Galerija
Kako prizadetemu in prestrašenemu otroku ponuditi varnost in zaščito
Devet Unicefovih nasvetov za podporo in tolažbo otroku v kriznih trenutkih, kakršne lahko povzročijo krvavi dogodki na šolah.
Simbolna fotografija. Streljanje v osnovni šoli Žužemberk, 26.4.2022. FOTO: Črt Piksi
Kako pristopiti k otroku, ko se na naslovnicah časopisov pojavi streljanje na šoli? Pri Unicefu svetujejo devet nasvetov v podporo in tolažbo otroku, ki lahko ne glede na to, kje živi, ob tragičnih dogodkih, kakršen je bil tudi v Gradcu, doživlja strah, žalost, jezo in tesnobo.
Otroci se različno odzivajo na neželene dogodke; nekateri znaki stiske morda niso tako očitni. Mlajši otroci lahko postanejo bolj zaprti kot običajno, najstniki pa lahko kažejo močno žalost ali jezo. Mnogi od teh odzivov trajajo le kratek čas in so normalni odzivi na stresne dogodke. Če ti odzivi trajajo dlje časa, bo vaš otrok morda potreboval strokovno pomoč, poudarjajo pri Unicefu.
Otrokova impulzivnost oziroma potreba po stimulaciji kot najpomembnejša dimenzija psihopatije
Leta 2022 je Silvija Ručević z Univerze v Osijeku objavila zanimivo raziskavo o starševskih psihopatskih lastnostih in njihovi interakciji s psihopatskimi značilnostmi otrok »kot napovedovalci zaznanega starševskega vedenja pet let pozneje«. V povzetku, objavljenem na spletni strani Researchgate.net, piše:
»V študiji so v razmaku petih letih raziskovali psihopatsko osebnost staršev in njeno interakcijo z otrokovimi psihopatskimi značilnostmi kot napovedovalci starševskih praks. Študija je vključevala 175 otrok. V t. i. času 1 so starši ocenili svoje psihopatske lastnosti, vzgojiteljice v vrtcu pa so ocenile otrokove psihopatske značilnosti. Pet let pozneje so starši ocenili svoje starševske prakse.
Na splošno je bila lastna osebnost staršev močnejši napovedovalec različnih negativnih starševskih vedenj kot otrokova osebnost, pri čemer je imel starševski brezčutni afekt najmočnejšo povezavo s starševskim vedenjem med dimenzijami starševske psihopatije.
Podobno so bile otrokove brezčutne in nečustvene lastnosti najmočnejši napovedovalec prihodnjega starševstva. Vendar pa so bile od 36 možnih interakcij, testiranih med starševskimi in otrokovimi psihopatskimi značilnostmi, ki napovedujejo prihodnje starševsko vedenje, le tri pomembne.
Natančneje, otrokova impulzivnost oziroma potreba po stimulaciji se je izkazala za najpomembnejšo dimenzijo psihopatije in zanimivo je, da so vse starševske psihopatske lastnosti vplivale na to značilnost.
Na splošno ti rezultati kažejo, da imajo lahko ob prisotnosti starševskih psihopatskih lastnosti značilnosti otroške psihopatije omejen vpliv na starševske prakse, pri čemer so otroci z visoko impulzivnostjo oziroma potrebo po stimulaciji najbolj izpostavljeni tveganju za negativno in nasilno starševstvo.«
Starši naj najprej ugotovijo, kaj otrok ve o dogodku, ki ga je pretresel in kako se ob tem počuti, nato pa izberejo primeren čas in kraj, ko bodo lahko o temi naravno spregovorili, ko se bo otrok počutil udobno, denimo, med družinskim obrokom, nikakor pa ne tik pred spanjem.
Opozorila v prazno
Dr. Leonida Zalokar, direktorica Strokovnega centra Planina, je že pred leti opozarjala, da v Sloveniji nasilja ne bomo uspešno obvladali toliko časa, »dokler ne bodo nasilni, agresivni otroci in mladostniki s temi potezami (brezčutnimi neobčutljivimi potezami, o. p.) tudi v Sloveniji pravočasno prepoznani, torej čim bolj zgodaj, že v vrtcu kot je to dolgoletna praksa v tujini, in usmerjeni v ustrezne programe SKUPAJ z njihovimi starši, kot je to v tujini«.
