»Bolan starostnik potrebuje podporo in naklonjenost svojcev«

Upokojena fizioterapevtka, ki je še vedno na terenu
Fotografija: Moje razmišljanje o življenju je zelo poenostavljeno. Toda če poenostaviš, lažje sprejmeš, kar pride. Je pa tudi res, da sem na življenje vedno gledala s humorjem in z rezervo, pravi Ivanka Bižal, upokojena, a zelo aktivna fizioterapevtka. Foto Simona Fajfar
Odpri galerijo
Moje razmišljanje o življenju je zelo poenostavljeno. Toda če poenostaviš, lažje sprejmeš, kar pride. Je pa tudi res, da sem na življenje vedno gledala s humorjem in z rezervo, pravi Ivanka Bižal, upokojena, a zelo aktivna fizioterapevtka. Foto Simona Fajfar

»Življenja ne smemo jemati preveč resno,« pravi 71-letna Ivanka Bižal, upokojena fizioterapevtka, ki je tudi po upokojitvi ostala povezana s krepitvijo človekovega gibalnega sistema. Kot prostovoljka predava in svetuje svojcem, ki potrebujejo nasvete, kako bolnega starostnika čim prej postaviti na noge.
 

V času, ko ste se odločali za študij fizioterapije, to verjetno ni bil prav razširjen poklic?


Odraščala sem v Ribnici, končala sem gimnazijo v Kočevju. Za študij fizioterapije pa je bilo odločilno, da se je moj fant, ki je potem postal moj mož, v prvem letniku športne fakultete poškodoval in je bil na rehabilitaciji v Laškem. Ko je prišel nazaj, je rekel, kako čudovit poklic je to in kako krasne ženske so fizioterapevtke. Dobila sem štipendijo in potem prvo službo v Valdoltri, tam sem opravila pripravništvo. Potem pa je mož, takrat sva bila že poročena, ki je delal v Kopru, v Slavniku, rekel, da ne da niti treh kočevskih smrek za to morje! In sva se vrnila v Kočevje.
 

Takrat je bilo Kočevje brez fizioterapevta?


Res je. Imela sem najbolj osnovno opremo, potem pa so v kleti zdravstvenega doma začeli urejati prostore za fizioterapijo in so prihajale tudi kolegice s fakultete. Ker sem imela možnost, sem šla kot fizioterapevtka na teren, v patronažo. Kočevje je takrat poleg Tuhinja izstopalo po obolevnosti za multiplo sklerozo, zato sem bila kot fizioterapevtka še toliko bolj potrebna na terenu.
 

Je pomembno, da nekdo s strokovnim znanjem pride do starejših, na njihov dom?


Zelo. Problematika starejših, ki so doma in potrebujejo pomoč fizioterapevtov in tudi drugih, je vedno večja. Ko nekoga odpustijo iz bolnišnice in je na primer nevrološki bolnik, recimo po kapi, lahko domače spravi v hudo zagato. Potreben je pristop, predpisan za nevrološkega bolnika, ne pa klasično razgibavanje. To pomeni, da spodbujamo primanjkljaje, ki so nastali po kapi, na primer pri čutilih, dotiku, vohu, sluhu, vidu. Vse to je lahko prizadeto, ne le motorika, ko ti roka pade ali ne moreš več stopiti na nogo. Zato je potrebna celostna obravnava.
 

Kakšne so bile vaše izkušnje na terenu?


Negativnih nisem imela. Morda tudi zato, ker sem bila v družini zadnji otrok – imela sem tri brate, od najmlajšega sem bila mlajša 16 let – kar pomeni, da so bili moji starši starejši. Že kot otroka me je skrbelo, da imam stare starše in da bodo kmalu umrli. Verjetno je bil moj odnos do starejših drugačen tudi zaradi tega.
 

Potem ko ste 23 let delali na terenu, ste delali tudi v domu starejših?


Ko sem se pred desetimi leti upokojila, sem začutila strahotno praznino. Rada imam vrt, naravo, vse to, vendar nisem tip človeka, da bi letela na vrt zaradi vsakega plevela. Manjkali so mi stiki z ljudmi. Zato sem šla na 120-urni seminar iz nevroterapije, prakso pa sem opravljala v ribniškem domu starejših. Potem sem, da bi se jim oddolžila za njihovo prijaznost, prihajala volontersko, in ko je kolegica iz doma odšla na dve zgodnji porodniški zaradi rizične nosečnosti, sem jo v zaporedju nadomeščala 30 mesecev.
 

Kakšna izkušnja je bila to?


To je zelo težko delo, ker so pričakovanja velika, fizioterapevt pa je samo eden. V dom je najbolje iti takrat, ko je človek še pokreten, ko je pri nekaterih stvareh še samostojen, da se lahko udeleži bogatega družabnega življenja. Ne sme pa obležati, ker je negovalnega osebja premalo.

V domove sprejemajo tudi ljudi tik pred smrtjo, čeprav je po mojem mnenju hospic, ki je spet zaživel, veliko bolj primeren za tiste, ki odhajajo.
 

Prav tako ste postali prostovoljka v skupini za neformalno izobraževanje, kajne?


Ko sem bila leta 2012 na izobraževanju v Kostelu, me je Ksenija Ramovš vključila v delo Inštituta Antona Trstenjaka kot zunanjo sodelavko, sodelujem v izobraževalni skupini za neformalno oskrbo starejšega svojca. Ljudem pokažem in povem, kakšne vaje oziroma fizioterapijo potrebujejo starejši, ko zbolijo ali pa se poškodujejo.
 

Kako se lahko svojci na to pripravijo?


Pomembno je, da že v bolnici, pred odpustom, izvedo vse o bolezni, nadaljnjem zdravljenju, kaj lahko pričakujejo, o pripomočkih, ki jih bo starostnik doma potreboval. Najprej morajo govoriti z osebnim zdravnikom, specialistom, sobno sestro ... Ni dovolj, da ima vse informacije bolnik, enako pomembno je, da to vedo tudi svojci. To vsem zelo olajša življenje in prepreči veliko slabe volje in zapletov. Na primer: če je nekdo, ki je obležal, inkontinenten in ne drži vode in blata, ne potrebuje samo plenic, ampak tudi nastavljivo posteljo za nego. Če je bil operiran na kolku, potrebuje višje sedišče, ne sme nizko sedeti, ker lahko pokvari rezultat operacije. Vse te stvari so zelo pomembne.

Prav tako je pomembno, da človeka ne pustimo v postelji, tudi če je bil tri tedne v bolnici zaradi pljučnice, ampak ga moramo takoj aktivirati. Menim, da človeka pustimo ležati samo takrat, ko vidimo, da se bo poslovil. Drugače je tudi, če potrebuje več počitka, za regeneracijo, na primer po kapi ali kakšni bolezni. Sicer pa ga je treba takoj pripraviti do tega, da se usede in da lahko sede na postelji sam poje zajtrk, kosilo in večerjo.

Bolan starostnik potrebuje podporo svojcev in njihovo naklonjenost. Ko bo začutil, da se vsi trudijo, se bo tudi on potrudil. Dal bo vse od sebe, da bo čim prej samostojen.
 

Kaj pa splet?


Internet ponuja neizmerne možnosti in ogromno dobrih stvari: psihologinja v Soči ima tam prekrasen članek o kapi, pa o tem, kako fizioterapevti pristopajo k bolniku po kapi, dr. Gregor Kavčič ima objavljene vse vaje in nasvete po operaciji kolka … Če pa česa ne najdemo, se je pametno obrniti na fizioterapevta, bolniško sestro, seveda tudi na zdravnika. Vedno je nujen stik s ključnimi osebami.
 

Kaj pa, če starejši človek obleži?


