Delitve, ki ostajajo

Peter Kolšek je pred tridesetimi leti, v času ko naj bi bila Slovenija enotna, poskušal razložiti, kako se je v slovensko bit prikradla delitev.
Fotografija: Peter Kolšek. FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
Peter Kolšek. FOTO: Matej Družnik/Delo

Bolj ko se bliža trideseta obletnica osamosvojitve Slovenije, pogosteje se v javnih nastopih politikov, tako tistih na vrhu kot tudi tistih bolj pri repu, lahko slišijo pozivi k enotnosti, ki da jo je zmogla slovenska politika pred tremi desetletji v času prizadevanj za uresničitev plebiscitarne odločitve. Pa je bila slovenska politika in tudi družba takrat res tako enotna, kot zdaj zatrjujejo nekateri politiki? V nadaljevanju objavljamo razmišljanje Delovega komentatorja in urednika, prezgodaj umrlega slovenskega pesnika, literata in intelektualca Petra Kolška, objavljeno v Sobotni prilogi, 16. februarja 1991. Tema: Naše delitve. Ki so že takrat bile zelo opazne, morda ne tako eksplicitne kot danes, a tudi takrat ne bi mogli govoriti o kakšni posebni nacionalni enotnosti.

»Časi so se torej spremenili. Družabno življenje se je v nekaterih združbah razgrelo, v drugih ohladilo. Verjamem, da se je marsikje tudi razkadilo. Neizprosna logika 'pro et contra', največkrat vezana na razdelitev, ki jo po tradi­ciji za silo prekrivata politična levica in desni­ca (ki sta na Slovenskem doživeli ponesreče­no, čeprav razumljivo utelešenje v razliki med staro in novo oblastjo – vmesni politični prostor pa se pravzaprav sploh še ni zares formiral), ta logika je torej segla tudi med tovarišije, ki so bile tik pred tem, da končajo v vlogah nesmrtnih vitezov okrogle mize.

To­da večna ljubezen med Tristanom in Izoldo je daljni in ekskluzivni mit, politične razprtije pa so tipična demokratična pridobitev. Le intim­no najbolj trdne druščine so ostale povezane tudi v 'permanentni neslogi', kar zadeva nenad­no koncentracijo političnih vprašanj. No, in take druščine imajo zdaj na mizi raznovrstna jedila, postana in vroča, vsa pa so zanesljivo konfliktna: tu so kučniki in pučani, sprava in spravne daritve, perforiran komunizem in re­dundanca prve demokratično izvoljene vlade, pa društvo pisateljev in paradigma »57« ...

A tukaj so tudi živi in mrtvi ljudje, na primer kulturni minister, ki je, odkar je minister, dobrodošel zalogaj pri vsakršnih omizjih, pa pokojni pesnik Balantič, ki ne more in ne more umreti, da bi zaživel kot pesnik. Seveda, tu je tudi k sreči še zmeraj živ Živadinov ... Toda najprej je zanimivo vprašanje, kaj generira sedanje slovenske delitve, kolikor te pre­segajo normalne politične disharmonije, insti­tucionalizirane v strankarskem življenju. Na­mreč delitve, ki načenjajo človeško moralno integriteto, ki prizadevajo in ranjujejo, o če­mer pričajo zlasti številna pisma bralcev; tista pač, za katera je očitno, da je emocionalni naboj bistveno močnejši od skribomanskega.



Kajti, čeprav so začetne težave z demokracijo povsem relevantna in pričakovana sestavina teh slovenskih časov, je najbrž le gotovo, da gre na ideološkem 'polju', ki rojeva tudi že čisto konkretne pridelke, za več kot zgolj ru­tinske bitke, v katerih naj se izkažeta argu­mentiranost ali aplikativnost določene resnice — ali pa vsaj samo intelektualno prvenstvo. Ali je na pohodu kaj takega kot slovenski fundamentalizem? Ki ni pripet na katero od metafizičnih resnic, pač pa na navadno men­talno zadrtost kot logično posledico sloven­skega nezgodovinskega subjekta? Ali je to tista razsežnost našega življenja, na katero je mislil Dušan Pirjevec v že tolikokrat citirani izjavi, da je najprej odločilno to, kar bomo Slovenci storili sami s sabo. Namreč: ali se 'to' aktivira zdaj, v pogojih novega (Cankar je rekel »svetlonovega«) življenja?

Brez dvoma je na delu določena količina pod­zavestne substance, ki si je v tem tisočletju še ne bomo pojasnili. In brez dvoma je v substancialni zvezi s tisto duhovno in zgodovin­sko plazmo, ki jo je obudilo vprašanje sprave. To vprašanje, ki ga je bilo iz temeljnih razlo­gov nacionalne eksistence več kot potrebno odpreti, se nam vrača v razdiralni formi toliko in tedaj, kolikor smo spravo pripravljeni razu­meti le kot inventuro zgodovine, ne pa kot etično razmerje do drugega. To je bilo sicer s strani pobudnikov sprave že večkrat izreče­no, njihove intelektualne in moralne napore lahko samo spoštujemo, vendar kaže, da ne more ničesar ustaviti iracionalnih nagibov, ki reducirajo problem sprave na eno samo razsežnost; na tisto pač, ki 'legitimizira' revanšizem, in to revanšizem v trdih in mehkih vari­antah, v parlamentu in v medijih, pri spreje­manju zakonov in pri slavnostnih prireditvah. Latentni revanšizem, ki ni drugega kot pervertirana oblika sprave, je nazadnje skalil tudi prijetne družabne seanse. V najbolj banalni obliki je stvar nemara mogoče ugledati tedaj, ko gre za preproste improvizirane sodbe o de­lu nove vlade: eni so bolestno skeptični zoper vse, kar ta vlada pokrene, drugi so patološko prizanesljivi. Toda recimo, da je to nivo, od katerega nacionalna usoda (še) ni odvisna.«

Komentarji: