zase, zanj ne bo poskrbel nihče drug,« pravi Stojan Nikolić, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne. Opozoril je, da hidroelektrarn kljub koncesijam ne morejo graditi. Poleg tega bi bilo treba pravočasno začeti preobrazbo velenjskega premogovnika. Razmisliti pa bi morali tudi o desetih plinskih elektrarnah, saj največja baterija v Evropi lahko zagotovi moč 12 megavatov za le uro in pol.
Med priložnostmi je bil večkrat omenjen tudi vodik in metan iz vodika in ogljikovega dioksida. Oboje bi lahko prenašali po sedanjih plinovodih.
Države, skupaj jih je 197, bi morale po opozorilih znanstvenikov svoje zaveze tako povečati, da bi se svetovne emisije med letoma 2020 in 2030 znižale za 7,6 odstotka na leto, sicer se lahko poslovimo od omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. To je velika zahteva, saj se emisije še kar povečujejo.
Za tako hitro zmanjševanje emisij bo namreč treba zaveze držav povečati za več kot petkrat. Temelje za to – države morajo po določbah pariškega podnebnega sporazuma, sprejetega leta 2015, nove zaveze poslati prihodnje leto – naj bi postavili do 13. decembra v Madridu.
Z drugimi besedami, svetovne emisije toplogrednih plinov je treba do leta 2030 zmanjšati za 45 odstotkov, do leta 2050 pa postati podnebno nevtralni. Brez takega zmanjšanja emisij je človeštvo ogroženo. A tudi to ni gotovo, saj ni popolnoma jasno, ali nismo že prestopili točke brez vrnitve. Ena izmed nevarnosti je namreč tudi taljenje permafrosta in sproščanje metana. Prav zato v Združenih narodih opozarjajo, da je treba doseči nove cilje in določiti nove roke za ukrepanje.
7,6
odstotka bi se po sporazumu morale svetovne emisije zmanjšati na leto v obdobju 2020–2030Slovenija se še odloča, analize okoljskih organizacij, tudi Focusa, pa kažejo, da energetske pobude in razvojni scenariji ne vključujejo dovolj obsežno koncepta zadostnosti in pravičnosti. Pri nas, denimo, energetska revščina še ni definirana, prav tako v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu ni predvidena pravočasna priprava načrta zapiranja premogovnika Velenje.
Nemiri že vplivajo
Konferenci v Madridu bo predsedoval Čile, od tam so jo namreč prestavili zaradi nemirov, španska vlada pa zagotavlja logistično podporo. Patricia Espinosa, izvršna sekretarka konvencije, je pred začetkom opozorila, da so bile tudi letos posledice podnebnih sprememb obsežne, od suš, viharjev do vročinskih valov, kar pa je slabo vplivalo na prizadevanja za izkoreninjenje revščine, izboljšanje zdravja ljudi, omejitev migracij in neenakosti.
»Okence možnosti, da svet naslovi podnebne spremembe, se hitro zapira. Nujno moramo uporabiti vsa orodja mednarodnega sodelovanja, da postane COP25 odskočna deska za večja prizadevanja, ki bodo svet postavila na pot tranzicije do nizkoogljičnosti in večje odpornosti na posledice zaradi podnebnih sprememb,« pravi Patricia Espinoza. Prihodnje leto morajo države poslati posodobljene zaveze.
Pomeben šesti člen
Te so tudi del podnebnega sporazuma, ki predvideva omejitev segrevanja na dve stopinji Celzija in prizadevanje vseh, da se planet ne bi segrel za več kot 1,5 stopinje. Na medvladnem panelu za podnebne spremembe je bilo jasno opozorjeno na veliko razliko med tema številkama. V ZN pričakujejo, da se bodo prizadevanja držav pokazala že s tem, če bi v Madridu lahko dogovorno zaprli še nekaj poglavij iz podnebnega sporazuma, ki določajo njegovo učinkovitost. Med njimi je šesti člen, ki naj bi vseboval navodila, kako bodo delovali mednarodni podnebni oziroma ogljični trgi.
