Borci Pohorskega bataljona so junaško umrli za našo prihodnost
Pod mogočnimi krošnjami dreves je danes na Osankarici pri Treh žebljih na Pohorju potekala spominska slovesnost na padle borke in borce Pohorskega bataljona. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki je spoštljivo spregovoril o padlih junakih, ki so postali del naše kulturne in nacionalne identitete in so se zapisali v kolektivno zavest našega naroda.
»Pohorski bataljon nas spominja, kaj je svoboda in kaj je junaštvo. Opozarja nas, kako zavržno dejanje je izdaja in kakšen pomen imajo mir, pravičnost in človečnost v družbi. Služi nam kot vsestranski opomin na grozote vojne, tiste iz preteklosti in tiste, ki sedaj divjajo skorajda v naši soseščini,« je povedal Lotrič. Po njegovem nas morajo spomini na vojne tragedije na naših tleh opozarjati, da nam ne sme biti vseeno, kaj se danes dogaja v svetu, kjer mir ni samoumeven, kjer je ponovno veliko vojn, nasilja in trpljenja ljudi.
Veliko upov za dosego miru na svetu Lotrič polaga v Republiko Slovenijo, ki je postala nestalna članica varnostnega sveta OZN. Junaštvo Pohorskega bataljona in Šarhov se ob začetku novega leta vsakič znova dotakne naše duše in tako je tudi prav, je prepričan Lotrič, saj potrebujemo takšne spodbude, kot je današnja in vsakoletna spominska slovesnost pri Treh žebljih, da se vedno znova zavemo, da nam svoboda ni sama po sebi dana in da je tudi precej krhka dobrina. V svobodo je treba verjeti in se zanjo tudi boriti.
»Borci Pohorskega bataljona so verjeli v svobodo in verjeli so v prihodnost. Žrtvovali so se in umrli so za prihodnost, ne njihovo, temveč za našo prihodnost. Brez svobode prihodnosti ni,« je dejal govornik. Opozoril je, da preteklosti ne smemo prepustiti pozabi ter da do zgodovine ne smemo biti brezbrižni, tudi takrat ne, ko je ta neprijetna. Slovenski človek v preteklosti ni pristajal na kakršnokoli absolutno nadoblast, na teror, krivice in nasilje. Skozi stoletja je klen slovenski človek potrpežljivo dodajal delčke v mozaik svojih večnih sanj, ki je bil z osamosvojitvijo Slovenije, s samostojno in demokratično državo Slovenijo končno sestavljen. Izberimo v življenju čim več dobrega, da bo za zlo ostalo čim manj prostora, je sklenil Lotrič.
Boj do zadnje kaplje krvi
Pohorski bataljon je bil ustanovljen v septembru leta 1942 v Dobrovljah. Njihov komandant je bil Rudolf Mede - Groga, politični komisar pa Jože Menih - Rajko. Bataljon je v treh mesecih na Pohorju, v Mislinjski in v Šaleški dolini izvedel 105 napadov, šest sabotaž na železniško progo in požgal devet objektov ter likvidiral več kakor 300 okupatorjevih vojakov in domačih izdajalcev. V drugi polovici decembra si je bataljon uredil tabor z zemljankami pri Osankarici. V začetku januarja leta 1943 je nemškemu okupatorju uspelo izslediti partizanski tabor, že 8. januarja pa so Nemci z več kot 2000 dobro oboroženimi možmi obkolili 70 partizanov Pohorskega bataljona.
V boju, ki je trajal dve uri in pol, je padlo 69 bork in borcev bataljona, eden pa je bil ranjen in ujet ter kasneje ustreljen. V boju je izgubil življenje tudi velik domoljub in pohorska legenda Alfonz Šarh ter trije njegovi mladoletni sinovi, komaj 12-letni Valček, dve leti starejši Pepček in 16-letni Lojzek. Zadnji je padel najmlajši Šarhov sin, ki je s smreke s puško zadel nemškega stotnika v vrat. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. V juliju leta 1959 so na območju poslednjega boja pohorskim junakom postavili spominska znamenja z imeni vseh padlih bork in borcev.
Pohorje je danes obiskala velika množica obiskovalcev spominske slovesnosti, kjer se je 8. januarja leta 1943 odvijal neenakopraven boj bataljona s 30-krat številčnejšim in dobro oboroženim takratnim nemškim sovražnikom. Pohorski bataljon še danes simbolizira junaštvo, s katerim so domoljubni borci prijeli za orožje in se borili za svojo rodno zemljo dobesedno do zadnje kaplje krvi. K spomeniku padlim junakom so številne delegacije položile vence, med drugimi tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič.
Okupator hvalil junaško smrt borcev
Pričevanj o tem legendarnem boju pohorskih junakov s slovenske strani ni. Znani so le zapisi okupatorjevih zaslišanj edinega preživelega borca, ki se nanaša na pripoved zajetega Franca Kunavra-Sulca v gestapovskem zaporu, preden so ga ustrelili. Kunaver naj bi takrat povedal: »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse mimo nas, toda vse bliže in bliže. Komandant Groga je dal povelje, da mora vsak partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne smejo dobiti Nemci v roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe stegni in prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam pokončati«.
V zapisih so Nemci posebej izpostavili smrt Minke Namestnik-Sonje, ki se je vrgla med Nemce z ročno bombo in umrla skupaj z njimi. Okupator naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki da »se je boril kot lev«. Nemci so 65 padlih Slovencev odpeljali v avstrijski Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču. Pozneje so našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici. Po vojni so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše. O uničenju bataljona so poročali v Berlin državnemu vodji SS in šefu nemške policije Heinrichu Himmlerju, ta pa je poslal sporočilo o uničenju bataljona vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju.
