Enostavno je govoriti, naj ljudje ostanejo doma
Reforma socialnih sistemov: Bolj se bomo zavedali njihove prepletenosti, lažje bomo opustili zdajšnje okostenele
Odpri galerijo
Ob konkretnih reformnih in podobnih spremembah socialnih sistemov se srečujemo tudi z nasprotujočimi si predlogi. Foto Voranc Vogel
Ljubljana – Kako spreminjati in reformirati sisteme socialne zaščite, je težka naloga, še zlasti če se tega lotimo v Sloveniji. Ta reforma je podvig, predvsem zaradi prepletenosti zahtevnih sistemov, so ugotavljali na okrogli mizi na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, na kateri so govorili o težavah in priložnostih, ki jih prinaša spreminjanje sistemov socialne zaščite.
Nekatere skupine spremembe težje sprejemajo, drugim se lahko zaradi njih poruši sistem, ki ga je težko popraviti, je dejal Dušan Kidrič iz Združenja seniorjev Slovenije, ki je pogovor tudi vodil. Toda, je poudaril, zavedati se moramo, kako pomembna je prepletenost vseh teh sistemov, ki pokrivajo socialno varnost. Kajti bolj ko se bomo tega zavedali, bolj bomo na to temeljito pripravljeni in lažje bomo opustili zdajšnje okostenele sisteme, kar je prav tako zahtevno »inženirsko« delo.
Spremembe so stalnica, je poudaril dr. Grega Strban, dekan pravne fakultete, in med drugim spomnil, da je Bismarckov model še vedno temelj naših pokojninskih sistemov, čeprav je nastal že davnega leta 1881. In treba se je zavedati, da so se po Bismarckovem sistemu ljudje upokojevali pri 70 letih, kar je takrat pomenilo, da so, glede na bistveno krajšo življenjsko dobo, pokojnino uživali kratek čas, mogoče dve leti. Danes se bistveno prej upokojimo in bistveno dlje živimo.
Ob konkretnih predlogih pokojninske reforme se srečujemo s številnimi, tudi med seboj nasprotujočimi si predlogi, kakršen je zdaj z več zornih kotov problematiziran dvojni status upokojenca. Problemi, ki se kažejo na polju sprememb zdravstvenega sistema, so prav tako večplastni, če jih obravnavamo v povezavi z dolgotrajno oskrbo, pa so še zahtevnejši. Vsekakor pa bi bilo treba slediti logiki, ki bi omogočala enotno politiko, ne pa samo tisti, ki bi sledila dobičku, kakor se zdaj kaže pri zasebnih domovih za starejše, je poudaril Strban.
Dr. Anja Kopač, nekdanja ministrica za delo, je poudarila, kako pomembna je povezanost družbenih podsistemov, čeprav se vedno znova potrjuje prav težava, kako vse te različne socialne, zdravstvene in pokojninske sisteme zares povezati. Iz svojih ministrskih izkušenj je povzela, da v družbi obstaja zavedanje, da so spremembe in povezovanje sistemov potrebni, a kakor se je potrdilo tudi pri nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi, se potem vse to »uspešno« blokira. Za povrh se pri nas pri vseh težkih reformnih poskusih potrjuje, da stroka premalo sodeluje, če ni celo izločena. Na koncu pa so kajpada najbolj pomembna vprašanja, kako bomo to večplastno socialno varnost financirali. Kje so viri, ali jih vidimo samo v prispevkih delovno aktivne populacije? Kopačeva meni, da to ne bo dovolj.
Tudi dr. Boris Majcen, direktor inštituta za ekonomska raziskovanja, je poudaril, da smo v istem čolnu, zato moramo iskati skupno rešitev. To mora biti jasno predvsem politiki, kar pa je težko pričakovati, saj je v štiriletnem mandatu težko uresničiti podvige, kot so pokojninska in zdravstvena reforma ter uvedba sistema dolgotrajne oskrbe. Enostavno je govoriti, naj ljudje čim dlje ostanejo doma, toda postavi se vprašanje, kdo bo zanje skrbel. Potrebujemo jasno strategijo dolgožive družbe, temeljni dokument, po katerem bi bilo jasno, kaj hočemo, kdo kaj izvaja, kako bomo probleme reševali. Zdaj je najbolj jasno, da za dolgotrajno oskrbo (še) ni denarja. Ker nimamo te bolj jasne strategije, bodo vsi ti med seboj povezani sistemi slabo delovali.
Na vprašanje voditelja okrogle mize, ali je mogoče opredeliti, kaj je obvezno in pravica iz javnega sistema, je Strban odgovoril, da se vse lahko opredeli, če se hoče. Tudi pri zdravstvenem sistemu, ki je najbolj kompleksen in pri katerem »vsak malo na svojo stran vleče«, se je treba zavedati, da smo vsi v istem čolnu. Košarico lahko abstraktno opredelimo v zakonu, v pravilnikih pa smo konkretni in funkcionalni. V Franciji, je spomnil, so v kriznih časih preprosto uvedli solidarnostni davek. Poleg tega je treba razumeti, kaj prinesejo prispevki in kaj davki, na primer na tobak in alkohol. Poenostavljeno rečeno: država je pri davkih lahko bistveno bolj suverena kot pri prispevkih. Pomembno je tudi, kdo odloča o pravicah iz košarice: ali je prav, da o tem, komu pripada zdravilo ali zdravljenje, odloča zdravnik? Ali lahko zdravnik odloči, da je človek prestar in mu nekaj ne pripada. To je, je poudaril Strban, nesprejemljivo, zlasti če vemo, da mnogi od teh ljudi skorajda nikoli niso bili bolni. In vprašanje: ali imamo pravico do drugega mnenja? Seveda, imamo jo, a če ga bomo plačali. Torej pravico imaš, če jo plačaš, če povzamemo dr. Strbana.
V razpravi so opozorili še na številne druge probleme, vsekakor pa poudarjali, da je treba uveljaviti odgovorno solidarnost. Tudi pri zakonu o dolgotrajni oskrbi se vedno znova postavlja vprašanje, kako bomo financirali to zahtevno oskrbo. In kdo jo bo izvajal: bodo to žene in hčerke, in šele če teh ni, bodo prišli na vrsto moški? Tudi po mnenju Kopačeve je treba prepoznati pomembno vlogo svojcev pri dolgotrajni oskrbi, toda sistem mora biti oblikovan tako, da je to samo ena od možnosti, ne pa, da je ena od najcenejših. Že zdaj se soočamo s tako imenovanim medgeneracijskim problemom, saj je jasno, da bo aktivna generacija še dolgo v službi. Zato naj se ob dolgoživi družbi in z njo povezani dolgotrajni oskrbi prepozna tudi priložnosti za delo, seveda z ustreznim plačilom.
Nekatere skupine spremembe težje sprejemajo, drugim se lahko zaradi njih poruši sistem, ki ga je težko popraviti, je dejal Dušan Kidrič iz Združenja seniorjev Slovenije, ki je pogovor tudi vodil. Toda, je poudaril, zavedati se moramo, kako pomembna je prepletenost vseh teh sistemov, ki pokrivajo socialno varnost. Kajti bolj ko se bomo tega zavedali, bolj bomo na to temeljito pripravljeni in lažje bomo opustili zdajšnje okostenele sisteme, kar je prav tako zahtevno »inženirsko« delo.
Spremembe so stalnica, je poudaril dr. Grega Strban, dekan pravne fakultete, in med drugim spomnil, da je Bismarckov model še vedno temelj naših pokojninskih sistemov, čeprav je nastal že davnega leta 1881. In treba se je zavedati, da so se po Bismarckovem sistemu ljudje upokojevali pri 70 letih, kar je takrat pomenilo, da so, glede na bistveno krajšo življenjsko dobo, pokojnino uživali kratek čas, mogoče dve leti. Danes se bistveno prej upokojimo in bistveno dlje živimo.
Slediti enotni politiki, vendar ne logiki dobička
Ob konkretnih predlogih pokojninske reforme se srečujemo s številnimi, tudi med seboj nasprotujočimi si predlogi, kakršen je zdaj z več zornih kotov problematiziran dvojni status upokojenca. Problemi, ki se kažejo na polju sprememb zdravstvenega sistema, so prav tako večplastni, če jih obravnavamo v povezavi z dolgotrajno oskrbo, pa so še zahtevnejši. Vsekakor pa bi bilo treba slediti logiki, ki bi omogočala enotno politiko, ne pa samo tisti, ki bi sledila dobičku, kakor se zdaj kaže pri zasebnih domovih za starejše, je poudaril Strban.Dušan Kidrič: Nekatere skupine spremembe težje sprejemajo, drugim se lahko zaradi njih poruši sistem.
Grega Strban: Slediti je treba logiki, ki bi omogočala enotno politiko, ne pa samo logiki dobička.
Anja Kopač: Kje so viri? Samo prispevki delovno aktivne populacije ne bodo dovolj.
Grega Strban: Slediti je treba logiki, ki bi omogočala enotno politiko, ne pa samo logiki dobička.
