Vreme je med največjimi svetovnimi tveganji

Ekstremno vreme povzroča motnje v gospodarstvu, škodi pridelavi hrane in razvoju.
Fotografija: Pri nas večjo škodo povzročijo poplave in plazenje tal. FOTO: Dejan Javornik
Odpri galerijo
Pri nas večjo škodo povzročijo poplave in plazenje tal. FOTO: Dejan Javornik

Ljubljana - Okoljska tveganja prevladujejo v oceni največjih svetovnih tveganj za letos, ugotavlja Svetovni ekonomski forum. Po verjetnosti so tri okoljska tveganja med največjimi petimi po verjetnosti in štiri med petimi po učinkih.

V Svetovnem ekonomskem forumu (WEF) se sprašujejo, ali svet koraka v krizo z zavezanimi očmi. Svetovna tveganja se krepijo, skupna volja za zmanjšanje tveganj pa manjka, še huje, razhajanja se utrjujejo.

Ekstremno vreme je že leta največje okoljsko tveganje. Preteklo leto je bilo spet rekordno po število neurij, požarov in poplav. Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) je oktobra lani opozoril, da imamo 12 let za to, da zmanjšamo emisije toplogrednih plinov in začnemo upočasnjevati razvoj še hujših vremenskih ekstremov.

Na obali je pogosteje ustavljen promet zaradi vetra. FOTO: Stela Novotny/Cropix
Na obali je pogosteje ustavljen promet zaradi vetra. FOTO: Stela Novotny/Cropix


Motenj proizvodnje in distribucije blaga in storitev zaradi vremena je zdaj za tretjino več kot leta 2012. Severna Amerika je bila leta 2017 najbolj prizadeta, zaradi orkanov in požarov. Zgolj požari v tovarnah in združevanje podjetij so v ameriški avtomobilski industriji povzročili več motenj kot orkani. Če bi šteli le motnje v proizvodnji in dostavi, ne števila izrednih naravnih nesreč, bi ugotovili, da so največje motnje povzročili orkani (letos je tega doživela tudi Romunija), drugo je ekstremno vreme, sledijo potresi in poplave.

Veter podira drevesa in odkriva strehe že po vsej državi. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Veter podira drevesa in odkriva strehe že po vsej državi. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


V WEF pa letos ugotavljajo, da se zaskrbljenost povečuje zlasti zato, ker države ne spoštujejo Pariškega podnebnega sporazuma, kar pomeni, da ne sprejemajo niti ukrepov za blažitev podnebnih sprememb niti se ne prilagajajo na podnebne spremembe. To je tako postalo za političnimi razprtijami in dolgovi držav največje svetovno tveganje. Posledice podnebnega neukrepanja namreč postajajo zelo jasne.


Krčenje narave


Pospeševanje izgube biotske raznovrstnosti je posebno. Zgolj od leta 1970 se je množičnost rastlinskih in živalskih vrst skrčila za 60 odstotkov. To vpliva na prehransko verigo človeštva, saj se zdravstveni in družbenoekonomski razvoj ustavlja, krčenje narave negativno vpliva tudi na dobro počutje, produktivnost in celo regionalno varnost.

S segrevanjem je tudi za točo več možnosti. FOTO: Leon Vidic/Delo
S segrevanjem je tudi za točo več možnosti. FOTO: Leon Vidic/Delo


Podnebne spremembe pospešujejo izgubo biotske raznovrstnosti, kar pa je hkrati povratna zanka. Oceani in gozdovi namreč predelajo tudi veliko ogljikovega dioksida, če zaradi segrevanja propadajo, je v zraku tako še več toplogrednih plinov. Čedalje bolj ogrožena življenjska okolja pa povečujejo tudi tveganja za družbeno in gospodarsko stabilnost. Kar 200 milijonov ljudi je odvisnih od obalnih gozdov mangrov, saj ti ščitijo bivališča in prehransko varnost pred neurji in dvigom gladine morja.
Ocene vrednosti ekosistemskih storitev, med njimi so tako čista pitna voda, opraševanje rastlin kot zaščita pred poplavami, gredo do 125 bilijonov dolarjev na leto, kar je približno tretjino več kot znaša svetovni BDP.


Slabša prehrana


Premalo kakovostno hrano uživa že dve milijardi ljudi. Skoraj polovica rastlinskih kalorij na svetu je v zgolj treh rastlinah, rižu, pšenici in koruzi. Leta 2017 so naravne katastrofe povzročile hudo prehransko tveganje za 39 milijonov ljudi v 23 državah. Manj opazno je to, da večja vsebnost ogljikovega dioksida v zraku vpliva na prehransko vrednost rastlin, kot sta riž in pšenica.

Podnebne spremembe ogrožajo pridelavo hrane, poleg tega so rastline manj hranljive. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Podnebne spremembe ogrožajo pridelavo hrane, poleg tega so rastline manj hranljive. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Raziskovalci svarijo, da bi to lahko leta 2050 pripeljalo do pomanjkanja cinka pri 175 milijonih ljudi, pomanjkanja beljakovin pri 122 milijonih ljudi in pomanjkanja železa pri milijardi ljudi. Drugi raziskovalci pa opozarjajo, da lahko še več škode povzročimo s sedanjim načinom intenzivnega kmetovanja, saj bomo v 50 letih uničili ves humus.

Komentarji: