Bolnikov ni vzdržno deliti na kategorije

Predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč o obravnavi bolnikov v času covida.
Fotografija: Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko: Strah pred tožbo ni dobro izhodišče za zdravniško pomoč. Foto Matej Družnik
Odpri galerijo
Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko: Strah pred tožbo ni dobro izhodišče za zdravniško pomoč. Foto Matej Družnik

Bolnišnice se polnijo s covid bolniki, njihova vodstva opozarjajo na kadrovsko podhranjenost in izgorelost kadra, ki morda ne bo zmogla nuditi vedno vsem bolnikom najbolj ustrezne zdravstvene oskrbe. Koga zdraviti in koga ne, če se bo epidemija neobvladljivo razrasla, je izjemno občutljivo etično vprašanje, o katerem smo se pogovarjali s predsednikom Komisije za medicinsko etiko Božidarjem Voljčem.
 

Ali je komisija za medicinsko etiko že razpravljala o etičnih okoliščinah zdravljenja covida v izrednih razmerah?


Mnenje komisije je v pripravi in bo v kratkem posredovano javnosti.


Na katera vprašanja bo odgovorilo mnenje, ki je v pripravi?


Vsekakor so zdaj najbolj pereča tri področja. Družba je zaradi virusa v stiski. V stiski so tako bolniki, ki ne morejo do zdravnika, kot zdravniki in medicinske sestre, ki so zelo obremenjeni in tudi sami zbolevajo. Ker je obravnava bolnikov s covidom-19 prioritetna, se dodatno podaljšujejo čakalne dobe za vsa druga zdravljenja in preiskave. Epidemija ne prizadeva samo zdravstva, pač pa tudi druga področja, ekonomijo, kulturo, šolstvo in druge. Ključno je, da se kot posamezniki in družba pričnemo vesti bolj odgovorno z dosledno uporabo mask v javnosti in zaprtih prostorih in izpolnjevanjem drugih ukrepov za omejitev širjenja epidemije, ki je med nami.


Zdravniki so se zaradi epidemije v precepu med Hipokratovo prisego, ki jim nalaga optimalno zdravljenje vseh bolnikov, in realnimi možnostmi v obstoječem zdravstvenem sistemu. Podpirate, da se njih in druge izvajalce razreši kazenske odgovornosti za čas izrednih razmer?


To je bilo predlagano po zgledu nekaterih drugih okolij, vendar menim, da je bilo to pri nas objavljeno s premalo pomisleka na vse možne posledice. Glede na odzive javnosti so se napetosti med družbo in zdravstvom še povečale. Mislim, da je bilo v ozadju predloga sporočilo, da v zdravstvu preobremenjenost in izgorelost zdravstvenike izpostavljata večji verjetnost strokovnih napak, če se te zgodijo, pa v primeru obtožb in tožb omenjeni okoliščini v ničemer ne opravičujeta tiste, ki so se jim pripetile. Strah pred napakami in njihovimi posledicami, ki so jim v obstoječih okoliščinah zdravstveniki še posebej izpostavljeni, omejuje potrebne strokovne odločitve in vodi v defenzivno medicino. Zdravniki so izpolnjevanju poklica zavezani v vseh okoliščinah, tudi na cesti naj pomagajo ponesrečencu, kritično omalovaževanje njihovega dela, ki smo mu tako v medijih kot na spletu pogosto priče, pa zagotovo ne more dobro vplivati na njihovo poklicno in etično moralo.


Pomoč na cesti ni optimalna in tak bolnik lahko po sedanji zakonodaji zaradi neustrezne pomoči kasneje zdravnika toži. 


Zagotovo strah pred tožbo ni dobro izhodišče za pomoč na cesti. Tudi ni etično, če te nekdo, ki si mu kot zdravnik pomagal, kasneje toži in mislim, da tistemu, ki toži, to ne more biti v prid. A upravičenih tožb je malo. V času mojega 50-letnega spremljanja zdravstva se je zelo poredko zgodilo, da bi zdravnik šel v zapor.


Zdravstveni sistem diha na škrge. Se bo zlomil?