Postopoma ga moramo začeti razgibavati v postelji, s posedanjem, vstajanjem in prvimi koraki ob opori. Po dveh mesecih, včasih že po enem, postanejo sklepi starejšega človeka popolnoma trdi. Posebno če leži na hrbtu. Ni dovolj, da ima antidekubitusno blazino in da ga obračajo, da ne bo imel preležanin.
 

Katere so največje napake, ki jih delamo svojci?


Da človeka ne dvignemo iz postelje. Pomemben je aktiven pristop, s tem da bolnikovo stanje spremljamo. Če nam govori o bolečini, ki traja dalj časa, je treba spet k zdravniku. Velikokrat ljudje upravičeno tožijo.

Obenem pa ne smemo čakati, da bodo izvidi potovali k zdravniku, če je bil svojec poslan na druge preglede. Govorim iz lastnih izkušenj: te povezave ne delujejo. Treba je vzeti izvid in iti k zdravniku, ki ga je napotil. Če ni nedosegljiv, pošljemo izvide po pošti, da nas napoti naprej na pregled in nadaljnje zdravljenje.

Prav tako moramo spremljati, ali bolnik jemlje zdravila, kot mu je bilo predpisano. Tako bo lečeči zdravnik ugotovil, ali so bila ustrezna. Če jih ne jemlješ, ti lahko zdravnik napiše gore zdravil, pa ni nobenega rezultata.
 

Kaj pa v primeru paliativne oskrbe?


Ko svojci in bolniki slišijo besedo paliativa, izgubijo vso voljo, češ, zdaj je samo še čakanje na konec. Toda paliativa ni kratkoročno, temveč dolgoročno zdravljenje. Ni odvisno le od zdravil, ampak tudi od prizadevanja, kako bodo bolnik in svojci živeli ta čas, kvalitetno ali ne.

Saj vemo, da se življenje enkrat konča, in ko si starejši, se tega še bolj zavedaš. Mi, starejši, moramo to sprejeti, vgraditi v svoje razmišljanje in poskušati živeti čim bolje. Veselim se tistega, kar je za mano, in tistega, kar je še pred mano, a tudi če pred mano ne bo nič več, ne bo nič narobe. Nekako bo. Mož je onkološki bolnik, od lanskega leta v paliativni oskrbi. Ali bom jaz živela tako, da bom štela dneve, kolikor nama jih je še ostalo skupaj? Si lahko dopustim, da si takole po žličkah uničujeva življenje, ki je še pred nama?
 

Mar ni to, kar opisujete, zelo poseben odnos do minevanja oziroma smrti?


Ko je bil mož predlanskim operiran, sva odšla za teden dni na Lastovo. Lani nisva šla nikamor, letos na Pag, kjer si je v bližnjem Zadru organiziral dializo. Kolegica se je čudila, kako sem si sploh upala na pot, pa sem rekla, da vedno prideš nazaj: običajno, s helikopterjem ali v žari. Možnosti imaš. Pri mojih letih res ni smiselno razmišljati, kako bom prišla nazaj.

Veste, moje razmišljanje o življenju je zelo poenostavljeno. Toda če poenostaviš, lažje sprejmeš, kar pride. Je pa tudi res, da sem na življenje vedno gledala s humorjem in z rezervo. Nobene potrebe ni, da bi ga jemali čisto resno, ker ni resno.
 

Kaj pa, ko pride bolezen?


Takrat se zgodi še cel kup drugih stvari. Zaveš se sprememb, ki ob tem nastanejo v neki skupnosti. In tega te je strah. Starejši ko si, težje sprejmeš spremembe. Toda ko sem pogledala nazaj, sem za svoje starše ugotovila, da so delali najbolje, kar so v dani situaciji mogli. In ko enkrat to ugotoviš tudi zase, postajaš notranje miren in razsoden. Običajno pa poskušamo prevaliti krivdo za nekaj, kar se nam dogaja, na dogajanje v preteklosti, a to je nesmiselno. Ker tistega ne moreš več spremeniti, ker je takšno, kot je. Spreminjamo lahko le danes in to, kar je pred nami.

Komentarji: