Izoliran otoček sredi morja nacionalizmov

»Vsaka uboga para, ki nima ­ničesar, na kar bi lahko bila ponosna, si v obupu prisvoji­ ponos do naroda, ki mu pripada; takšen človek je priprav­ljen braniti vse napake in neumnosti tega naroda, ker si naivno predstavlja, da si bo s tem dvignil ceno in se odkupil za lastno ničevost.« – Misel nemškega filozofa Arthurja Schopenhauerja se zdi dovolj pronicljiva, pa vendar je nacionalizem že skoraj zaščitni znak sodobne družbe, in to tako tam, kjer so nacionalne fanfare zelo glasne, kot tam, kjer jih skoraj ni slišati.

Med najodmevnejšimi političnimi agendami so gotovo Najprej Amerika, Najprej Madžarska in Najprej Poljska (in ne nazadnje tudi Najprej Slovenija), vendar so enako ali celo še bolj agresivne kamuflirane in prikrite v slogu Najprej Rusija ali Najprej Kitajska. Medtem ko se ruski nacionalizem napaja pri domnevno slavni zgodovini ter trenutni gospodarski in politični šibkosti, se kitajski, prav nasprotno, krepi zaradi ponižanj države v preteklosti in aktualne izjemne gospodarske ekspanzije ter s tem pridobljene nove nacionalne samozavesti.

Nacionalizem ni več samo na desni

V Evropi se nacionalistične tendence krepijo predvsem na vzhodu, vendar so opazni premiki tudi drugod. »V moji mladosti, to je v osemdesetih letih preteklega stoletja, so na zborovanjih v Italiji z nacionalnimi zastavami mahali samo neofašisti, danes mahajo vsi, od skrajne desnice do skrajne levice,« mi je pred nedavnimi madžarskimi volitvami dejal italijansko-madžarski zgodovinar Stefano Bottoni.

Običajno sicer pojem nacionalizem enačimo z desnimi strankami, vendar se je v zadnjih letih položaj spremenil. Na levici so, podobno kot na desnici, vse glasnejše kritike globalizma, neoliberalizma, vladajočih političnih in ekonomskih elit ali dominacije Bruslja ter pozivi k večji nacionalni avtonomnosti pri sprejemanju odločitev. Njihov nekdanji guru George Soros je podobno osovražen kot pri Viktorju Orbánu ali Vladimirju Putinu. Grška Siriza se ne zdi nič manj nacionalistična od francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen, le da so njihovi poudarki in retorika drugačni. Celo na Nizozemskem, ki velja za najbolj odprto in liberalno družbo, se ob desnem nacionalnem krilu, ki ga pooseblja Geert Wilders, krepi levi nacionalizem, in sicer kot »antinacionalistični nacionalizem«, ki s kritiko, ironijo ter postmodernim liberalnim diskurzom kreira esencialni nacionalizem s poudarjeno ekskluzivistično noto.

Podobno je tudi drugod po svetu, »levičarji« od Kube in Venezuele do Vietnama in Laosa vse bolj drsijo v avtarkično, samozadostno in zaprto vizijo družbe. Kar zadeva ruski nacionalizem, je Vladimir Putin obudil mit o specifičnem oziroma kar posvečenem poslanstvu ruskega naroda, ki je izvoljeno ljudstvo za višje družbene, moralne in duhovne cilje. Po kolapsu Sovjetske zveze so nastala številna ultranacionalistična gibanja, ki imajo vsako svoj recept, kako etablirati Ruse kot vodilno nacijo v večnacionalni državi.



Nekateri še zagovarjajo zamisel Aleksandra Solženicina, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja predlagal ukinitev federalnega statusa države, saj je ruski narod konstitutiven in zato mora biti dominanten. Pri ruski opoziciji je popularnejša ideja, da bi se odrekli nekaterim neslovanskim ozemljem in s tem zagotovili narodno homogeno državo, tretji vidijo prihodnost Rusije kot centra velike evrazijske civilizacije, ki stoji nasproti dekadentnemu Zahodu.

Tradicionalno šibek nacionalni sentiment

Slovenija se zdi skoraj izločena iz takšnih tendenc. Nacionalni sentiment je že tradicionalno šibek, pravzaprav je bil jasno in določno artikuliran le v obdobju osamosvojitve. Razen marginalnih strank in gibanj nobena relevantna politična grupacija tudi danes nima v programu eksplicitnih nacionalnih tem.