Anja Kopač: Kje so viri? Samo prispevki delovno aktivne populacije ne bodo dovolj.
Sisteme je treba povezati
Dr. Anja Kopač, nekdanja ministrica za delo, je poudarila, kako pomembna je povezanost družbenih podsistemov, čeprav se vedno znova potrjuje prav težava, kako vse te različne socialne, zdravstvene in pokojninske sisteme zares povezati. Iz svojih ministrskih izkušenj je povzela, da v družbi obstaja zavedanje, da so spremembe in povezovanje sistemov potrebni, a kakor se je potrdilo tudi pri nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi, se potem vse to »uspešno« blokira. Za povrh se pri nas pri vseh težkih reformnih poskusih potrjuje, da stroka premalo sodeluje, če ni celo izločena. Na koncu pa so kajpada najbolj pomembna vprašanja, kako bomo to večplastno socialno varnost financirali. Kje so viri, ali jih vidimo samo v prispevkih delovno aktivne populacije? Kopačeva meni, da to ne bo dovolj.Tudi dr. Boris Majcen, direktor inštituta za ekonomska raziskovanja, je poudaril, da smo v istem čolnu, zato moramo iskati skupno rešitev. To mora biti jasno predvsem politiki, kar pa je težko pričakovati, saj je v štiriletnem mandatu težko uresničiti podvige, kot so pokojninska in zdravstvena reforma ter uvedba sistema dolgotrajne oskrbe. Enostavno je govoriti, naj ljudje čim dlje ostanejo doma, toda postavi se vprašanje, kdo bo zanje skrbel. Potrebujemo jasno strategijo dolgožive družbe, temeljni dokument, po katerem bi bilo jasno, kaj hočemo, kdo kaj izvaja, kako bomo probleme reševali. Zdaj je najbolj jasno, da za dolgotrajno oskrbo (še) ni denarja. Ker nimamo te bolj jasne strategije, bodo vsi ti med seboj povezani sistemi slabo delovali.
Ali lahko zdravnik odloči, da je človek prestar in mu nekaj ne pripada. To je, je poudaril dr. Grega Strban, nesprejemljivo, zlasti če vemo, da mnogi od teh ljudi skorajda nikoli niso bili bolni.
Vse je mogoče, če se hoče
Na vprašanje voditelja okrogle mize, ali je mogoče opredeliti, kaj je obvezno in pravica iz javnega sistema, je Strban odgovoril, da se vse lahko opredeli, če se hoče. Tudi pri zdravstvenem sistemu, ki je najbolj kompleksen in pri katerem »vsak malo na svojo stran vleče«, se je treba zavedati, da smo vsi v istem čolnu. Košarico lahko abstraktno opredelimo v zakonu, v pravilnikih pa smo konkretni in funkcionalni. V Franciji, je spomnil, so v kriznih časih preprosto uvedli solidarnostni davek. Poleg tega je treba razumeti, kaj prinesejo prispevki in kaj davki, na primer na tobak in alkohol. Poenostavljeno rečeno: država je pri davkih lahko bistveno bolj suverena kot pri prispevkih. Pomembno je tudi, kdo odloča o pravicah iz košarice: ali je prav, da o tem, komu pripada zdravilo ali zdravljenje, odloča zdravnik? Ali lahko zdravnik odloči, da je človek prestar in mu nekaj ne pripada. To je, je poudaril Strban, nesprejemljivo, zlasti če vemo, da mnogi od teh ljudi skorajda nikoli niso bili bolni. In vprašanje: ali imamo pravico do drugega mnenja? Seveda, imamo jo, a če ga bomo plačali. Torej pravico imaš, če jo plačaš, če povzamemo dr. Strbana.V razpravi so opozorili še na številne druge probleme, vsekakor pa poudarjali, da je treba uveljaviti odgovorno solidarnost. Tudi pri zakonu o dolgotrajni oskrbi se vedno znova postavlja vprašanje, kako bomo financirali to zahtevno oskrbo. In kdo jo bo izvajal: bodo to žene in hčerke, in šele če teh ni, bodo prišli na vrsto moški? Tudi po mnenju Kopačeve je treba prepoznati pomembno vlogo svojcev pri dolgotrajni oskrbi, toda sistem mora biti oblikovan tako, da je to samo ena od možnosti, ne pa, da je ena od najcenejših. Že zdaj se soočamo s tako imenovanim medgeneracijskim problemom, saj je jasno, da bo aktivna generacija še dolgo v službi. Zato naj se ob dolgoživi družbi in z njo povezani dolgotrajni oskrbi prepozna tudi priložnosti za delo, seveda z ustreznim plačilom.
