Ko ga na njegovem domu v Tržiču, le streljaj nad prostori družinskega podjetja Migi, ki ga vodi sin Miha, povprašam po zdravju, zavzdihne. Malo me kolena mučijo, potoži. Podčrtajmo: Joža Gros, ikona tržiškega čevljarstva in nekdanji tehnični direktor Peka, ima na plečih že devet križev. Pri 91 letih se ponaša z vitalnim telesom in še bolj vitalnim umom. Bister spomin bi mu zavidali veliko mlajši. Bogato življenjsko zgodbo prav tako.

Ljubezen do čevljarskega poklica vam je bila položena že v zibelko. Oče je bil čevljar, mati je šivala zgornje dele obutve.

Tudi stari oče je bil že čevljar, imel je delavnico v Tržiču.

In kot otrok ste imeli delavnico pred nosom. Bila je spodaj v objektu, v katerem je vaša družina živela na podstrehi.

Tam sem živel in odraščal. Že kot otrok sem bil veliko v delavnici. Stara mama me je tam čuvala, imela je kartonsko škatlo in v njej odpadke mehke flanele – to je bila moja postelja, zibelka. Delala je pri šivalnem stroju, jaz pa sem zraven ležal.

Štirje bratje ste bili in vse vas je pot vodila v čevljarstvo ...

Štirje smo bili, a je Pavel že leta 1934, star komaj 16 mesecev, umrl za davico. Sta pa bila res tudi Tone in Štefan povezana s čevljarstvom, Tone denimo kot nekdanji direktor Planike.

Družinski poklic ste peljali naprej, tudi vaša sinova, Miha in Jože, sta šla po vaših stopinjah.

Seveda. Žal nista več dočakala nekdanje čevljarske šole. Zdaj je v našem družinskem podjetju Migi Miha direktor, Jože pa vodja razvoja. Se kar dobro dopolnjujeta. Ko sem se upokojil, je žena želela, da bi delali naprej. Ugovarjal sem ji, da je to vendarle delo od jutra do večera in ti ne daje miru. Vseeno smo začeli po malem izdelovati otroške čeveljčke, od številke 18 naprej. Tako se je nadaljevalo, sinova sta se šolala, žena pa je predlagala, da bi naredili svoj obrat – in smo ga res. Kot običajno je bilo veliko začetnih težav, vendar sva imela prihranke, kajti nekaj sva zaslužila s projekti za tri čevljarske tovarne v Afriki, v Alžiriji. V domačem podjetju sem nato sam izdelal tehnološke načrte za postavitev strojev, z ženo sva financirala temelje in prvo ploščo, nato je vajeti prevzel Miha in smo delavnico skupaj dokončali. Toda to je miniatura v primerjavi s tem, kar je bilo v Peku – tam smo naredili 12.500 parov na dan, v Migiju pa jih od 80 do 90.

Vrniva se v vašo mladost: izpit za pomočnika ste opravili malo po koncu druge svetovne vojne, zanj ste morali narediti svoj čevelj, drži?

Seveda. Zbornica me je dodelila Antonu Ješetu, ki je imel v Tržiču veliko delavnico, in tam sem moral narediti čevlje. Za pomočnika je bilo treba napraviti le sestavo čevlja, ni bilo treba modelirati, dobil si kopita in material in moral oddati narejen čevelj. Mojstrski izpit sem delal v Kranju, tam pa je bilo treba storiti vse – s sabo prinesti material, kopita, narediti kroj, odrezati in sešiti zgornje dele, končati čevelj. Prijatelja, ki je delal v Nemčiji, sem prosil, da je prinesel šeksne, drsalke, ki se privijejo na čevelj. Dobil sem jih in naredil drsalne čevlje. Zelo so bili zadovoljni, navdušeni nad izdelkom.

Pa tujina? Na praksi ste bili v Nemčiji ...

Delal sem doma, tudi pri čevljarskem mojstru Ignacu Černetu. Ko je šel v partizane, sem se vrnil k staremu očetu. Oče je že delal v Peku, kamor so vzeli tudi mene. Poslali so me v Nemčijo na specializacijo, v izjemno urejeno in moderno opremljeno tovarno v Dorndorfu. Tam sem tudi izvedel, da v Nemčiji obstaja čevljarska šola. Ko sem se vrnil, sem to povedal komercialnemu direktorju v Peku in je nemudoma pisal tja, ali bi me vzeli. Tisto leto so imeli vse zasedeno, naslednje leto sem bil sprejet. Kot prvi Jugoslovan sem se šolal v tej dobro urejeni šoli. Vsak nov stroj je prišel tja in učenci so na njih vadili, vedno je bila opremljena z najnovejšimi napravami.

Peku ste bili zvesti 35 let. Kaj vse ste počeli tam?

V Peko sem prišel v šivalnico. Po vojni so zahtevali modernejšo obutev, jaz sem to področje obvladal in so me vzeli za vodjo šivalnice. Začeli so izdelovati nove, sodobnejše, bolj komplicirane modele. V Nemčiji sem spoznal precej novih stvari. Tam je bilo vse normirano, vsi časi so bili posneti. Pri Peku niso poznali štoparice, nato sem jo kupil jaz, uvedli smo snemanje časa za ves tehnološki postopek, za vsako fazo posebej. Proizvodnja se je povečala za 30 odstotkov.

Kakšen je bil delavnik v Peku?

Delali smo od šestih do dveh, po potrebi tudi ob sobotah, nedelje so bile proste. Le ob morebitnem izpadu toka smo morali to nadoknaditi ob sobotah ali nedeljah.

