Konsenza v zunanji politiki ni na vidiku

Pri reševanju odnosov s Hrvaško in izbiranju med ZDA in Rusijo stranke v večini primerov zavzemajo previdna stališča.
Fotografija: Odnosi s Hrvaško bodo predvidoma tudi v prihodnjem mandatu osrednja zunanjepolitična tema. Na fotografiji policijska čolna obeh držav v Piranskem zalivu. FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
Odnosi s Hrvaško bodo predvidoma tudi v prihodnjem mandatu osrednja zunanjepolitična tema. Na fotografiji policijska čolna obeh držav v Piranskem zalivu. FOTO: Matej Družnik/Delo

Zunanjo politiko bodo v prihodnjem mandatu še naprej zaznamovali odnosi s Hrvaško, stranke, ki se potegujejo za (vnovičen) vstop v parlament, pa imajo na reševanje odprtih vprašanj precej različne poglede.

Diplomati radi poudarijo, da je zunanja politika odraz ambicioznosti naroda in sposobnosti oblikovanja političnega in družbenega konsenza okoli ključnih vprašanj. V zadnjem mandatu se je po mnenju kritikov večkrat pokazalo, da Slovenija nima jasne zunanjepolitične strategije in da se politične stranke niso niti pripravljene niti sposobne poenotiti o njenih prioritetah.

Pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami smo osmim parlamentarnim strankam in dvema zunajparlamentarnima, ki jim javnomnenjske ankete napovedujejo največ možnosti za preboj v državni zbor, postavili štiri vprašanja s področja zunanje politike. Prva tri so se nanašala na reševanje problemov s Hrvaško, pri čemer nas je zanimalo, kaj si mislijo o sodnem reševanju arbitražnega vprašanja in spora glede nadaljevanja sodnih postopkov proti LB in NLB in ali je rešitev obeh mogoča tudi z dvostranskimi pogovori. Pri zadnjem vprašanju pa smo želeli izvedeti, kolikšen pomen stranke pripisujejo ohranjanju dobrih odnosov z ZDA oziroma Rusijo v času, ko napetosti med velesilama znova nevarno naraščajo.

Odgovore so nam posredovale vse stranke z izjemo Slovenske demokratske stranke (SDS), v kateri niso želeli pojasnjevati stališč, ki so jih, kot so zapisali v odzivu, že večkrat javno pojasnjevali. Odgovore smo poskušali poiskati v njihovem volilnem programu, a jih, razen v enem primeru, nismo našli.


Dvom o učinkovitosti tožb


Na podlagi prejetih odgovorov strank lahko razberemo, da poenotenja glede ključnih vprašanj slovenske zunanje politike med strankami ni. Še največji politični konsenz obstaja pri vprašanju tožbe proti Hrvaški zaradi sodnih postopkov proti LB in NLB, kjer se vseh devet strank načeloma strinja z vložitvijo tožbe na Sodišču EU, sploh če rešitev ne bo mogoča z mediacijo evropske komisije, za katero jo je zaprosila Slovenija. Večina strank se strinja tudi z vložitvijo tožbe na Sodišče EU zaradi hrvaškega nespoštovanja odločitve arbitražnega sodišča. Se pa vsaj v dveh bolj ali manj odkrito sprašujejo, ali bo ta uspešna.

V Listi Marjana Šarca so nam odgovorili, da je odločitev o tožbi »na zalogo sprejela že obstoječa vlada«. Prepričani so, da bi bilo o tem vprašanju treba ponovno razmisliti po 18. juniju, ko se pričakuje odločitev komisije o pritožbi Slovenije, »tudi na podlagi dodatnih informacij iz Bruslja oziroma Luksemburga«. O uspehu tožbe odkrito dvomijo v Levici, kjer opozarjajo, da Slovenija tudi ob morebitni zmagi na sodišču Hrvaške ne bo mogla prisiliti v spoštovanje arbitraže »drugače kot s poštenim političnim dogovorom«. Za tožbo ali proti njej se izrecno niso opredelili tudi v Slovenski ljudski stranki (SLS), kjer poudarjajo, da bi pri tem vprašanju morali iskati rešitve, ki bi zadovoljile obe vpleteni strani.

