Depala vas, četrt stoletja pozneje

Pred 20. marcem 1994 so v Depali vasi predvsem pekli piškote in živeli vsakdanje življenje blizu glavnega mesta. Potem se je zgodil tisti večer, ki jo je zaznamoval s ključnimi besedami, kot so Milan Smolnikar, Moris, poskus državnega udara. In Depala vas je postala sinonim za afero in najslavnejša slovenska vas, v kateri tudi četrt stoletja po znameniti noči še vedno pečejo piškote.

Vas med Domžalami in Trzinom s približno 500 prebivalci bi najbrž spregledali, če ne bi bila v času pred odprtjem avtoceste ena izmed tistih, skozi katere so se po polžje premikali avtomobili s štajerskega konca proti glavnemu mestu. A še tistim zdolgočasenim potnikom se je najbrž bolj kot ime vasi vtisnil v spomin napis Jurček z obljubo najboljših piškotov daleč naokoli – zlasti če se je pot vlekla. Nekoliko je zamajal red v vasi helikopterski desant med osamosvojitveno vojno ter pozneje verzi raperja Klemna Klemna, zaljubljenega v Natašo iz Depale vasi.
 

Iz drugega gnezda

Dan pred današnjo 25. obletnico začetka afere, v kateri so pripadniki specialne brigade Moris Darko Njavro in Robert Suhadolnik ter varnostnega organa ministrstva za obrambo Simon Krejan in Andrej Podbregar grobo aretirali tajnega sodelavca policije Milana Smolnikarja, je bilo v Depali vasi mirno. Cesta, ki pelje mimo pekarne Jurček, je že nekaj časa rezervirana za kolesarje, ob njej je Kava bar pri Jurčku, ki je le nekaj deset metrov oddaljen od stare hruške, ob kateri je menda pokalo steklo in so »padale batine«.



Ali so pripadniki vojaške specialne brigade Milanu Smolnikarju na bolj ali manj grozovit način odvzeli prostost, je najbrž še vedno lahko predmet žolčne razprave, vsekakor pa je bila to zadeva, ki je izpostavila vprašanje protipravnega odvzema prostosti in pooblastil varnostnih organov obrambnega ministrstva.



Toda včeraj v baru pri Jurčku ni bilo govora o tem, ob prihodu smo slišali razpravo, v kako nezavidljivem položaju so tiskani mediji, če ima že vsaka misica več klikov kot dnevno časopisje. Toda kljub temu se je eden od sogovornikov spomnil večera, ko ga je ustavila policija in nemudoma odslovila. »To se res redko zgodi, da te policija pošlje stran,« se je smejal možak in predstavil kot lastnik bara Matej Smolnikar. Še hitreje, kot je izustil svoj priimek, je začel razlagati, da nima nič z dotičnim Smolnikarjem. Tega pojasnjevanja so bili v družini naveličani kmalu po omenjenem dogodku, čeprav so ljudje hitro dojeli, da povezave ni in da je Smolnikar v teh krajih pogost priimek.



O aferi se ni prav posebej razgovoril, ne glede na to, da se je vlekla kot jara kača. »Ta zgodba se je pletla predvsem po medijih, domačini so vedeli ravno toliko, kolikor so izvedeli iz njih, sicer pa so živeli naprej svoje življenje,« je povedal Smolnikar med opravljanjem vsakdanjih opravil v baru. Odprl ga je pred več kot dvajsetimi leti, saj je kazalo, da bo veliko povpraševanje zaradi ljudi, ki so se tod vozili proti Ljubljani. »Kmalu po tistem so odprli avtocesto,« je skomignil z rameni. Kave je kuhalo in streglo dekle, očitno rojeno po letu 1994, zato pogovoru ni moglo pritegniti. »Ne vem, o čem govorite,« je med hitenjem od mize do mize prostodušno dejala in od šefa dobila kratek oris s koncem, da je to afera, ki je odnesla takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo.


 

Nekaj sto kilogramov slaščic

Poštar Robi Belentin prihaja iz Mengša, pošto v Depali vasi pa raznaša približno 15 let. Afero seveda pozna, a se njegovega dela ni dotaknila, razen morda v vsakdanjem pomenku. A to ne pomeni, da ne ve veliko o življenju v vasi s 125 gospodinjstvi, kakor je hitro navedel podatek na podlagi količine reklamnih letakov, ki jih raznosi. »Recimo raje 135, ker imajo nekateri nalepke, ki prepovedujejo vsiljeno pošto,« se je nasmejal dobrodušni možak in odpravil proti svojemu prevoznemu sredstvu.



Zraven bara je pekarna in slaščičarna Jurček, najprepoznavnejši del Depale vasi. Njen lastnik je brat Mateja Smolnikarja. Družinski posel je začel njun dedek v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s prestami. Zdajšnja pekarna deluje od leta 1987. Za njenim pultom je včeraj stala slaščičarka Lidija Per. Tukaj dela od pripravniških dni in se je spomnila tudi vršanja okoli afere Depala vas, a ne prav v podrobnosti. »Veliko se je govorilo o tem kakšno leto ali dve po dogodku, zlasti med ljudmi, ki so prišli od drugod, potem pa je zlagoma vse potihnilo.« V pekarni dela danes devet ljudi, na dan spečejo po nekaj sto kilogramov piškotov, tort in drugih slaščic.

Začeli so predvsem z ročno izdelanimi piškoti, ki so jih zaradi velikega povpraševanja za nekaj časa zamenjali strojno izdelani, zdaj je v duhu časa, ki stremi k butičnosti, spet čedalje več ročnega dela.



Pred pekarno smo spet srečali moškega, ki je bil tudi »malo Smolnikarja«, torej v sorodu z družino, ki obvladuje pekovsko-gostinske posle, čeprav se z imenom ni hotel izpostaviti. Zdaj že lep čas živi v Ljubljani, Depalo vas pa je opisal kakor iz reklamnega letaka kot kraj, ki nudi »kakovostno podeželsko življenje z vsemi ugodnostmi mesta«.

Tudi hruška ob hiši s številko Depala vas 2 še stoji, nismo pa srečali nobene Nataše.