Slovenija je po deležu porabe končne energije v prometu na četrtem mestu v EU. FOTO: Blaž Samec/Delo
Drugi poudarki COP25 vključujejo prilagajanje, izgube in škode zaradi podnebnih sprememb, transparentnost delovanja, financiranje, strokovno usposobljenost, domorodna ljudstva, oceane, gozdarstvo, enakopravnost spolov in drugo. Države v razvoju pričakujejo, da bodo bogatejše države zagotovile denar za ozelenitev njihovih gospodarstev in povečanje odpornosti. »Nekaj napredka je bilo, vendar bomo še naprej zahtevali, da morajo razvite države izpolniti svojo zavezo, da bodo v sklad za države v razvoju do leta 2020 na leto vplačale 100 milijard dolarjev,« pravi Espinozova. Dejala je, da mora vse financiranje izkazovati transformacijo v trajnostno in odporno rast, »kapljice v vedro niso dovolj, potrebujemo morje sprememb«.
Velika težava je promet
Slovenija mora po sedanjih zavezah, ki se z evropsko razglasitvijo podnebne krize sicer lahko še spremenijo, do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 20 odstotkov, povečati učinkovitost rabe energije za 35 odstotkov, doseči vsaj 27-odstotni delež obnovljivih virov v končni porabi energije, poleg tega pa povečati vlaganja v raziskave in razvoj na 3,6 odstotka BDP, od tega naj bi javno financiranje doseglo 1,6 odstotka BDP.
Slovenija bo te cilje zelo težko dosegla. Veliko možnosti je za prihranke pri porabi toplote – za kar 37 odstotkov –, posebno z dosledno uporabo odpadne toplote, je pojasnil Boris Sučić z Instituta Jožefa Stefana, ki vodi konzorcij za pripravo nacionalnega energetskega podnebnega načrta (NEPN). Tega zahteva evropska komisija in bo podlaga za pridobivanje evropskega denarja. Že prejšnja komisija je napovedala, da bo vsaj četrtina evropskega proračuna namenjena za podnebne ukrepe. Sučić je še dodal, da smo ena redkih držav v regiji, ki lahko presežejo cilj za učinkovitost rabe energije, kar bi za Slovenijo lahko postalo dodatna motivacija, saj bi denar za te ukrepe ostal doma.
600
gigavatnih ur elektrike na leto je treba proizvesti za en odstotek obnovljivih virov energijeGlavna težava, tako pri deležu obnovljivih virov energije in emisijah kot pri učinkoviti rabi energije, je promet. Za zdaj v gorivih ni niti dovolj biogoriv, Slovenija pa je po deležu porabe končne energije v prometu na četrtem mestu v EU. »Česar ne naredimo v prometu, se prenese v druge sektorje,« je poudaril Sučić in dodal, da gre za »gromozanske izzive in gromozanske spremembe«. En odstotek obnovljivih virov pri tem pomeni 600 gigavatnih ur na leto (povprečno gospodinjstvo pri nas na leto porabi dobre tri gigavatne ure elektrike). Pri nas še nimamo definirane niti energetske revščine.
Izpusti
Energetiki pripravljeni prisluhniti
Tako v proizvodnji elektrike manjka 1,2 teravatne ure elektrike iz obnovljivih virov. A soglasja, v kaj vlagati, ne bo lahko doseči. Hidroelektrane pomenijo industrializacijo rek, pravi Andreja Slameršek, predsednica društva za proučevanje rib. Ko reka teče, se voda čisti, v akumulacijskih jezerih pa se spremeni temperatura, kisika je manj, začne se rast alg, kopičijo se strupene snovi in mulj. Poleg tega se dolgoročno povsod zniža raven podtalnice. Slamerškova je opozorila, da ne bodo dovolili gradnje nobene nove hidroelektrarne.
V energetiki pa so se pripravljeni pogovarjati, kako kaj zgraditi. »Če narod ne poskrbi zase, zanj ne bo poskrbel nihče drug,« pravi Stojan Nikolić, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne. Opozoril je, da hidroelektrarn kljub koncesijam ne morejo graditi. Poleg tega bi bilo treba pravočasno začeti preobrazbo velenjskega premogovnika. Razmisliti pa bi morali tudi o desetih plinskih elektrarnah, saj največja baterija v Evropi lahko zagotovi moč 12 megavatov za le uro in pol.
Med priložnostmi je bil večkrat omenjen tudi vodik in metan iz vodika in ogljikovega dioksida. Oboje bi lahko prenašali po sedanjih plinovodih.