Nekoč ste dejali: delavce moraš spoštovati, jim zaupati, jih učiti, voditi, nadzorovati. Se je obrestovalo? So tudi delavci spoštovali vas?

Seveda. Do delavcev sem imel vselej tak pristop – učil sem jih, jim pokazal, kako naj delajo, imeli smo res dober odnos. Vzdušje je bilo enkratno, ker ni šlo za diktat, temveč za sodelovanje z dobro voljo.

Je danes delavec še tako cenjen, kot je bil tedaj pri vas?

V našem družinskem podjetju so delavci cenjeni, kako je drugod, ne vem. Vem pa, da ima Miha enak odnos in pristop, kot sem ga imel jaz.

V delavskem redu iz leta 1912 piše, da mlajših od 14 let v Peku niso zaposlovali, ženske pa so delale samo podnevi in opravljale zgolj lažja dela. Je bilo v vaših časih še tako?

Ne, takrat je bila predpisana najnižja starost 18 let, smo pa včasih malo pogoljufali in vzeli kakega 17-letnika.

Ste podjetniško žilico po kom podedovali?

Kakega velikega podjetništva se nisem šel, to je bila obrt. Sem pa žilico podedoval od starega očeta, ki je bil dober čevljar, pri njem sem se veliko naučil.

V zlatih časih je bil Peko sinonim za Tržič, način življenja v tej regiji.

Ko sem prišel v Peko, je bila proizvodnja bistveno manjša. V času, ko sem bil tehnični direktor, smo jo za dvanajstkrat povečali.

Kako pa ste spremljali agonijo, kalvarijo Peka pred stečajem?

Videl sem, da stvari slabo tečejo. Ko sem prišel v Peko, je bil direktor Rino Simoneti. Bil je pravnik, delal pri udbi, imel je vojaški način dela. Ni bil strog, zahteval pa je red. Bil je odprt za investicije. Tudi pri njegovem nasledniku Jožetu Dolencu, ki je imel diplomatsko šolo, sem videl, da je imel občutek za razvoj in je našel denar zanj. Zatem pa so prišli novi direktorji. Janez Bedina je bil ekonomist, mlad, zagnan, toda preveč pameten, takoj sem videl, da z njim ne bom mogel delati. Pod Simonetijem in Dolencem je bila kalkulacija v tehničnem sektorju, vedno sem gledal, da je bilo na koncu od 5 do 10 odstotkov dobička. Bedina pa je rekel, da kalkulacija v tehnični sektor ne sodi. Začel je manipulirati, trgovci so ga prepričali in je prodajal pod ceno. Nekajkrat sva se udarila, razmišljal sem, kaj storiti. Po epizodi v Alžiriji, kamor sem šel za dve leti z ženo in tedaj enoletnim sinom Miho in kjer smo postavili ogromno tovarno čevljev, sem se vrnil domov, pri Peku še nekaj časa honorarno delal, nato sem se upokojil.

Ste zelo čustveno gledali propad Peka?

Seveda mi je bilo hudo. Toliko časa sem bil zraven, razvili smo vse obrate, od proizvodnje podplatov, petá, orodjarne, gumarne, do vseh stranskih dejavnosti ... Vse je lepo teklo, zato mi je bilo hudo, ker je vse skupaj propadlo. Toda ne bi propadlo, če bi bili na čelu drugi ljudje. Kupce je treba iskati, treba jih je servirati. Ne smeš pozabiti, da moraš imeti vselej pozitivno kalkulacijo. To je osnova. Že moj stari oče je vedel, da čevljev ne bo delal v izgubo. Ta težava se je vlekla. Moji prijatelji, vodilni po nemških tovarnah, so prišli in me prosili, ali bi delal zanje čevlje. Prikimal sem, šel do Bedine, pa mi je odvrnil, da ne bo šlo. Ko je kupec prišel, smo imeli v komerciali pametnjakoviče, ki so rekli: Nimamo časa. Začudil sem se, kako nimate časa?! Kupec je prišel in bi se rad z vami pogovoril! Pa naj drugič pride, so odvrnili. Zame je bil kupec kralj. Če bi prišel opolnoči, bi ga sprejel takrat.

Ali še kaj poprimete za orodje?

Zdaj ne več. Grem še malo pogledat v tovarno in opozorim, če je kaj narobe. Sicer pa ne delam več, vendarle imam 91 let.

Toda še vedno ste zelo vitalni za svoja leta, kako vzdržujete kondicijo?

Me že malo muči. Kolena me malo bolijo, sicer pa še kar gre. Vsak dan grem hodit, moram migati!

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Ponosen sem na to, kar sem naredil. Veliko sem naredil. Ponosen sem, da smo tu doma organizirali proizvodnjo, da je vse lepo steklo, da sta sinova zaposlena in peljeta zgodbo dobro naprej. Da smo obdržali del tradicije!

Na Šuštarsko nedeljo radi greste?

Šuštarsko nedeljo sem jaz organiziral. Ko je prišel Dolenc za direktorja, mi je dejal, da moramo uvesti nekaj posebnega, in me vprašal, kaj bi se dalo v Tržiču narediti. Odvrnil sem mu, da bi bilo dobro obuditi Šuštarsko nedeljo, ko so imeli tržiški čevljarji sejem ali pa so prodajali čevlje. Takoj se je strinjal in me zadolžil za to. Narisal sem načrt za 12 stojnic, na katerih smo nato izpeljali prodajo čevljev. Organizirali smo tudi frejšprehungo, ko so vajence sprejeli za pomočnike.