Kaj je to zlom? Zdravstveni sistem se ne more ustaviti. Zdaj je zelo obremenjen, a deluje. Tudi če bo deloval 10-odstotno, bo še deloval. V UKC Ljubljana je vsaka klinika pripravila seznam storitev, ki jih bo izvajala v vseh okoliščinah, kar kaže na etično zavest vodstva in vseh, ki zdravstven storitve v ustanovi izvajajo. Namesto, da govorimo o zlomu, pomagajmo sistemu, da bo v dobro vseh pravično uresničeval vse, kar mu okoliščine omogočajo.


Kaj se bo zgodilo, ko bo v bolnišnicah zmanjkalo postelj za covid bolnike?


Postelj fizično ne bo zmanjkalo, tudi prostora zanje ne, izkušnje po svetu in tudi iz naše preteklosti kažejo, da je sistem prilagodljiv. Kolikor vem, še vedno tudi ne delujejo vsi respiratorji. Resničen problem je pomanjkanje kadra, na kar zdravstvo že dolgo opozarja, epidemija pa ga je razgalila v vsej njegovi resničnosti. A če bi povezali zdravstveno znanje in izkušnje vseh, ki so med nami, bi po mojem mnenju naraščajoče epidemijske izzive lahko omejili in uredili. Bolnikom je mogoče pomagati pomagamo na druge načine.


Katere?


V primeru covida-19 zdravstvenih ukrepov ne moremo primerjati le z oddelki za intenzivno zdravljenje in respiratorji. Tudi ob covidu-19 je hrbtenica ukrepov v primarnem zdravstvu, Vemo, da je preobremenjeno in da nima na razpolago postelj, ampak bolnike zdravi na njihovih domovih. V okoljih, v katerih živijo, lahko veliko pomoči nudijo tisti upokojeni zdravniki in sestre, ki so pripravljeni pomagati. Poleg ekip Rdečega križa in Karitasa ne smemo pozabiti na številne prostovoljce, ki so jih v preteklih desetletjih za pomoč na domu usposabljale nevladne organizacije. Nismo bosi, želeli pa bi si več solidarnostnih spodbud in pomoči. Nobene med njimi ne smemo odklanjati.


Kdo bo imel prednost na respiratorju, če jih ne bo dovolj za vse? Mlajši? Bolj zdravi? Tisti, ki imajo več možnosti za preživetje?


Komisija za medicinsko etiko je spomladi v mnenju o odločanju zdravnikov v zvezi z vključevanjem respiratorjev v zdravljenje hudo bolnih zapisala, da etično ni vzdržno določati zgornje starostne ali kakršnekoli druge meje, ki bi zdravstveno oskrbo delila na več kategorij bolnikov. Z leti so razlike v zdravstvenem in funkcionalnem stanju posameznikov vse večje in prav je, da se jih upošteva pri odločanju o vrsti in intenzivnosti zdravljenja. Pri bolnikih, ki imajo več močno izraženih bolezni hkrati ali pa so v terminalnem stanju katerekoli bolezni, ko z nobenim zdravljenje ni več mogoče pričakovati izboljšanja, je instrumentalno vzdrževanje življenja neetično mučenje posameznika oziroma njegovega organizma, ki se poslavlja. A to so težke odločitve in zdravnik, ki se odloči, da je nadaljevanje zdravljenja spričo bolnikovega stanja neprimerno, naj se o tem posvetuje in odločitev sprejme s konziliarnem sodelovanju pristojnih kolegov. Odloča naj se o vsakem primeru posebej, vse odločitve naj bodo protokolirane in preverljive.


Spomladi ste tudi zapisali, da je treba v naprej pripraviti selektivne ukrepe za primer, če se bo epidemija razširila in vseh bolnikov ne bo mogoče sprejeti v bolnišnice. So ukrepi pripravljeni?


Komisija ni pravi naslov za vaše vprašanje, nasloviti ga morate komu drugemu.


Kaj torej priporočate zdravnikom?


Vsak bolnik je svet zase, česar naj tudi v stiski epidemije ne bi pozabili.

Komentarji: