Kartuzija, kjer počiva Veronika Deseniška
Najbolj monumentalni prostor iz obdobja pozne romanike na Slovenskem skriva izjemno ljubezensko zgodbo.
Odpri galerijo
Nekdanja kartuzija Jurklošter, kjer je še vedno mir, a tudi veliko skrivnosti. FOTO: Andrej Furlan/ZRC SAZU, UIFS
V tihi in skrivnosti dolini Gračnice so se pred okoli 850 leti naselili bratje kartuzijani. Dolina, kjer so postavili kartuzijo Jurklošter, in cerkev sta bili prvi na Slovenskem, ki sta imeli zavetnika sv. Mavricija, ki so ga častili le predstavniki najvišjega plemstva. Najpomembnejša rodbina v srednjem veku na naših tleh so bili grofje Celjski, ki so z Jurkloštrom še posebej povezani. Prav tu je bila namreč pokopana Veronika Deseniška, druga žena in velika ljubezen Friderika II. Celjskega. Njen grob so iskali številni, dr. Mija Oter Gorenčič pa z najnovejšimi raziskavami dokazuje, da je bila pokopana v pokopališki kapeli znotraj velikega križnega hodnika. Ženska v srcu moške kartuzije.
Dr. Mija Oter Gorenčič v knjižici, ki je pravkar izšla na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, piše, da pomen kartuzije Jurklošter komaj kaj zaostaja za pomenom Žičke kartuzije. Jurkloštrski samostan je bil namreč šele druga kartuzija v cesarstvu zunaj romanskega govornega območja, takoj za Žičko kartuzijo, ki so jo naselili okoli dve desetletji pred Jurkloštrom, leta 1151. Tretji samostan so kartuzijani na Slovenskem naselili sredi 13. stoletja v Bistri pri Vrhniki, celjski grof Herman II. pa je na začetku 15. stoletja kartuzijanom postavil še Pleterje in tam je tudi pokopan.
Po besedah Oter Gorenčičeve gre pri jurkloštrski kartuziji za »najbolj monumentalni prostor iz obdobja pozne romanike, zgodnje gotike v Sloveniji«. Kartuzija se je posebej razcvetela v času grofov Celjskih, njen največji podpornik pa je bil Friderik II., ki je imel nasproti samostana tudi hišo.
Friderik II. se je po umoru svoje žene Elizabete Krško Modruške proti volji svojega očeta Hermana II. poročil z Veroniko Deseniško. Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan, je zgodbo zaljubljencev podrobno proučil in prišel do sklepa, da sta Friderik in Veronika pred Hermanovo jezo zatočišče poiskala prav v Jurkloštru. Pozneje ga je kralj in svak Sigismund izročil Hermanu II. Ta je Friderika zaprl v stolp, Veroniko pa obtožil čarovništva. Proces proti Veroniki Deseniški naj bi bil prvi dokumentirani čarovniški proces na območju sedanje Slovenije. Presenetljivo je bila oproščena, Gržan domneva, da je bil njen zagovornik prav jurkloštrski prior Arnold. A Hermana to ni ustavilo, Veroniko je zaprl na grad Ojstrica, kjer sta jo dva viteza utopila v čebru. Najprej so jo pokopali v Braslovčah, pozneje pa je Friderik njene posmrtne ostanke prepeljal v kartuzijo Jurklošter.
Njen grob so iskali mnogi, prvi že blaženi Anton Martin Slomšek. Gržan je zapisal, da je bil njen grob najverjetneje v nekdanji kapiteljski dvorani, do katere je bilo mogoče dostopati tudi zunaj območja samostana. Oter Gorenčičeva na podlagi listin in georadarskega posnetka, ki je razkril lokacijo pokopališke kapele, ki se pojavlja v listini iz leta 1373, meni drugače: »Pomenljivo je, da se v listinah kapela ne omenja kot pokopališka, kartuzijanska, ampak kot kapela celjskih grofov. To pomeni, da je bil to objekt v kartuziji, ki je bil najtesneje povezan s Celjskimi.«
Navaja tudi nova razkritja iz vatikanskih arhivov, kjer hranijo listino iz leta 1434, s katero je Friderik II. zaprosil v Vatikanu za odpustke za to kapelo: »Piše, da si je v tej kapeli izbral svoj grob. Če vemo, da so imeli Celjani svojo grobnico v celjski minoritski cerkvi, on pa je tik pred tem prekopal svojo Veroniko in jo pripeljal v Jurklošter, nato pa si v nasprotju z vso svojo rodbino izbral prav v tej kapeli svoj grob, bi bila dokaj pričakovana interpretacija, da zato, ker je dal v to kapelo pokopati svojo Veroniko.«
Kapela leži v osrčju moškega samostana, kamor ženske sploh niso smele. Kako je torej to mogoče, Oter Gorenčičeva odgovarja: »Leta 1428 je konvent iz Jurkloštra prosil generalnega priorja v Franciji, ali jim da neko dovoljenje v zvezi z neko kapelo. Če to povežemo z arhivskimi viri, je zelo verjetno, da gre za pokop Veronike. In kapitelj je dal dovoljenje. Za ustanovitelje so bile dovoljene izjeme. Čeprav grofje Celjski niso bili ustanovitelji kartuzije Jurklošter, so bili gotovo največji podporniki v času njenega obstoja.«
Friderikove želje niso spoštovali. Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Celju. A Oter Gorenčičeva dopušča možnost, da sta se z ljubo Veroniko vendarle združila. V francoskih kartuzijah so namreč poznali primere, ko so posameznike, ki so bili zelo povezani z različnimi samostani, pokopali »po delih«. Srce je šlo v en samostan, glava v drugega, v tretjega telo. Ni vprašanje, kaj bi ostalo v Jurkloštru.
Dr. Mija Oter Gorenčič v knjižici, ki je pravkar izšla na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, piše, da pomen kartuzije Jurklošter komaj kaj zaostaja za pomenom Žičke kartuzije. Jurkloštrski samostan je bil namreč šele druga kartuzija v cesarstvu zunaj romanskega govornega območja, takoj za Žičko kartuzijo, ki so jo naselili okoli dve desetletji pred Jurkloštrom, leta 1151. Tretji samostan so kartuzijani na Slovenskem naselili sredi 13. stoletja v Bistri pri Vrhniki, celjski grof Herman II. pa je na začetku 15. stoletja kartuzijanom postavil še Pleterje in tam je tudi pokopan.
Strešni stolpič jurkloštrske cerkve je najdragocenejši detajl cerkve, ki je bil izdelan za časa grofov Celjskih. FOTO: Andrej Furlan/ZRC SAZU, UIFS
Po besedah Oter Gorenčičeve gre pri jurkloštrski kartuziji za »najbolj monumentalni prostor iz obdobja pozne romanike, zgodnje gotike v Sloveniji«. Kartuzija se je posebej razcvetela v času grofov Celjskih, njen največji podpornik pa je bil Friderik II., ki je imel nasproti samostana tudi hišo.
Ljubezenska zgodba
Friderik II. se je po umoru svoje žene Elizabete Krško Modruške proti volji svojega očeta Hermana II. poročil z Veroniko Deseniško. Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan, je zgodbo zaljubljencev podrobno proučil in prišel do sklepa, da sta Friderik in Veronika pred Hermanovo jezo zatočišče poiskala prav v Jurkloštru. Pozneje ga je kralj in svak Sigismund izročil Hermanu II. Ta je Friderika zaprl v stolp, Veroniko pa obtožil čarovništva. Proces proti Veroniki Deseniški naj bi bil prvi dokumentirani čarovniški proces na območju sedanje Slovenije. Presenetljivo je bila oproščena, Gržan domneva, da je bil njen zagovornik prav jurkloštrski prior Arnold. A Hermana to ni ustavilo, Veroniko je zaprl na grad Ojstrica, kjer sta jo dva viteza utopila v čebru. Najprej so jo pokopali v Braslovčah, pozneje pa je Friderik njene posmrtne ostanke prepeljal v kartuzijo Jurklošter.
Mija Oter Gorenčič dokazuje, da je bila Veronika Deseniška pokopana v pokopališki kapeli znotraj velikega križnega hodnika. FOTO: Špela Kuralt/Delo
Njen grob so iskali mnogi, prvi že blaženi Anton Martin Slomšek. Gržan je zapisal, da je bil njen grob najverjetneje v nekdanji kapiteljski dvorani, do katere je bilo mogoče dostopati tudi zunaj območja samostana. Oter Gorenčičeva na podlagi listin in georadarskega posnetka, ki je razkril lokacijo pokopališke kapele, ki se pojavlja v listini iz leta 1373, meni drugače: »Pomenljivo je, da se v listinah kapela ne omenja kot pokopališka, kartuzijanska, ampak kot kapela celjskih grofov. To pomeni, da je bil to objekt v kartuziji, ki je bil najtesneje povezan s Celjskimi.«
Navaja tudi nova razkritja iz vatikanskih arhivov, kjer hranijo listino iz leta 1434, s katero je Friderik II. zaprosil v Vatikanu za odpustke za to kapelo: »Piše, da si je v tej kapeli izbral svoj grob. Če vemo, da so imeli Celjani svojo grobnico v celjski minoritski cerkvi, on pa je tik pred tem prekopal svojo Veroniko in jo pripeljal v Jurklošter, nato pa si v nasprotju z vso svojo rodbino izbral prav v tej kapeli svoj grob, bi bila dokaj pričakovana interpretacija, da zato, ker je dal v to kapelo pokopati svojo Veroniko.«
Grofje Celjski so kartuziji namenjali veliko sredstev, v njihovem času se je povečalo tudi število meniških celic, skupaj jih je bilo štirinajst. V sredini velikega križnega hodnika je bila kapela, v kateri naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Idealizirana vizualizacija kartuzije Jurklošter: Valentin Gorenčič in Domen Hostnik, 2017
Vendarle skupaj?
Kapela leži v osrčju moškega samostana, kamor ženske sploh niso smele. Kako je torej to mogoče, Oter Gorenčičeva odgovarja: »Leta 1428 je konvent iz Jurkloštra prosil generalnega priorja v Franciji, ali jim da neko dovoljenje v zvezi z neko kapelo. Če to povežemo z arhivskimi viri, je zelo verjetno, da gre za pokop Veronike. In kapitelj je dal dovoljenje. Za ustanovitelje so bile dovoljene izjeme. Čeprav grofje Celjski niso bili ustanovitelji kartuzije Jurklošter, so bili gotovo največji podporniki v času njenega obstoja.«
Friderikove želje niso spoštovali. Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Celju. A Oter Gorenčičeva dopušča možnost, da sta se z ljubo Veroniko vendarle združila. V francoskih kartuzijah so namreč poznali primere, ko so posameznike, ki so bili zelo povezani z različnimi samostani, pokopali »po delih«. Srce je šlo v en samostan, glava v drugega, v tretjega telo. Ni vprašanje, kaj bi ostalo v Jurkloštru.