Tudi nižanje meje kazenske odgovornosti nam po mnenju Zalokarjeve prav nič ne pomaga, ker »nimamo ustreznih programov za tovrstno kategorijo otrok«. Odgovorni se pri nas obnašajo, kot da tega pojava v Sloveniji ni, je svarila Zalokarjeva: »Ko opozarjamo na to kategorijo otrok, sploh če uporabimo v tujini uveljavljen strokoven izraz 'psihopatske poteze', nas skušajo degradirati, ponižati in diskreditirati, očitajo populizem, da delamo paniko ...«
Nekateri otroci bodo imeli zapletena vprašanja, drugi bodo morda trpeli v tišini. Pri mlajših otrocih je pogovor primerno začeti tudi z risanjem, zgodbami in drugimi dejavnostmi. To je priložnost, da jih pomirimo in popravimo morebitne netočne informacije, na katere so morda naleteli na spletu, televiziji, v šoli ali od prijateljev, opozarja Unicef.
Skrbi otrok ne smemo zmanjševati, še manj zavrniti. Treba jim je povedati, da je vse, kar čutijo, naravno, in jih poslušati ter jim dati vedeti, da se lahko kadarkoli pogovorijo z vami ali drugo zaupanja vredno odraslo osebo.
Bodite mirni ...
Starši naj ohranijo mirnost. Otroci imajo pravico vedeti, kaj se dogaja v svetu, a jih je treba tudi zavarovati pred stiskami. Ker otroci sprejemajo čustvene signale od odraslih, z njimi ne gre deliti preveč svojih strahov, treba pa jim je zagotoviti, da si veliko ljudi prizadeva za varnost otrok povsod, predvsem pa v šolah. Ni pomembno, če starši na vsak zakaj nimajo odgovora, lahko pa otroku zagotovijo, da ga bodo poiskali – in to tudi storijo, pri čemer naj otroka opozorijo na zanesljive vire na spletu.
... poiščite pozitivno zgodbo ...
Pomembno je tudi, da otroci vedo, da si ljudje med seboj pomagajo s pogumnimi in prijaznimi dejanji. Pozitivnih zgodb, kot, denimo, o prvih posredovalcih in ljudeh, ki si prizadevajo, da orožja ne bi bilo v šolah, je veliko ...
Nekateri otroci imajo zapletena vprašanja, drugi trpijo v tišini. FOTO: Evgeny Atamanenko/shutterstock
Otroku je dobro pokazati, kako lahko tudi on ukrepa in mu predlagati, da bi morda narisal plakat ali napisal pesem o varnih šolah …, hkrati pa mu moramo povedati, da tudi njegov glas šteje – naj je še tako majhen.
... naj tudi otrok ukrepa ...
Nihče drug ni primernejši, da se zavzame za varnost otrok, kot mladi sami, zatrjujejo pri Unicefu. Po njihovem lahko učenci vodstvo šole povprašajo o varnostnih postopkih za obiskovalce šole, o ukrepih, ki jih je šola sprejela za preprečevanje streljanja na šolah, in o tem, kako učenci sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju varnostnih načrtov.
Po koncu pogovora se morajo starši prepričati, da je stiska pri otroku minila tako prek njegove govorice telesa kot tona glasu, dihanja … in mu ponovno zatrditi, da so vedno z njim, ko jih bo potreboval.
Včasih boli tudi telo
Ob vsakokratnih tragičnih dogodkih, ki se pojavijo v zvezi s šolami, naj starši ne pozabijo preveriti počutja otroka. Treba je biti pozoren, če se zdi otrok zaskrbljen ali tesnoben ali celo toži nad bolečinami v trebuhu, glavoboli, nočnimi morami ali težavami s spanjem. Otrokov stres je mogoče zmanjšati s trebušnim dihanjem.
Skrbi otrok ne smemo zmanjševati, še manj zavrniti. FOTO: Leon Vidic/delo
Pomembno je tudi omejiti poplavo skrb vzbujajočih in vznemirljivih novic in biti pozoren, kako se o streljanju v šolah in nasilju z orožjem odrasli pogovarjamo, če so v bližini otroci.
Otrokom pa bodo starši lahko bolje pomagali, če se bodo tudi sami dobro spopadali s težavami, ne pozabijo omeniti pri Unicefu, pri čemer pozivajo vladne in nevladne organizacije, predvsem pa šole, naj še naprej vlagajo v dobro duševno zdravje in počutje otrok in mladih, da bodo lahko dosegli svoj polni potencial.
Sorodni članki
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji