Ko mati govori drug materni jezik …

Starši se dobro zavedajo, da je v vsakdanjem prometu z majhnimi otroki glas pogosto najučinkovitejše sredstvo učenja. Kaj pa, če otrok ne sliši? Kako ga ustrezno poučiti o varnosti v prometu?

Na to vprašanje je dolgo iskala odgovor Anja Žaberl, mati Gala, ki je od rojstva naglušen. Nekaj osnov je zbrala v slikanici Zajček Gal, Varnost v prometu, ki je izšla danes, na dan slovenskega znakovnega jezika. Gluhi otroci so na ta dan dobili tudi prvo pravljico v slovenskem znakovnem jeziku in o njem – David: misija mogoče, ki je izšla pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Zajček Gal v prometu je pravzaprav nadaljevanje prve knjige, v kateri se nagajivi glavni junak seznanja s prvimi besedami v slovenskem znakovnem jeziku. Po vseh pozitivnih odzivih nanjo je avtorica vedela, kakor je zapisala v spremni besedi, da je dosegla, kar si je želela: »Da sem s knjigo postavila svoj kamenček v mozaik za boljši jutri vseh otrok z izgubo sluha, posebno tistih, ki uporabljajo za komunikacijo slovenski znakovni jezik.«
 

Pomoč nagajivčka s povešenim uhljem

Anja Žaberl se najbrž ne bi podpisala na platnice slikanice, če ne bi imela sina Gala. Najbrž se tudi ne bi podpisala nanje, če ne bi bil njen desetletni deček hudo naglušen. Lahko bi rekli, da se ji je tistega dne, ko je spoznala, da je zaradi zapleta pri porodu sinov sluh za vselej poškodovan, življenje postavilo na glavo, a v resnici so se ji takrat odprla druga obzorja. Njeno osrednje vprašanje je postalo, kako Galu predstaviti svet, v katerem živi. Kako vsak dan prevajati iz svojega maternega jezika, ki je zanj v resnici tuji jezik, v slovenski znakovni jezik? Ko je to zlagoma osvojila, se je zavedela, da je bržkone precej staršev, ki bi jim njena spoznanja pomagala pri usvajanju slovenskega znakovnega jezika. Ta trenutno obsega 16.000 kretenj, kar predstavlja besedni zaklad slišečega sedmošolca.

Gal si sicer pri sluhu pomaga s slušnimi aparati, a kljub temu nekaterih glasov ne sliši, zlasti sičnikov in šumnikov, zaradi česar je zanj slovenski jezik praktično nerazumljiv. »Ko je dobil aparat pri enem letu, so mi strokovnjaki rekli, da bo premostil izgubo sluha. Od začetka smo z njim komunicirali tako kot z vsemi drugimi otroki. Pozneje pa se je pokazalo, da nima tistega značilnega otroškega oglašanja, zato smo začeli uporabljati sličice. Tudi to se ni obneslo, zato smo poskusili z znakovnim jezikom, in tega je takoj sprejel,« pripoveduje Anja Žaberl. S sinom sta se istočasno začela učiti. »Njegov svet sem tako sprejela za svojega,« preprosto sklene.

In v tem svetu je tudi nastal zajček Gal. »Zajčki so navihani, igrivi in učljivi, a včasih hitri in nepazljivi. Zajček Gal se rad igra in raziskuje. Želi si postati samostojen,« ga opiše avtorica. En uhelj ima povešen, kar ponazarja, da na tisto uho ne sliši. Podobo, kakršna je v slikanici, mu je dala Nina Drol, ilustratorka iz njenih domačih Železnikov.
 

Počasi, a vztrajno

V Železnikih je Gal sprva tudi hodil v vrtec, a kmalu je postajala razlika z vrstniki večja, zato je prešel na zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer zdaj obiskuje tretji razred. »Ker sva veliko v avtu, nama pogosto zmanjka časa za marsikaj, a tudi v avtu se da marsikaj naučiti,« dobrovoljno pravi sogovornica, po poklicu ekonomistka, zaposlena v banki v Ljubljani.
Čeprav je Gal znakovni jezik že usvojil, še vedno zelo malo komunicira. »Pravzaprav je šele v zadnjem času začel bolj opisovati stvari, se pogovarjati. Prej je v glavnem povedal, če je kaj potreboval ali želel. Je bolj miren, tih, zadržan …« ga z nasmeškom opisuje mama. Tudi glasov ne tvori, izgovori bolj ali manj samo besedi mami in ati, drugega pa ne, »zakaj, mi ne zna nihče razložiti«, pravi.