Infografika: Delo
Infografika: Delo


V članicah dosedanje koalicije, torej v Stranki modernega centra (SMC), Socialnih demokratih (SD) in Desusu, so prepričani, da Slovenija v danem položaju nima druge možnosti, kot da uveljavitev arbitražne razsodbe doseže po sodni poti. »Hrvaška ima še vedno možnost spremeniti svoje stališče, sicer pa je tožba neizogiben in logičen korak,« so nam odgovorili v SMC. S tožbo proti Hrvaški se strinjajo tudi v opozicijski Novi Sloveniji (NSi), v Stranki Alenke Bratušek (Sab) ter v stranki Dobra država (DD).

Večina strank se načeloma zavzema za dialog s Hrvaško, v večini (SMC, LMŠ, SD, Desus, SLS, Levica) tudi poudarjajo, da je pogoj zanj hrvaško spoštovanje mednarodnopravnih obveznosti – torej arbitražne razsodbe. Da je rezultate mogoče doseči zgolj po sodni poti, izrecno poudarjajo samo v NSi, medtem ko so v Sabu prepričani, da bo Slovenija v primeru vložitve tožbe proti Hrvaški to tudi dobila. V Dobri državi na naše vprašanje niso izrecno odgovorili, so pa poudarili, da je treba prekiniti »histerijo nenehnega ukvarjanja s Hrvaško«, češ da je takšna zunanja politika »zgrešena in z vidika naših nacionalnih interesov povsem nekoristna«.


Izbira je, izbire ni


Pri zadnjem vprašanju, ali so za Slovenijo pomembnejši dobri odnosi z ZDA ali Rusijo, sta v ospredje vsaj malo stopila politična ideologija in svetovni nazor. Čeprav je večina strank vztrajala, da so v interesu slovenske države dobri odnosi z obema velesilama, so iz njihovih odgovorov razvidne razlike v tem, kolikšno pomembnost pripisujejo enim in drugim.

V SMC so prepričani, da pred Slovenijo »ni nobene izbire ali dileme« in da je odločitev o tem vprašanju padla že na referendumih o vstopu v EU in Nato leta 2003. V LMŠ in NSi pravijo, da so bili odnosi z ZDA v zadnjih letih zanemarjeni. V Desusu poudarjajo, da »skupne civilizacijske korenine, varnostni in gospodarski interesi« med EU in ZDA ne izključujejo ohranjanja dobrih odnosov z Rusijo. V SD opozarjajo, da je z obema državama pomembno oblikovati in krepiti strateško partnerstvo in skupne vrednote, medtem ko v SLS posebej poudarjajo, da je Rusija pomembna gospodarska partnerica, ki prinaša tudi veliko delovnih mest.

Najbolj izstopajoča stališča do tega vprašanja imajo Levica, Dobra država in, sodeč po njihovem volilnem programu, SDS. V Levici se zavzemajo za »protiimperialistično zunanjo politiko«, zaradi katere ne pričakujejo posebnega poslabšanja odnosov z ZDA (med primeri takšne politike navajajo tudi odpravo sankcij proti Rusiji). Stališče Dobre države je, da Slovenija še nikoli ni imela »tako enostransko in prorusko usmerjene politike«, kot jo ima zdaj, odgovornost za to pa pripisujejo predvsem zunanjemu ministru Karlu Erjavcu. Podobno menijo tudi v SDS, kjer zagovarjajo nekakšen preporod odnosov z ZDA. V njihovem volilnem programu piše, da morajo ZDA v prihodnjem mandatu »spet postati najpomembnejša partnerica Slovenije zunaj EU«, v odnosih z Rusijo pa mora nedvoumno zastopati interese EU.

Volitve 2018 podrobneje v posebni prilogi. FOTO: Delo
Volitve 2018 podrobneje v posebni prilogi. FOTO: Delo

Komentarji: