Kraljevsko je imeti osem konjskih moči

Zlata državna kočija, s katero se je na kronanje leta 1953 peljala mlada Elizabeta, je po njenih besedah mučilnica. V nedavnem pogovoru za televizijo zanjo ni našla lepe besede; da je kabina obešena na usnjene jermene, ki niso skoraj nič vzmetni, da se čuti vsak grahek pod z železnimi obroči obitimi kolesi (zdi se, da je dodan okrog koles še tanek gumast trak). Ne, ni udobno.

Kočija tehta skoraj štiri tone in ni zlata, le debelo je prevlečena z zlato folijo. In da ta reč sploh ni namenjena potovanju, je rekla kraljica. Ničesar pa ni povedala o tem, kako je urejeno z osmimi konjskimi izpuhi spredaj. Ali jih pred parado stradajo, klistirajo ali krmijo z mentolovimi bomboni? Ali pa morajo kraljevske osebe za dostojanstven videz marsikaj potrpeti?
Zlato kočijo so naredili leta 1760 in jo zaradi starosti in slabe vožnje uporabljajo samo za velike slavnosti. Seveda pa britanski dvor ne premore samo te kočije, je le najbolj pompozna in najslabša. Menda je pred kratkim v starosti petindvajset let umrl konj Monarch, eden iz slavnostne zaprege zlate kočije. Takšni konji umrejo, crknejo samo avtomobili.
Na spletu najdete majhno, dokaj nerazločno fotografijo, ki prikazuje kraljico Elizabeto II. leta 1972 v precej skromnejši kočiji.

Ampak kočijaž ni kar tako: sam predsednik Tito je šofiral kočijo s štirimi lipicanci – toda po kobilarni v Đakovu, ne v Lipici. Eden od veliko kasnejših komentarjev te novice se glasi: »Kje je bila pa takrat Jovanka, ti ženskar?«

Princ Harry in njegova Meghan sta za poročno kočijo izbrala veliko lažjo, prijetno, popolnoma odprto kočijo, ki je videti kot orehova lupinica in je ena od petih takšnih kočij, ki jih kraljica rada uporablja za vožnjo na konjske dirke v Ascotu, pa tudi za svečane priložnosti. Konja, ki sta na poroki vlekla to kočijo tipa ascot landau, sta pasme windsorski sivi, oče Storm in sin Tyrone.

Naš zapravljivček, še najbolj primerljiv s SUV

Limuzina, kabriolet, torpedo, phaeton, coupé de ville, landaulet niso le nazivi avtomobilskih karoserij, vsi so že prej označevali vrste kočij. Naš zapravljivček ni poimenoval nobene avtomobilske karoserije, a je še najbolj primerljiv s SUV, lojtrnik pa s tovornjakom kesonarjem. Vsaka spodobna kmetija je imela včasih oba, če ne še katerega več.

Vprežna vozila so izdelovali kolarji v sodelovanju s kovači. Kolarji so se s pojavom avtomobila prelevili v karoseriste in les ter usnje vedno bolj nadomeščali s pločevino in umetnimi snovmi. Tudi pri nas je bila cela vrsta kolarjev karoseristov, ki pa so izdelovali skoraj izključno karoserije avtobusov in posebnih vozil. Če je kočija posodila nazive, materiale in oblike karoserij avtomobilu, ji danes avtomobil vrača dovršeno pnevmatično vzmetenje, hidravlične kolutne zavore, pnevmatike, kovinsko konstrukcijo in električno razsvetljavo. Tudi pri nas lahko nabavite moderne kočije svetovnih znamk za rekreacijo, šolanje ali za šport.

 Navdušojoče kraljevsko kočijaženje, FOTO Reuters

Kočije so od nekdaj na prednji pogon

V nasprotju z avtomobili so kočije od nekdaj in vedno na prednji pogon. Domnevam, da je največja umetnost vzvratno bočno parkiranje večvprežnega voza, če je to sploh mogoče brez dodatnih konjevodcev. Zato pa je samostojna vožnja vpreg obstajala že tisočletja pred avtomobilsko: vsak pošten konj se je samodejno zaustavil pred priljubljeno gostilno svojega voznika in ga potem znal mrtvo pijanega in smrčečega razmeroma varno pricijaziti domov.

Kar zadeva pogon, si privoščiš več konj ali volov, če si moreš ali kadar si moraš – podobno kot število valjev ali vrsta goriva pri avtomobilih: konj je bencinski motor, vol pa dizelski za gospodarska vozila. Pri vprežnih vozovih je zoprnija v tem, da motorjev ne moreš nikdar izključiti in torej porabljajo gorivo tudi med počivanjem. Dnevna poraba lipicanke je približno osem kilogramov sena, do tri kilograme ovsa, pest vitaminov in rudnin, kar zalije s približno trideset litri vode. No, ampak konj se lahko, drugače kot avto, tudi pase na travniku ali sname jabolko, če je priložnost. Niti na izhodni strani ni konj bolj čist in gospodarnejši od avtomobila. Na Švedskem so vsaj pred leti zaračunavali petindvajset dolarjev za odlaganje ene tone konjskega gnoja, kar je postajalo težava za konjeniška društva. Londonski časnik Times je leta 1894 izračunal, da bo London leta 1950 pogreznjen v konjske fige skoraj tri metre globoko, če bo promet tako naraščal.

Kočijaženje ni preprosto

Pred desetletjem smo se v Lipici vozili s četverovprego samo zato, ker nam tisti dan niso mogli ustreči z zaželeno šesterovprego. Dva vajena človeka zaprežeta četverovprego v slabih desetih minutah. Vprega je dolga okrog osem metrov, a zmore obrniti skoraj na mestu. S kočijažem vred tehta poltretjo tono in ima prilagodljiv pogon 4 (kolesa) x 16 (noge). Večinoma en par konj teče neobremenjen in se vključi le na vzponih in podobnem. Hitrost ni bog ve kaj: v hodu 7 kilometrov na uro, v teku 13, v galopu približno 20 kilometrov na uro. Konje pri poštnih kočijah so menjavali na kakšnih 20 kilometrov, a po potrebi zdržijo tudi 50. Kočijaženje ni preprosto, razviti je treba nekakšen poznavalski odnos s konji, potem gre laže. Bič je le za odvračanje konj na pravo smer in za šopirjenje.

Če strnemo vtise z vožnje: zelo slovesno, počasi, morda malo sunkovito, povprečno udobno in pravzaprav sploh ne smrdi, ko se malo privadiš. Če bi si zaželeli vožnje s kočijo, vam ustrežejo na Bledu in v še marsikaterem turističnem kraju ali na posestvu. Zadnja vožnja s kočijo ni več v redni ponudbi naših pogrebnih podjetij.