Po strogih zdravstvenih merilih je zdaj Gal že v letih, ko naj se govor ne bi več razvijal, toda njegova mama ni vrgla puške v koruzo. Navsezadnje ima za to podlago, napovedovali so ji celo, da zaradi posledic možganske poškodbe njen sin ne bo hodil, zdaj pa je že cel športnik. Skupaj veliko kolesarita, čeprav so napovedovali, da kolesa brez pomožnih kolesc najbrž nikoli ne bo vozil, pozimi smučata (sogovornica je navsezadnje učiteljica smučanja), deček tudi rola, hodi na tečaj plezanja …
 

Kam bo še odskakljal zajček Gal?

Kdaj je prvič pomislila, da bi svoje izkušnje z učenjem slovenskega znakovnega jezika prelila v slikanico? »Pravzaprav mi je že od vsega začetka manjkalo nekaj takega. Za otroke obstajajo knjigice o vseh mogočih temah – prve besede, barve, domače živali …., le v slovenskem znakovnem jeziku ne. Zato sem že takrat rekla, da bi morda v sodelovanju s kom naredila nekaj takega. Toda Gal me je potreboval, povsem sem se mu morala posvetiti, da je čim bolj napredoval. Ko je malo zrasel in sva vpeljala osnovno komunikacijo, pa sem si rekla, no, zdaj pa je morda pravi čas.«



Prva knjigica o zajčku Galu je izšla lani, s pomočjo medobčinskega društva gluhih in naglušnih na Gorenjskem, zlasti Zlate Crljenko, ki ji je v tem procesu postala kot druga mama. »Pravzaprav so nama vsi na društvu Auris veliko pomagali in postali najina druga družina.« Ravno tako v oporo so ji bili starši, ki ji ob vsakem koraku stojijo ob strani, doda.

Ko je bila prva slikanica tako lepo sprejeta, še zlasti ko so se Anji Žaberl oglasili starši, ki imajo naglušne otroke, je začela razmišljati o drugih temah. »Moj namen je bil deliti izkušnje in pomagati drugim, ki so se znašli v podobni situaciji, kot sem se jaz.« Prva slikanica je tako nastala izključno s prostovoljnimi prispevki in donacijami, niti ni imela črtne kode za prodajo, pred drugo pa je Anja Žaberl ustanovila istoimenski zavod za izobraževanje in svetovanje in tako zajček Gal skaklja naprej. Najprej v promet, zaradi precej praktičnih razlogov – Galov dom in dom starih staršev loči cesta in njegova mama si je seveda želela, da bi bil čim prej dovolj samostojen, da bi lahko prečkal cesto. »Izhodišče je torej bilo: kako otroka, ki ne sliši, čim bolje in varno vključiti v promet.«

Kako drugi udeleženci v prometu pogosto niti ne pomislijo na morebitne primanjkljaje drugih, sta, denimo, spoznala že med kolesarjenjem, ko se je zgodilo, da se je šofer razburil, ker se »nevzgojeni« Gal ni umaknil. Pa najbrž bi se – če bi slišal, mirno pravi njegova mama.



Kaj vse se bo še dogajalo zajčku Galu in kaj bo spoznaval, Anja Žaberl še ne zna napovedati, idej pa je vsekakor veliko. Razmišlja tudi o aplikaciji, morda računalniški igrici (slikanici o varnosti v prometu je priložena didaktična analogna igra), a vse to je povezano s stroški. Čeprav je zelo vesela, ker lahko s svojimi izkušnjami pomaga drugim, in čeprav je promocija slovenskega znakovnega jezika zelo pomembna, pa si želi, da bi bilo čim manj staršev in otrok, ki bi potrebovali pomoč zajčka Gala.