Že v srednji šoli si je Rina Pleteršek želela študirati igro v Rusiji. Obiskovala je namreč gledališko šolo, ki jo vodita Vanja Slapar in Viktor Ljubutin, oba sta doštudirala na Ruski akademiji za dramsko umetnost v Moskvi. Navdušila sta jo nad ruskim gledališčem in igranjem po sistemu Stanislavskega.

Njena ljubezen do Rusije se je začela z branjem Dostojevskega in nadaljevala z branjem dram Čehova in Aleksandra Ostrovskega. Nato je odkrila še ruski film, kjer jo je navdušil zlasti režiser Andrej Tarkovski.

A kmalu je spoznala, da je prevodov ruskih klasičnih del v slovenščino malo, ki pa so pogosto še zastareli. Začela se je učiti ruščino, na ljubljanski filozofski fakulteti se je nato vpisala na dvopredmetni študij rusistike in umetnostne zgodovine. Ironično, študija ni dokončala ravno zaradi lektorata ruskega jezika. »Na izpitu so mi dejali, da sem izgubljen primer in da nikoli ne bom govorila rusko,« se spominja med smehom.

Prek Ruskega centra znanosti in kulture se je prijavila za štipendije, ki jih tujcem za študij v Rusiji podeljuje rusko ministrstvo za kulturo. Ob prijavi je treba navesti več fakultet iz različnih mest, na katerih bi si bodoči študent želel študirati. Poleg fakultet v Moskvi in Sankt Peterburgu je navedla še Jekaterinburg. In še sreča, da ga je. V Moskvi so ji namreč rekli, naj pride na sprejemne izpite aprila, a ko je prispela tja, se je izkazalo, da so bili izpiti za tujce že marca.

Odpotovala je v Sankt Peterburg, tam se ji je uspelo uvrstiti v zadnji krog sprejemnih izpitov, nakar se je profesor odločil, da se nima energije ukvarjati še s tujci, zato sprejemnih izpitov zanje niso izpeljali do konca. »Bila sem že povsem brez denarja in obupana,« se spominja, a nasmehnila se ji je sreča in povabili so jo študirat na Državni gledališki inštitut v Jekaterinburgu.

Mraz in birokracija

Spakirala je najtoplejša oblačila in se podala v dvomilijonsko mesto, ki leži na geografski meji med Evropo in Azijo. Kljub temu je morala ob prihodu najprej kupiti nova, sibirskemu mrazu prirejena oblačila in čevlje s posebnim podplatom za hojo po ledu, ki velik del leta prekriva ceste glavnega mesta ruskega federativnega okrožja Ural. Med najinim pogovorom se je živo srebro spustilo 26 stopinj Celzija pod ledišče. Kljub temu vztraja v Jekaterinburgu že četrto leto. Če bo šlo vse po načrtih, bo letos diplomirala.

A načrte bi ji skoraj prekrižala ruska birokracija. Ker je bila prva tujka z »daljnega zahoda,« kakor v Jekaterinburgu imenujejo Evropsko unijo, njenega vizuma pomotoma niso podaljšali. Ko se je nič hudega sluteč odpravila na migracijski center povprašat, kakšen je postopek, če želi na novo leto obiskati domovino, se je izkazalo, da ji je vizum že pred časom potekel.

Zaradi nelegalnega prebivanja v Rusiji sta ji grozila zaporna kazen in petletni izgon iz države. Da bi sploh prišla pred sodišče, bi, kljub temu da obvlada ruščino, po zakonodaji potrebovala prevajalca. Ker je verjetno edina na vzhodni strani Urala, ki govori slovensko, bi morala plačati tolmača, ki bi priletel iz Moskve, za kar pa seveda ni imela sredstev. Na srečo se ji je uspelo dogovoriti, da je pravu zadoščeno tudi, če ji njen profesor z akademije obravnavo prevaja v angleščino. Na obravnavi, med katero je sodnica hrustala sendviče, je zrecitirala pripravljen govor o svoji ljubezni do Rusije, ruske kulture in kulinarike, s katero je sodnici omehčala srce. Smela se je vrniti v Slovenijo in si brez sankcij obnoviti vizum.

Igralstvo kot poslanstvo

Če je na sodišču morda nekoliko prehvalila rusko kulinariko, ki je z razkuhanimi testeninami, krompirjem in enormnimi količinami majoneze ni očarala, pa je, kar se tiče ljubezni do kulture, govorila čisto resnico. Ne navdušuje je le kultura sama po sebi, temveč tudi odnos Rusov do nje.

»Gledališča obiskujejo redno in množično, dvorane so vedno polne, predstave pa praviloma razprodane mesece vnaprej,« je povzela. Vzgoja v gledališko kulturo poteka že od mladih nog. Čeprav so vstopnice za predstave izjemno poceni, ministrstvo za kulturo mladim izdaja celo vrednostne bone za nakup vstopnic. Do igralcev gojijo izjemno spoštovanje, saj se zavedajo, da se trudijo za njihov užitek, zato zapuščanje predstav pred koncem velja za skrajno nespodobno. Za igralce se v Rusiji ne reče, da v gledališčih »igrajo«, temveč da »služijo,« enako kakor vojaki v vojski.

Igrala je tudi v informativnem videu:

A dojemanje igralstva kot skrajno odgovornega življenjskega poslanstva se izkazuje tudi v intenzivnosti študija. Pouk na fakulteti poteka sedem dni na teden, od devetih zjutraj do enajstih zvečer. »Govorijo nam, da bomo imeli čas za spanje in hrano, ko bomo v pokoju,« potoži Pleterškova.

Dopoldne študirajo teoretične predmete, ki poleg gledaliških teorij vključujejo tudi predmete, kot sta zgodovina in psihologija. Sledijo praktični predmeti, denimo gimnastika, borilne veščine, vključno s sabljanjem, mečevanjem in boji z noži, pa različni plesi, maskiranje in tako dalje. Od treh popoldne do enajstih zvečer trenirajo dramsko igro. »Igralec mora znati vse: igrati vsaj en inštrument, peti, plesati, žonglirati in hkrati obvladati dvorski bonton razsvetljenske Francije, renesančne Italije ali carske Rusije,« našteva utrujena študentka.

Poleg tako intenzivnega študija Pleterškova letos igra še v štirinajstih gledaliških igrah in v povprečju odigra 20 nastopov na mesec, včasih tudi po dve predstavi na dan.

(Ne)svoboda na odru

Kljub tolikšni zagretosti za gledališče pa v Rusiji ni vse rožnato. Plače igralcev v državnih gledališčih so pogosto le okoli 250 evrov, res pa je, da jim ob zaposlitvi pripada tudi stanovanje, za njihovo prehrano pa pogosto poskrbi direktor gledališča. Pleterškovi največjo težavo povzroča njen slovenski naglas, ki se ga nikakor ne more popolnoma znebiti, zaradi česar lahko v predstavah večinoma igra le tujke, kar zelo omeji nabor mogočih vlog.

Na ruskih odrih so najpogosteje uprizarjane drame iz 19. stoletja. Rusi namreč obožujejo svoje klasike in jih aktualizirane uprizarjajo znova in znova. Tradicionalno so vanje pogoste zakrili aktualne politične kritike, zaradi česar so bile v Sovjetski zvezi prepovedi predstav stalnica. A tudi dandanes oblasti še vedno občasno prepovejo kakšno predstavo, rdečo cunjo za cenzorje pa predstavlja zlasti kakršen koli namig na homoseksualnost ali kritika Putina, pojasnjuje Pleterškova.

Pritiski, zaradi katerih politično gledališče v Rusiji trenutno ne deluje, so eden izmed razlogov, zaradi katerih bi se rada vrnila v Slovenijo. »V gledališču želim imeti pravico stopiti na oder in poslati premiera v …« je odločno dejala Rina Pleteršek, ki meni, da umetnost ne sme privoliti zgolj v obravnavo čustev posameznikov, temveč mora biti vselej politično aktivna, spremljati dogajanje v družbi in ji nastavljati kritično ogledalo.