Po mnenju zgodovinarja in ­publicista Aleša Mavra nam ni blizu niti zahodnoevropski model bega pred identiteto v svetovljanstvo niti srednje- in vzhodnoevropski ali višegrajski model poudarjanja lastne identitete. Največ podobnosti se kaže s stanjem v delih nekdanjega sovjetskega imperija, kar je glede na našo zgodovinsko dediščino nenavadno, celo nenaravno, vendar na podlagi družbenega razvoja po letu 1990 tudi razumljivo.

Sovjetske vzorce vsiljuje postkomunistična politična in družbena elita, katere cilj je ohranjanje statusa quo in s tem njenega monopolnega in privilegiranega položaja. Njeni nosilci so mentalno seveda globoko (socialno) konservativni, v jeziku nekega drugega časa bi rekli celo reakcionarni, kar jih povezuje s postkomunističnimi elitami v primerljivih okoljih, denimo v Romuniji, na Slovaškem, v Rusiji in Belorusiji. Te elite so v času zloma komunističnih režimov izkoristile panični strah Zahodne Evrope, da bo demokratizacija vzhoda oživila tudi predvojne srednjeevropske nacionalizme konservativnega predznaka.

Zato so si postkomunisti v Sloveniji vsaj v prvi fazi nadeli liberalnodemokratsko nalepko in videz, ki ju sicer na Slovenskem v zadnjih letih, ko je liberalizem (spet) prišel na slab glas, pospešeno opuščajo, saj je jasno, da ravnotežje med liberalno demokracijo in apologijo komunističnega režima dolgoročno ni obstojno.

Zavračanje nacionalnega in poudarjanja posebne slovenske identitete (razen na gospodarskem področju, kjer to prinaša neizmerne koristi) so v funkciji ohranjanja liberalnega videza. S tem in še nekaterimi drugimi drobtinicami, kot je denimo liberalen družinski zakonik, obenem vežejo nase dobršen del mladih, ki glede na njihovo konservativnost in dominanten položaj ne bi smeli biti njihovi naravni zavezniki, in kulturnikov, ki se zgledujejo po zahodnoevropskih tokovih ter se potem iskreno ali pa preračunljivo odkupijo, da je slovenska vladajoča politika res liberalna in napredna.

Trikotnik Veneti – Valuk – partizani

Vladajoča elita ljubosumno pazi, da ne bi kdo poudarjal temeljev slovenske države zunaj njenih izhodišč, ki zgodovinsko sežejo le sedem desetletij nazaj, predvojni politični voditelji, ki so nedvomno zaslužni za slovensko emancipacijo, pa so iz kolektivnega spomina skoraj izbrisani. Tipična pojavna oblika zgodovinskega spomina je tako omejena na trikotnik Veneti – karantanski knez Valuk – partizani, vmes pa samo nekaj osamelcev iz kulturniških vrst, morda še general Maister. Po mnenju Aleša Mavra je bilo očiščenje kulturnega in zgodovinskega spomina z vidika elit vsekakor uspešno; stanje v Sloveniji je podobno sovjetoidnemu, kjer si roko, kot v Belorusiji, podajata Feliks Dzeržinski in Devica Marija. »Morda se to komu zdi simpatično, a je odraz popolne zmede v glavah ljudi,« je poudaril Maver.

Slovenstvo kot specifika skupnosti

Na področju kulture je vsaka, še tako benigna, afirmativnost ­nacionalnega nemudoma okarakterizirana kot ksenofobna provincialnost, kar je glede na mladost nacionalne države in pomanjkljivo­ konstituiranega sistema morda lahko tudi hendikep. Zelo kritični in celo omalovaževalni toni do slovenstva, vključno z branjem levitov in izpostavljanjem »slovenceljstva«, neredko zvenijo kot vzvišena kvazi svetovljanska poza.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma, tako imenovanega slovenstva ne razume prvenstveno kot domoljubje, ampak kot specifiko skupnosti, v kateri živimo. Predvsem je dolgoročno zelo zgrešeno in nespametno, da se položaj kulture in zlasti umetnosti v slovenski družbi v letih po osamosvojitvi močno marginalizira, saj so prav slovenski umetniki tisti, ki o naši družbi in skupnosti lahko spregovorijo na poseben, sebi in nam lasten način, saj tega namesto nas ne bo opravil nihče drug.

Morebitna averzija do domače ali globalne družbene stvarnosti po njenem mnenju pri slovenskih umetnikih v primerjavi z ostalimi, tako večjimi kot manjšimi narodi, ni ne globlja ne bolj poudarjena. Morda v manjšem prostoru, kot je naš, posamezna umetniška dela odmevajo glasneje kot v kontekstu večjih kulturnih prostorov. Poleg estetskega po njenih besedah v jedru umetnosti vselej odzvanja tudi etično in spoznavno. V posameznih umetniških delih razbiramo vse tri funkcije, pri čemer je lahko kakšna tudi v ospredju.

»Pri družbenokritičnih delih me ne prepričajo tista umetniška dela, slovenska ali katerakoli druga, ki družbeno stvarnost reflektirajo površno, senzacionalistično, na prvo žogo ali pa didaktično. V trajen spomin se vrisujejo predvsem umetnine, ki socialne in družbene fenomene reflektirajo v njihovi kompleksnosti in večznačnosti,« je poudarila Uršula Cetinski. Nič ni narobe, če je umetnik tudi »jezen umetnik«, saj v primerjavi s politikom, ki je zavezan volivcem, lahko nagovori družbo z manj samocenzure ali celo brez nje. Presunljivo je, kako pogosto so umetnine tudi anticipatorne in v določenem trenutku subtilno napovedujejo pojave v prihodnosti, ki jih celo znanost še ne zazna.

Čemu sploh poudarjati, da smo Slovenci?

»Temu blagoslovu ali prekletstvu – kakor vam drago – ne pobegnemo, pa naj si to še tako zelo prizadevamo,« je prepričan pisatelj, prevajalec in urednik Aleš Šteger. Po njegovem svojo nacionalno posebnost »prekomerno poudarjajo tisti, ki imajo notranjo zadrego, problem, neki notranji dvom ali krč in ki potrebujejo nacionalistični narativ za krepitev črednosti, preglasitev kolektivnih frustracij ali pogon ekspanzionističnih mehanizmov. Mi smo očitno in k sreči pretežno pomirjeni z našo usodo velikih jamračev, ki jim nekaj nenehno manjka in ki, od časa do časa, iz tega usodnega manka črpajo moč in delajo velike reči. Slovenija se zdi zaenkrat otoček sredi morja po vsej Evropi razplamtevajočih se nacionalističnih tendenc.«

Po Štegrovem mnenju so nacio­nalizmi po svoji gesti teatralni, melodramatični, izključevalni in velikopotezni. »V ozadju je želja po jasno definiranih mejah in hierarhijah, po redefiniranju odnosov, po varnosti in preobrazbi, po pisanju nove zgodovine in megalomanskih projektih – kar so vse prepoznavne lastnosti pubertetnikov.« Opozicija temu je »največkrat neka benigno lomljena, (avto)ironična pametnjakarska drža, porogljiva, protičustvena in močno solipsistična, suha in hladnokrvno pragmatična«.

Ni nujno, da je »antinacio­nalistična drža tudi manj produktivna,­ četudi prepogosto služi zgolj za paravan neinventivnih, ozkosrčnih, da ne rečem izkoriščevalskih tendenc. Obenem je seveda težava, da antinacio­nalistična gesta največkrat zgolj zanika, se distancira, deluje kot kak nihilistični trgovski potnik ali oglušeli retor, ne ustanavlja, ne izumlja, ne kreira, marveč predvsem posreduje, premešča, trguje, za zmrduje in išče največkrat precej cinično-egoistično svoje malenkostne koristi. In to pod pretvezo politične korektnosti!«

Po Štegrovem mnenju bi se morali zato »morda vsi, ki nacionalizem preziramo, od njega učiti drznosti, strasti, kolektivnosti in strateškosti. Negativnim konstruktom nacionalistične identitete se je nujno zoperstavljati z enako ognjevitostjo ustvarjanja pozitivnih, odprtih in lucidnih konstruktov drugačne identitete, zgodb, sanj in kar je še navlake, ki jo potrebuje vsakdo od nas, da lahko zvečer mirno ugasne televizor in zaspi med pripadniki svojega plemena – pa naj se za ene ­imenujejo Slovenci, za druge Evropejci, za tretje pa – bognedaj­ – ­državljani sveta.«